Ravno včeraj je bilo v Športni sceni na Pop TV rečeno s strani, mislim da enega evropskega funkcionarja ali košarkarskega trenerja, da so Slovenci narod košarke, da je tu bolj kot drugje, bolj popularna košarka kot nogomet. Z možem sva takoj načeka temo, koliko super športnikov imamo v skoraj vseh športih: košarka, rokomet od ekipnih, imamo svetovne rekorderje ali vsaj do predkratkim, pri atletiki, plavanju, svetovne prvake orodne gimnastike, pa da ne naštevam še naprej. Brez zamere, če sem kaj spustila, poravite me.
Kaj vrhunski šport je, pa vem skoraj iz prve roke, ker imam doma 17-letnega sina, ki športa od 7. leta. Res sprva ne začnejo na vsak dan, po treh letih pa ziher, tako, da je režim vsakodnevnega treninga od ponedeljka do sobote plus 2-3 jutranji treningi na teden že vsaj sedem let. Za nagrado in vzpodbudo je 2x letno vsaj v eni disciplini državni prvak. Spoštujem tiste, ki so podvrženi enakem režimu, pa tega nikoli ne dosežejo. Dobri so, da najdejo vzpodbudo kako drugače, a ni tako? Poleg tega vlaga v šoli še toliko, da je redno prav dober v eni bolj znanih gimnazij.
Po drugi strani pa je z moje in moževe strani tudi nekaj odrekanja za vikende, ko so tekme in ga tja pelješ in gledaš, vožnje na jutranje treninge ob 5.30 zj., v šolo, da čim manj zamudi, prihajanje ponj na večerne treninge. Ampak nama z možem ni težko, saj ima vso najino podporo.Pomoč pri sledenju rezultatov, včasih konzultacije s trenerji glede hrane, priprava ustrezne prehrane je spet tretja stran medalje...
Skratka, naše življenje je močno orientirano na njegov šport in mislim, da bi se nam le to močno obrnilo, če bo končal z njim. Zaenkrat pa je zadovoljen in mi z njim...
Lep dan želim.
juma