Hrana za neješče otroke(6 in 3 leta)

MOrda bom ponavljala nasvete predhodnic, ker jih nisem prebrala: 1. Ukinite vse drobnarije med obroki; še posebej slakarije, kekse, pecivo... Če boš enkrat pozorna na to, koliko otroci pojedo med obroki, boš morda ugotovila, da je vzrok v tem. 2. Pred obrokom naj ne spijeta celega kozarca pijače (to je bil pri nas velikokrat vzrok, da nista želela jesti, ker je bil žćelodček poln) 3. Za malico ponudi le sadje (si prej lačen). 4. Potrudi se pri serviranju jedi. Otrokom je jed veliko bolj zanimiva, če ima kakšno posebno obliko: http://www.kulinarika.net/recept.asp?ID=4800 http://www.kulinarika.net/recept.asp?ID=4801 Spomnim se, da je tudi na kulinariki kar nekaj takšnih receptov, pa jih v tem trenutku ne najdem. Lahko pa v knjižnici poiščeš kakšne otroške kuharice - notri je polno idej. 5. Pri nas zares deluje to, da morata jed vsaj poskusiti. Sta se navadila, čeprav seveda še vedno "jamrata". Seveda pa tudi z možem drživa obljubo, da če jima ni všeč, potem lahko pustita in ju ne siliva. Se mi zdi, da je lažje, ker se tega zavedata in zato poskusita vsaj 1 grižljaj... Če se še kaj spomnim, pa bom še napisala... Vsekakor pa je pomembno ali sta tvoja otroka zgolj neješča, ali je tudi njuna teža zelo nizka za njuno starost?! Če je zgolj prvo, potem se jaz ne bi sekirala veverica

vidim, da je ta problematika vse večja- na eni strani sila neješči otroci, na drugi pa taki, ki jim je potrebno vstran jemat. včasih sem si želela, da bi moji dve tako radi jedli... po 10 letih pa sem, prizna, vrgla puško v koruzo. Miltar, občudujem te, kar daješ svojemu otroku za jest, moji 10-letni tega ne bi spravila v usta, 6 letna bi pa zraven tako ali tako napad joka dobila (kar se sadja v kakršni koli obliki razen kompota in svežega sadja v naravni obliki tiče). Za zajtrk največkrat jesta čokolino, mlečni riž, polento in gris, kosmiče, čokolino, pa kruh z raznimi namazi - tamar, maslo in med, včasih pašteta,zadnje čase je celo poli klobasa aktualna... Preden nastane polemika o vzgoji.... poskusili smo na vse načine, nikakor se nisem vdala mnenju zdravnice, naj se ne sekiram, otrok poje, ko je lačen, kolikor potrebuje zato naj je ne silim kler lačna ziher ne bo - ker otrok enostavno ni hotel poskusiti, kar ni bilo njej že na oko lepo. In to je bila v glavnem hrenovka. In, ja, pri tem je vztrajala do večera, kar pomeni brez druge hrane, nakar sem obupala in ji ponudila kar je želela. Sem mislila, da bom pri drugi uspela z drugačno vzgojo- do leta in pol je jedla VSE, potem pa se je zgodba ponovila. Le da je tašča ubrala taktiko, da jo je pri hranjenju zamotla (gledala knjigo, se igrala, gledala TV), kar se mi zdi še večja napaka. Ko se je, se je; hrano je potrebno zaznavati z vonjem, okusom in očmi. Mislim, da tako otrok lahko dobi veselje do vsaj določene hrane; jesti iz navade, pa dolgoročno zagotovo ne vodi v zdravega odnosa do prehranjevanja. Sedaj se s hrano ne obremenjujem TOLIKO, v glavnem skuhamo (ob vikendih, čez teden jesta kosilo v šoli, doma prigrizki in konkretnejše - tople večerje) kar marata, vmes pa znova in znova ponujamo kaj novega, ali kar že "nista marali" in tako se palete priljubjene hrane širi. Čeprav je ponavadi "jezikova župa" še zmeraj prisotna. In moram priznati, da je veliko več težave z mlajšo, ki jo dobivamo na foro, da nekaj poskusi, ker je pač vse večja in z vsemi žavbami podmazana, kar pomeni, da fore vse manj palijo. Zato kar lahko rečem iz izkušenj - naj otrok ve, kaj poskusi, kako se hrani reče, saj bo prišel čas, ko bo znal sam izrazit želje tudi glede tega, ne pa pri hranjenju početi vsega mogočega... tabina Sporočilo je spremenil(a) tabina dne 13. sep 2007 08:24:59

Še en namig. Kaj če bi otroka sodelovala pri celotnem procesu prehranjevanja - od sestave jedilnika za naslednji dan, nakupovanja, priprave in postrežbe hrane (vse seveda prilagojeno njuni starosti in sposobnostim). Zagotovo bi hotela poskusit, kar sta "kupila", "skuhala" in dala na mizo. lp aprila

Morda pa osnovni štos ni v hrani. Ljudje različnih starosti skozi hrano druge teme narobe predelujejo (požrešnost, odrekanje hrani....) in mislim, da to počnejo tudi otroci. Hrana je medij, vzroki pa niso v hrani. Morda pa se dogaja kaj takega (ob predpostavki, da rast lepo poteka in ni drugih vidnih bolezni): - preverja, koliko avtoritete in moči ima, da bi obveljala njegova in pri hranjenju je to relativno najlažje (otroci so krasni in bistri in vsak bister triletnik hitro ugotovi, da ni variante, da tudi, če se bo vrgel ob tla, ga bodo starši dvignili in pobrali, ker so močnejši, če pa se odloči, da ne bo jedel, bodo pa starši totalno obupani....) - otrok ni zloben, otrok preprosto preizkuša, kako se lahko uveljavi v socialnih interakcijah. In če vidi, da z zavračanjem hrane "doseže svojo", bo to vajo seveda ponavljal. Zakaj pa menjati preverjen način? - zna biti, da je dete zbegano oziroma, da se mu zdi, da so odnosi v družini malo napeti ali pa si želi več pozornosti od obeh staršev in poskuša dobiti pozornost s tem, da naredi problem pri hrani. Vendelina jr.

Moja nakupi, pripravi z mano ker veliko stvari kuhava skupaj. Če ji ni všeč, ne bo jedla in konec! Tudi, če je sama delala. Ko mesiva kruh in pečeva, ga pa je, ker ji je všeč. Zdanjič sem naredila maslenega, z mlekom. Je hlebčke pomakala v sončnična semena... Poizkusila ga je, pa je pljunila ven. Ona ostaja pri svojem; čebulnem kruhu, ki je nad vse.

Določenega sadje prav tako ne mara, pa si mislim, če na dan poje 1 jabolko, bo že v redu. Saj tudi kaj drugega poje kdaj pa kdaj, samo jabolko je zakon!

Pa dokler poje cel krožnik solate, je ne silim z brokolijem, ker ga ne bo in konec. (čeprav ga je jedla do enega leta in pol kot nora...).

 

Ne da so tako prefrigani, ampak se jim lahko pusti, da česa ne marajo, ne? Saj tudi sama ne maram določenih jedi, pa s čim se bolj posilim kot ne. Otrok tega ne zna...

lidka

no jaz osebno nimam takih problemov s svojim otročkom (1.5 let), saj že od petega meseca je vse, z ničemer ga nisem silila, in ničesar ni odklanjal, je pa že kot dojenček veliko jedel... kaj šele sedaj, ko že veselo teka naokoli... včasih se mi zdi, da preveč je, vendar se mu nič ne pozna, je pravi mali suhec...mogoče ravno zaradi tega, ker vedno nekaj je... imamo pa primerek v hiši in sicer nečak je star 5 let in ne je ničesar, prav tako se morajo kregati za vsak grižljaj, že odkar sploh je z žlico... samo v tem primeru je mamica delala napako, ko je bil še mejhen, npr.:ni pojedel kosila, čez 5 minut je pa lahko jedel puding, čokolado, ... tako, da mu ni pomoči... ne njemu, ne mamici... ne vem, samo kakor sem brala o teh otrocih, če mu ničesar drugega ne daš, bo pojedel, vse kar mu skuhaš, SAMO VZTRAJATI JE TREBA, BODI VELIKO TRMASTA, BOLJ KOT ONA2. SAJ VEŠ PRAZNA VREČA NE STOJI POKONCI... To so tudi pri nas sprobali, je delovalo, vendar mamica ni dovolj dolgo vztrajala... za povrh vsega ima mali slabo kri(ker ne je nič mesa), nič ni odporen(ne je sadja, zelenjave) - vedno je prehlajen, bolan... če pa ne bo šlo, pa glej vsaj, da kar pojesta, da jesta zdravo in dovolj kalorično hrano...da recimo ne bo kaj zdravstveno narobe, nikar ju ne "filaj" z čokolinotom, če ti vsaj to jesta, saj se jima bo še ta zameril...potem ti pa še tega ne bosta jedla.... ali jima ga pa vsak dan pripravi malo drugače... čeprav bi jaz raje sama skuhala zdrob, tako da nebi videla, in vmes vmešala kakav, pa bi rekla da je čokolino... za boljši okus, namesto navadnega kakava, vmešaj Milka ali Nesquick kakav... je veliko bolj zdravo kot tista industrijska mešanica... ne vem poizkusi, če pa ne bo šlo, bosta gotovo prerasla, samo da sta zdrava, pa je o.k., če sta zdrava, jima verjetno nič ne manjka... LEP POZDRAVČEK IN VELIKO SREČE M&M&M Sporočilo je spremenil(a) M&M&M dne 13. sep 2007 11:23:44

No, naj še jaz dodam svojo zgodbo. Do nekje drugega leta starosti sem (menda) jedla vse. Sadje, zelenjavo, meso... Naenkrat pa, kot bi odsekal, sem čisto nehala jesti vso sadje in zelenjavo. Torej sem jedla le meso, ribe, morske sadeže, krompir, kruh, testenine, peciva,... karkoli, le da zraven ni bilo NOBENEGA sadja ali zelenjave. Čez čas se mi je upiralo jesti za isto mizo z drugimi, ko so jedli solato ali kakšno zelenjavo. Nisem se hotela niti dotakniti sadja ali zelenjave. Tako je bilo tudi do konca pubertete. Imela sem veliko problemov s prehranjevanem v gimnaziji (imeli smo menzo, prodajali so sendviče, v katerih je bila tudi zelenjava), zaradi dekoracij v restavracijah sem vedno pustila najmanj 3 centimetre hrane okoli dekoracije... Potem pa, kot bi odrezal, sem pri dvajsetih začela jesti (skoraj) vse. Ne morem spraviti po grlu le surovega paradižnika, kumar, jabolk, hrušk, solate (v listih), razne morske solate in podobno pa že jem :) Čeprav sem imela svoje finte, vitamine sem dobivala le s tabletami (unicap), in nikoli nisem hotela niti poskusiti sadja in zelenjave, mi NIČ ne manjka. Sem zdrava, lepa :), nisem ne presuha in ne pretežka, imam OK postavo in ne mučim se z odvečnimi kilogrami (pri 170 cm imam 54 kg). Zato pravim, ne silit otroka, ker VEM, da bo zaradi tega dobil še večji odpor. Lahko mi verjamete, jaz že vem, kako je to :) in kaj kmalu bo naštudiral tudi vaše finte in trike s katerimi ga želite pretentati, in se bo še bolj branil. Ko bo prišel čas, bo začel jesti tudi stvari, ki jih zdaj ne poje niti pod razno. Do takrat pa mu pustite, da je izbirčen. s0ncek*

s0ncek* je napisal/a:

No, naj še jaz dodam svojo zgodbo. Do nekje drugega leta starosti sem (menda) jedla vse. Sadje, zelenjavo, meso... Naenkrat pa, kot bi odsekal, sem čisto nehala jesti vso sadje in zelenjavo. Torej sem jedla le meso, ribe, morske sadeže, krompir, kruh, testenine, peciva,... karkoli, le da zraven ni bilo NOBENEGA sadja ali zelenjave. s0ncek*

Kot da bi bil to naš fant. Do dveh let (ima 2,5 let) je jedel vse od kraja. Od zelenjave mara korenček ni važno kako pripravljen tudi surovega, no pa krompir, grah in fižol, če sta spasirana v juhi, pa morda po navdihu še kakšna zelenjava. Ko je zelenjavna juha jo nekako s težavo poje. Kakšno zelje, ki visi s žlice pa mora obvezno z nje. Meso kolikor hočeš in kadar hočeš. Solata to pa sploh ne. Sadje pa ni problem.

Se pa pri tem držim načela. Poskusit mora dve-tri žlice, ker po eni žlici, ki jo praktično samo povoha in nasloni na ustnice ne nore vedeti, da je zanič. Včasih ga zmotiviramo še s kakšno sladico. Sicer pa se sploh ne obremenjujem s tem. Kar je za kosilo je, če hoče naj je sicer bo moral počakati do malice. Ko sem mu rekla da bo pa lačen in bo moral počakati do malice, je skomignil z rameni in rekel ''lačen, čakat do malice'' in šel v dnevno sobo, sploh se ni sikiral. Opazila sem, da ko je dovolj lačen poje vse od kraja in čisto pospravi krožnik.

Prejšnji teden smo začeli z uvajanjem v vrtec, no do sedaj je bil tam le 4 krat, ker je vmes že dvakrat zbolel. Trikrat je bil tam na kosilu, ki ga imajo ob 11h. Ob 15-16h sem ga vprašala, če bo jedel malico (skuto ali jogurt ali sadje ali kakšen piškot) mi je rekel da ne. Lakota ga je zagrabila šele med 17 -17.30 uro. Tam je pojedel vse kar so mu dali in še repete. Nobenih težav- ker ve, če ne bo jedel bo lačen.

Kako je pa v vrtcu in v šoli s prehrano?

marelica

Za zajtrk in večerjo ju vprašam kaj bosta jedla, jesta pa različno: čokolešnik, mleko in kruh, kavakav in nekej namazanega na kruhu (sirček, majoneza, evrokrem, maslo, margarina, marmelada, pašteta), ali kruh in salamo, sir, topli sendvič, palačinke, mleko in baby piškote, rogljičke...

Za kosilo kar skuham postavim na mizo. Če nočejo jesti rečem prav ampak do večerje ne bo nič drugega. To je vsa pozornost, ki jo namenimo temu se pogovarjam z možem naprej kot, da ni nič bilo. Ponavadi nekaj časa sedita za mizo, včasih oba ali samo eden in se trmata potem pa si vzameta in jesta. Da bi ekstra kaj kuhala za njiju mi na misel ne pride. Ko so lačni jejo, če niso lačni pač ne jejo.

Je imela hči obdobje, ko je za zajtrk in večerjo jedla samo čokolešnik, ene 2 meseca, dobila ga je in nisem delala neke panike zaradi tega. Potem se ga je naveličala in presedlala na drugo.

Sadje in zelenjavo imata pa rada. Kakšen teden ga posjeta malo več, kakšen teden malo maj. Se ne sekiram in ne delam nobene panike zaradi hrane in ne letam za njimi z žlico v roki kot sem že parkrat videla nekatere. Se mi zdi, da manj cirkusa delamo okoli tega bolje je.

Hči je do 1 leta živela 90% od mojega mleka, pač ni bila zainteresirana za drugo, pa je ravno tako preživele, bila normalno razvita, zdrava, okrogla.

 

Marelica to, da otrok v vrtcu ne je in da večkrat zboli v začetku, ko se šele uvaja je lahko prilagoditvena reackija, ker je vrtec za njih nekaj neznanega in novega in za njih velika sprememba.Otroci lahko protestirajo z jokom, so občutljivi, razdražljivi, odklanjajo hrano, nemirno spijo, lahko pa tudi zbolijo. Te težave minejo, kootrok sprejm,e novo okolje in vzgojiteljici... (smo dobili zloženko ob vstopu v vrtec pa je tole notri opisano, enako so nam povedali tudi na sestanku)

jade

Da pristavim še svoj pisker. Ko je bil moj brat otrok, je jedel vse - tudi krvavice, špinačo, torej tudi stvari, ki na pogled morda niso najlepše. V vrtcu je nenadoma postal izjemno izbirčen. Ker je jedel tako malo, je mamo skrbelo, da ne bi bil podhranjen, in mu je skoraj vsak dan pripravila poseben obrok. Mislili smo, da bo sčasoma postalo bolje, pa ni. Mama je poskusila tudi tako, da je moral lačen spat, če ni jedel tistega, kar smo jedli mi. Vendar je bil mali tako trmast, da ni jedel. Potem se je pač navadila (in z njo tudi širše sorodstvo), da mu je posebej pripravljala hrano, ki jo je maral. Danes je star 20 let in še vedno ima zelo omejen jedilnik. Od mesa je samo piščanca, purana in hrenovke, večinoma samo pohano, ali pa pečeno na teflonu, brez kakšnih omak. Za prilogo je krompir (pečen ali pire), kuhan riž, od zelenjave pa samo vloženo koruzo in svežo zeleno papriko. Sadja skoraj ne je. Tudi pri sladkarijah je strašno izbirčen, vendar jih poje za moje pojme preveč. Mene še vedno skrbi, saj je njegov način prehranjevanja slab. Glede na to, da je vsaj polovica njegovih obrokov iz friteze, je sicer zelo suh, vendar to nikakor ne more biti zdravo. Mama se danes tolče po glavi, da mu je toliko popuščala. Tudi jaz sem bila neješča, vendar so mene vzgajali bolj špartansko. Pojej, ali pa ne dobiš nič drugega. Potem sem počasi ugotavljala, da je pica dobra tudi znotraj roba, da je zelena solata v redu, da je zelenjava pravzaprav dobra, itd. Zdaj jem skoraj vse in zelo rada kuham. Hotela sem samo ilustrirati, kam lahko pripelje ekstremno popuščanje. Na drugi strani pa poznam vsaj dva človeka, ki se bojujeta s prekomerno težo, ker so ju v otroštvu navadili, da je treba pojesti vse, kar je na krožniku, čeprav sta sita. Nobena skrajnost ni dobra, meni se zdi še najbolje, da otroku ponudimo na oko privlačen obrok in da postopoma poskuša nove jedi. Če ne zganjamo prevelike panike, bo ugotovil, da hrana ni sredstvo manipulacije in bo razvil zdrav odnos do nje. Pa srečno! RadaJem