Kaj je zdej to, a štrajkate ali kaj?
Danes je en tak dan, ko vse nekam čudno izpade. Za danes sem planiral, da nič ne kuham, si mislim, če so že drugi pridni, jaz lahko mal zabušavam in se nekje povabim na kosilo. Bodoči, da nisem imel nobenih opravkov v metropoli, se odločim, da se povabim na kosilo pri dragički. Tempiram čas, da " kao slučajno " pridem glih na začetku kosila, češ pozvoniš, kaj pa čejo, vprašajo: no mi smo glih za kosilom, kar naprej, seveda boš.........mal se upiraš ( seveda ne preveč ) prisedeš in kosilo je. Vraga, zvonim, nič, spet zvonim, spet nič, udarjam po vratih......nič, sosedi prihajajo spraševat kaj je za eno ropotanje............( pa kako da je ni, malo prej je nesla smeti...... ). Kaj pa čem, pošinem, da moj prihod pred blok ni bil neopažen, zaradi mojega avta.......... takoj se zberejo poznavalci, ljubitelji ( antike ), jaz imam tak avto, da gate trga ( vi mislite na un feder iz zica )......... , ziher je ugotoviola da nima unga perignona ( dona ) da me ponudi, pa ji je bilo nerodno in ni hotela odpret.
Kaj pa čem, vsak dober planer ima zasilni izhod, že planiran: grem k resi. To je lahko hiter problem: uni k živijo sami, včasih skuhajo za pet ljudekov in ni problem, včasih pa skuhajo le en krožnik in za drugega ni. Pridem pozvonim, spet enako, nobeden se ne oglasi, ampak tukaj verjamem, še pesek se ni oglasil.
Kaj pa čem, propadel načrt, propadel rezervni načrt, če sem že v metropoli, grem pogleda če imajo kaj v leklerku. Imeli so:
Po kosilu seveda meditacija ( saj veste, vesolje in te fore ).
Skor, da pozabim: a ne da so etine črne olive najboljše v naši galaksiji, no, ja tega zagotovo ne vem, na našem planetu vsekakor!
ežoj