Svoje stanovanje

Kyara  

član od: 24.5.2006

sporočila: 2384

30. jul 2007 19:45

No, pa še moj piskerček. Pred davnimi leti sva imela velikanski stanovanjski problem ( še v Yugoslaviji). Poročila sva se, se vselila k moževim staršem v dvosobno stanovanje in je bilo OK. Ko pa sta njegova dva zvedela, da sem noseča, se je pojavil problem in kreganje. To je trajalo iz dneva v dan, rodila sem hčerko in ko je imela 5 mesecev, je počilo tako daleč, da sva se vselila na črno v prijateljevo stanovanje, ki se je selil v lastno. Kupila sva vso njegovo pohištvo in se lepo prijavila na nov naslov. Takrat je počila država in so naju hoteli na silo izseliti. Ampak imela sva svoje pohištvo in dojenčka. Tako so rešili najin problem, da so naredili nekaj zamenjav stanovanj (s pomočjo drugega prijatelja) in zako je to stanovanje postalo last moževe firme. Do razpada države. Nato sve to stanovanje lahko kupila, prej pa nama to niso dovolili. Denar sva imela prišparan še od prej in stanovanje sva tako odkupila in ker je bilo stanovanje staro, v bloku, tudi lepo s prišparanim denarjem renovirala, totalno.

Sedaj uživava v njem,za rekreacijo pa je pol mož podedoval 100let staro hišo po babici, in tam imamo kao "ranč", vikend. Ob enem sva s prišparanim denarjem po razpadu prejšnje države še kupila stanovanje moji mami, ki pa je žal ni več med nami. Tako imava sedaj enosobno stanovanje za hčer, sinu pa bomo že kaj pogruntali. Oba sta že odrasla, eden študira, eden pa je srednješolec.

Pomagali jima bomo, koliko bo šlo, če ne drugače, pa bomo imeli baka-servis.

Kyara

Jelenckova  

član od: 30.3.2005

sporočila: 2053

30. jul 2007 20:56

Včasih se vprašam, kaj je narobe s temi starši. Jaz z mojimi, še manj pa z njegovomi, ne bi nikoli živela. Raje ne grem nikoli več na dopust, pa si uredim svojo hiško. Tako verjetno tudi bo, če ne bo stanovanje. Jelenckova

m.schafe  

član od: 3.5.2006

sporočila: 254

30. jul 2007 22:18

no kar pravo vprašanje za našo družino. leta 98 sva se poročila. jaz sem prijadrala iz maribora na koroško k možu na kmetijo . bila sva srečna. počasi so se začeli problemi. rodil se nam je sin. ko je bil star 15 mesecev so naju dobesedno vrgli iz hiše. k sreči sva kupila enosobno stanovanje. v njem smo živeli 6 let (vmes se nam je rodila še hči). štiričlanska adružina polna razumevanja in ljubezni smo živeli na 39 kvadrati. Toda sedaj smo zadeli "tombolo". mož ki je živelna kmetiji je zelo "trpel" vbloku. S 15 julijem smop se selili v hišo. Malo smo šparali, nekaj sredstev je bilo od prodanega stanovanja, ostalo pa kredit na 19 let. Sedaj smo najsrečnejša družina na svetu. Tudi vam ostalim želim veliko sreče. sedaj imajo naši otroci še nakaj novih "sestric in bratcev"- kužka,muce in zajčke. srečo delimo tudi z vami - zasvojenimi s kul Slo. lep pozdrav ! m.schafe

balonka  

član od: 9.3.2007

sporočila: 548

30. jul 2007 22:37

Da dodam še svojo štorijo.Midva sva živela z mojimi starši dve leti.Vse je bilo super in o.k. dokler nisem jaz prišla do spoznanja ,da jaz še vedno živim pod vplivom staršinih odločitvah.Vse smo delali takrat ,ko so oni rekli,še ko sva šla na morje je bilo škoda tistega časa,ker nismo takrat nič naredili doma,pa če sem si jaz prižgala cigaret v garaži(ker pač nismo kadili v hiši in se mi ni dalo zmrzovat zunaj) je bilo narobe.GROZA!!!!!!!!!!! In potem je prišlo spoznanje da bo treba it.Odšla sva v drago podnajemniško stanovanje,katero je od začetka bilo prav ugodno na koncu pa že prav drago.Družina je počasi naraščala, bile so potrebe že po večjem stanovanju. Prvo je mož vzel stanovanjski kredit in sva zgradila hišo do stehe.Potem je špagce zmanjkalo,pa sem se še jaz za 15 let zapufalaRes pa je da nam ni zidala nobena firma.En zidar pa moj ubožec.kako je bil zmatran.Najhujše od vsega ,pa je bilo to ,da so nam vsi ožji(žlahta) govoril da nam ne bo ratalo. Toda midva sva z veliko truda in veliko ,veliko voljo prišla v 18 mesecih do svojega-našega gnezda.In to je enkraten občutek,da v teh časih z nobeno pomočjo(tudi starši mi niso otroke počuval, da bi midva lažje kaj naredila)in z navadnimi, povprečnimi plačami smo tole ustvarla. Ampak mi smo že eno leto in pol notri,pa še tretjega otroka sva si zaželela in ta je naša pika na i.Vse se da samo volja mora bit,pa tudi želja.

matilda  

član od: 16.8.2006

sporočila: 1981

30. jul 2007 22:48

No, midva sva pa naredila stanovanje v hiši mojih staršev. Začela sva s kuhinjo in počasi vlagala v vsak prostor, tako da stanovanje počasi, a vztrajno dobiva tapravo podobo. Želimo si le še narediti ločen vhod, saj se vsi - midva in starši strinjamo, da tako mora bit. Smo pa sklenili nekakšen pakt o nevmešavanju - če kdo rabi pomoč pri kakšnem delu, mora zanjo prositi in si pomagamo, tako da stvar še kar laufa. Tudi jaz še vedno delno živim pod vplivom odločitev staršev in včasih moraš tudi požreti kakšno, ampak to sem vzela v zakup - kot najemnino. Zaenkrat nam tako odgovarja, si pa skoz govoriva, da enkrat, ko bova velika, bova naredila še hiško. Vsem želim, da bi bili srečni, pa kjerkoli že živite... lp matilda Sporočilo je spremenil(a) matilda dne 30. jul 2007 23:00:41

Sasenka  

član od: 5.9.2005

sporočila: 252

30. jul 2007 22:49

Meni so dvosobno stanovanje kupili starši. Poskrbeli so tudi za brata in sestro. Prenova (ki je načeloma stanovanje ni potrebno, saj sem dobila takoj vseljivo stanovanje) poteka postopoma in jo financiram sama. Živim sama. Staršema sem vsak dan posebej hvaležna, da sta mi omogočila, da že tri leta, kolikor sem redno zaposlena, živim samostojno (stara sem 28), še posebej ko poslušam prijateljice in prijatelje, ki se soočajo s stanovanjskim problemom. Sporočilo je spremenil(a) Sasenka dne 30. jul 2007 22:49:17

ežoj  

član od: 24.2.2006

sporočila: 6302

31. jul 2007 6:56

Ko vas takole berem po forumu skoraj ne morem verjet, kaj vse se dogaja ( posebej ne morem razumet, kako ti lahko življenje zagrenijo lastni starši ). Ko vidim kakšne težave imate nekateri, za sebe lahko rečem, da sem imel srečo. Ko sva se z ženo poročila ( pred 36-imi leti ) sva z ženo živela v majhni iznajmljeni garsonjeri v kateri sem jaz živel kot samski. Čez tri leta, ko se nam je rodil sin, sva od moje " firme " dobila enosobno stanovanje. Čez štiri leta, ko se je rodila hči, sva od ženine firme dobila veliko dvosobno stanovanje. Ko so otroci rastli, sva se spomnila, da bi bilo dobro, če bi imeli kaj v Ljubljani, da imajo otroci kje živet, če bojo študirali. Tako sva kupila parcelo v Ljubljani ( saj ni bilo tako enostavno, denarja nisva imela dovolj za parcelo, naneslo je tako, da je možakarju, ki je prodajal parcelo, manjkalo za nakup tovornjaka ravno toliko kolikor sva midva imela. Za ostalo je bil pripravljen počakati en let, in v tem časo sva to tudi plačala ). Počasi sva začela delat hišo, denarja nikoli dovolj, mudilo se nama tudi ni, ker smo imeli stanovanje, vmes propade država, propade firma v kateri sem delal, odkupimo stanovanje v bloku, sin začne študirat, mi hišo ne moremo končat, sin en let stanuje privat, potem ostali čas v študentskem domu, hčerka tudi odrasla, ( denarja nikoli dovolj ), vmes me pa žena nažene ( ona sicer pravi, da sem je jaz zapustil, vendar je to že druga tema, morda za " težave s partnerjem " ). Par dni spim v avtu in delavnici, pol si v bližini v enem majhnem "objektu " uredim bivališče. Hišo v ljubljani smo začeli gradit " na črno ", zavestno, dobili smo le lokacijsko dovoljenje, za gradbeno dovoljenje nam se zdelo škoda denarja, bova že kako. Lanski let je žena " zriktala " gradbeno dovoljenje, pred petnaestimi dnevi smo priključili vodo, teh dni priključimo elektriko, treba je še uredit ogrevanje ( inštalacije je že, manjkajo radiatorji in peč ) in uredit okolje, in jaz bom hodil v metropolo, za čez vikend. ( nisem povedal, da z ženo nisva na " pas mater ", večkrat se dobimo, skupaj z otroci, ko pečemo na žaru, nazadnje prejšnjo nedeljo, ampak tudi to je za drugo rubriko ).

Če si lahko dovolim nasvet: veliko se da naredit če se hoče, in če le imaš denarja več kot za golo preživetje, če le imaš pred sabo cilj, pa moraš delati za uresničitev tega cilja. Nihče te ne bo pocukal za rokav in vprašal če rabiš........ , Če sam migaš za uresničitev kakšnega cilja, se ti tudi priložnosti odpirajo. 

ežoj

janja512  

član od: 9.2.2003

sporočila: 282

31. jul 2007 8:45

Maja Z je napisal/a:
Še moj piskrček. S fantom gradiva hiša, s tem da sva tudi parcelo kupila. Zasluživa povprečno.. cca. 2000 EUR na mesec obadva skupaj. Pa se kar da. Maja
Ojoj, jaz sem pa do zdaj mislila, da imava midva z možem dobri (povprečni!) plači, ko nama rata na mesec nabrat 1500€ No, pa da ne bom jamrala... Kljub slabši plači (kot sva prej imela mnenje o najinih prihodkih) sva se odločila, da si bova zgradila hiško, saj je v najemniški garsonjeri (27 kvadratov) v treh zelo težko živet. Otrok (2leti) rabi vedno več prostora in vsaj svojo normalno posteljo, tako pa še vedno spi v mali posteljici poleg najine postelje (aja, za večjo posteljo ni prostora). S hiško sva na začetku. Popravljam... PRED začetkom. Vse se nama je tako zavleklo, zdaj dopusti in to, mogoče, da nam rata dobit gradbeno dovoljenje nekje sredi jeseni... Odločila sva se, da bova večino delala sama (pač, za prišparat kak €), na moje ne moreva računat, ker še sama nimata (ampak bi nam rada vseeno pomagala kako drugače), njegova pa imata, ampak sta nam že v štartu rekla, da nama bosta pomagala pod pogojem, da bova hišo zidala pri njih (in tega nočeva in niti njune pomoči nočeva, da pa bi živeli v isti hiši pa sploh ne pride v poštev! ). Torej, računamo lahko samo sami nase (pa saj ne da bi hoteli računat še na koga!) in komaj čakava, da bova sicer s krediti do penzije (penzija??? niti nanjo ne računava, lahko da umreva prej, haha) nekaj ustvarila in dokazala vsem (predvsem njegovim, ki nama tupita v glavo, da nama NE BO USPELO brez njune pomoči), da sva sposobna, odrasla in dovolj pridna in odgovorna za tak življenjski projekt kot je lastna hiška.

mmiikkii  

član od: 5.12.2002

sporočila: 56

31. jul 2007 9:03

No, pa naj še jaz povem svojo zgodbo. Lastno stanovanje....to so bile moje sanje. Pred 10 leti, ko sem bila še študentka, so se mi zdele neuresničljive. Potem sem srečala njo. Z njeno pomočjo sem doštudirala. Nato pa sem imela res grozno srečo, ker sem službo dobila takoj (je pa res, da je moj profil zelo iskan). Obe  sva se zavedale, da samo z najinimi plačami nikoli ne bova prišli do lastnega stanovanja (lj. ali okolica), zato sva zadnjih pet let delali dodatno, popoldan, razna dela ( od prevajanja, inštrukcij, do pomivanja posode po lokalih....). No in nama je uspelo. Lansko leto sva kupili stanovanje:):):). Sicer je res, da sva se zraven zakreditirali za 10 oz. 15 let in je mesečni obrok kredita za marsikoga velik zalogaj, a nama nekako ratuje. Sva pa le na svojem, brez pomoči kogarkoli. Vse sva dosegli samo z lastnim delom. Na to sem zelo ponosna. Sedaj sva malo izpregli, imava samo še redni službi. No, jaz sem vpisala še podiplomca Imam kar preveč prostega časa

Vem pa, da če bi najini staršil lahko pomagali, bi; vendar s svojimi pokojninami komaj krpajo mesec:(

m.m.

Pekarica  

član od: 10.10.2005

sporočila: 255

31. jul 2007 9:05

Midva z možem sva začela skupno življenje na parih kvadratkih, nad gospodarskim poslopjem. Takrat nama nihče ni zavidal, še več, bil je začuden, da sva tako "pogumna". Kasneje sva si zgradila lastno hišo, dobila kredit za mlade družine, varčevala, bila skromna in uspelo nama je. Takrat so se pa vsi čudili, kako sva zmogla-finančno. Oba sva veliko tudi sama naredila. Sem pa zaslužila nekaj dodatnega denarja tudi s peko piškotov, tort... za stranke. Saj se da, če se hoče. Prispevek staršev je sicer tudi bil, vendar ni šlo za veliko denarja. Je pa bil seveda dobrodošel, zlasti pri finalizacijskih delih. Pekarica

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
malo za hecsijasaja
MOJ vrtrdkapica
Kaj danes za zajtrkjohana
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti