Partnerski problemi

Draga primorka! Te popolnoma razumem, čeprav sama nisem nikdar imela podobnih težav, vendar se soočam z njimi vsak dan. V moji okolici je tega ogromno. Moram ti samo reči, da je odhod na delo v tujino odličen način za beg od težav. Ampak tako se problemov ne reši. Mislim, da imaš skrajno posesivne starše, ki te še vedno tretirajo kot malo punčko in ne morejo/nočejo razumeti, da si odrasla oseba, ki je sposobna samostojnega življenja. Sama mislim, da starši, ki imajo otroka pod "protektoratom" in mu ne dopuščajo da se na svojih napakah tudi kaj nauči, pravzaprav (vem, da se bo to zdaj strašno grdo slišalo!) na nek način pohabijo otroka. Vsakodnevno vidim otroke, ki so pod prisilo še vedno privezani na staše, ker jim pač ne dovolijo, da odletijo iz gnezda. In da včasih tudi padejo. In da se naučijo bežati pred mačko. To, da partner noče posegati v debato s tvojimi starši, je meni popolnoma razumljiv. Mislim, da bi se ti podobno obnašala, če bi bila situacija obratna. Jaz se tudi vzdržim argumentiranja, če je prepir družinski (moj mož in njegovi starši). Če pa se tiče tudi mene in me potegnejo noter, potem vseeno reagiram. V tvojem primeru (kolikor sem razbrala iz tvojega pisanja) mislim, da boš za tvoje starše VEDNO mala, uboga, nebogljena punčka, ki ne zna poskrbeti zase, pa čeprav boš takrat stara 60 let. So pač starši in STARŠI, brez pomena posploševat, da vsi starši svojim otrokom hočejo dobro. Sama vem, da so starši, ki hočejo NAJPREj dobro zase in šele potem za otroke. In to je žalostno. Nekje sem nekoč slišala: Otroke imamo samo v najemu. Niso naši. In si jih ne bi smeli prisvojit kot da so nekaj neživega, neka stvar. Otroci nas potrebujejo, določen čas. Potem, ko nas ne potrebujejo več (ko se osamosvojijo), grejo stran in jih moramo pustiti. Primorka, saj bo mogoče boljše, ko boš končno ustvarila lastno družino in bodo videli, da si samostojna ženska, ki je rodila otroka in ga tudi sama vzgaja. Ker pa si edinka, tudi razumem, da niso želeli sprejeti tvoje zveze (ali je bilo tudi s tvojimi prejšnjimi zvezami tako?), ker so podzavestno čutili, da jim želi ta moški "ukrasti" njihovega ljubljenega otročička. Kar lahko zase rečem, je to: da če bi jaz prišla živet (nazaj) k staršem, bi jim dala jasno vedet, da imam svoje življenje in da zahtevam malo zasebnosti, pa čeprav je to v njihovi hiši. Lahko povem samo še nekaj... moja najboljša prijateljica je imela podobne težave, živeli so pri njegovih starših. Tašča je VEDNO hodila k njim, jim dajala cunje v stroj, začenjala pomivat posodo, kavo je pristavila... Celo v kopalnico je prišla medtem, ko se je kolegica tuširala. Obema je šlo taščino vtikanje že prek glave, ker je vdirala v njun svet ob vseh možnih urah (brez potrkat!). Dokler ju tašča ni dobila enkrat seksati na kuhinjski mizi v njuni kuhinji. Bila je tako zaprepadena, da ni zmogla izustiti niti besede. Tudi njima je bilo nerodno, ampak od takrat ne hodi več tako pogosto gor in vedno potrka in vpraša, če lahko vstopi (da nista ravno v kaki čudni pozi, hehe). Pa srečno!

Janja, odlična rešitev. :) ))) tabina

janja512 je napisal/a:

Dokler ju tašča ni dobila enkrat seksati na kuhinjski mizi v njuni kuhinji. Bila je tako zaprepadena, da ni zmogla izustiti niti besede. Tudi njima je bilo nerodno, ampak od takrat ne hodi več tako pogosto gor in vedno potrka in vpraša, če lahko vstopi (da nista ravno v kaki čudni pozi, hehe).

 Na najbolj preproste rešitve se pa navadno še spomnimo ne   

Cila

 ...ki hočejo NAJPREj dobro zase in šele potem za otroke.

 

Janja, tole si zadela v črno!!!

 

Moj mož bi po dobrem mnenju staršev celo življenje živel doma, se ne bi poročil, oz. s kakšno, ki bi bila njima všeč, (kera bi pa bila to?)... Da bi doma delal, kosil travo, ker je tast preponosen, da bi za kosilnico prijel. Zdaj je najel nekoga, da dela to. Kadi cigare in na leto zapravi par milijončkov za potovanja. Ker sta fensi šmensi. Ker sta full izobražena. Ker imata full pod palcem. Ker se na ven delata, da je vse okej.

Pa se je mož, takrat še fant, preselil k meni, poročila sva se brez njune pomoči, imava otroka in smo srečni. Ampak onadva hodita okrog in blatita naju, celo njuno stran familije sta napirila proti nama. Potem hodita okrog mojih sorodnikov... (so jih pripravljeni poslušat, ja...). Pa naskrivaj najino hčerko obiskovat. Ji nosita sladkarije, čeprav je hud alergik. In še in še takih stvari. In vsakokrat vržeta, da bosta vse zagonila, zafračkala, da ne bova nič dobila od njiju. No, pa sej s tem se strinjam. In niti ne marava nič od njiju, ker bi naju držala v šahu. In svoje imava, kar imava. In res mi ni treba njima na ljubo skakat, kot bosta onadva hotela. In tu je srž tega. Vsaj v našem primeru. Ker naju ne moreta držat s tem, kaj bova dobila enkrat, ko njiju ne bo.

In je prišlo tako daleč, da ne veva več, kako naprej. Rada bi samo mir, da nas pustita na miru. In se jima ne da dopovedat. Pa živita 20 km od naju.

 

Penzija, zgodnja, ja... Preveč cajta za neumnosti... Vsaj v njunem primeru.

 

Veliko slabe volje, zrahljanih živcev na najini strani.

 

Saj ne morem povedat vsega, kar se je že zgodilo, pa lahko mi rečete nehvaležnica, kot ste že enkrat mi, ampak jaz hočem svoje življenje in svoj mir. Brez nekogaršnje diktature. In si ne predstavljam, kako bi bilo tam živet...

 

 

lidka

jade, jaz tudi! Bravo za dobre tašče in taste in seveda starše! nekateri imamo pač srečo, da "life just does work that way", a ne? Res pa je, da imava verjetno precej manj komplicirani življenji... Veri

madona Veri in Jade (pa če je vmes še kakšna) res smo imele srečo! Pomislite, da bi živele pri njegovih doma!!!! Morda bi moral vaš mož celo kositi travo na vrtu, ali še huje - od vas bi morda pričakovali, da boste zalivale rože! In to še ni vse - samo da bi malo pogledale stran, bi ti hudiči šli in naskrivaj obiskali svoje vnuke (vaše otroke, ki bi jih zavedli in zapeljali in bi ti morda celo izvedeli da so v sorodu). Banda presrana, zapravljiva - in ob tem bi na živeli na veliki nogi, brezobzirno trošili denar, ki bi moral biti enkrat NAŠ! Kot je NAŠ in samo NAŠ njihov sin. pa se včasih pritožujemo nad svojim življenjem... Lisa

Hihi, Lisa, mi smo zmenjeni, da si zalivamo rože, kadar katerih ni doma, čeprav ne živimo skupaj, si predstavljaš to, hehe;) Sicer pa se mi zdi, da smo se fino zmenili: oni so meni "prepustili" njihovega sina, jaz pa sem jim v zameno rodila eno krasno vnučko, se mi zdi, da se je obojim splačalo;) Moji so pa tak nori na lubija, da sploh ne smem nič "čez njega" rečt (saj nimam kaj dosti za povedat takega, hehe, kaka malenkost se pa kdaj najde, pa ga (moj) oče takoj brani, mi je prav hecno;) ja, mamo srečo, mi je pa všeč tisti pregovor, da sreča spremlja hrabre Veri

Lisa, si vse povedala. Tako je pri nas, pa ne živimo skupaj! In se ne brigam za njihov denar, niti ga ne čakam, takrat enkrat ko bo če bo... lidka

Hočeš ali nočeš, preide v tvoje življenje s partnerjem še njegova družina. Na nas je, kako smo zmožni sprejeti te ljudi. S popolnoma drugimi navadami, življenskim ritmom... Živim v hiši moževih staršev, v simbiozi, kot jaz to poimenujem. Je pa res, da zelo spoštujemo zasebnost in lastnino drug drugega. Potrkamo, pred vstopimo, ne vtikamo se drug v drugega, se imamo radi, se veselimo drug za drugega, skrbimo drug za drugega, si pomagamo ... V našem primeru ima življenje pod eno streho veliko plusov, pravzaprav se minusov v tem trenutku sploh ne spomnim. Treba je biti strpen, povedati stvari, ki te motijo na primeren način pa sploh ne pride do prepirov in ne do kopičenja jeze v sebi. Res je fajn, da se z nasmehom peljem proti domu, saj vem, da prihajam v hišo ljubezni, miru in veselja. Se pa vsi trudimo, kot najbolje znamo, da nam je lepo. barbara9

lidka je napisal/a:

Lisa, si vse povedala. Tako je pri nas, pa ne živimo skupaj! In se ne brigam za njihov denar, niti ga ne čakam, takrat enkrat ko bo če bo... lidka

 

??????????????????????????????????????????????????????

jasna