Proslava ob dnevu državnostu

27. jun 2007 16:09

macadamia, ne gre za politične barve ampak za stanje duha. Nekateri smo pač subtilni in zastrižemo z ušesi ob nekaterih znamenjih, ki si jih pošiljajo politiki. Eni so populistični, drugi nespretni, tretji trapasti in četrti nesporobni. Eni pa zelo sposobni. Sem se pač naučila razpoznavati, kaj pomenijo poteze politikov.

 

Tisti, ki pomnimo besednjak iz nekih drugih, preteklih časov, smo zato toliko bolj previdni, ko poslušamo enake floskule, enake pozive, enako hvalo, enako udinjanje in servilnost medijev in novinarjev, pa kazanje na notranjega sovražnika, ki da hoče spodkopati uspehe.

 

Kaj vem, z iz kušnjami iz pretklosti si v svetlo prihodnost želim iti pospremljena s čem drugim  kot z bedarijami, ki mi jih počnejo in mi zato grenijo sedanjost (če parafraziram eno znano misel).

Gre za načela, ne za barve strank, tako da ne takoj politike mešat. Jaz namreč zelo dobro zmorem tudi brez nje, razmišljam pretežno s svojo glavo.

 

Tale naš politik, ki se je z white tie blamiral  v GB, pa je iz zelo novih časov in zelo,zelo visoko.

 

Mamamia

 

mamamia

27. jun 2007 20:21

Draga Vendi, kako zelo se v vsem v tej debati strinjam s teboj ! Lp Lili lili A.

27. jun 2007 20:35

macadamia, bravo To, da gospoda z Zaplane ni bilo, je neodpustljivo!!! Jerneja USA

27. jun 2007 21:25

Vendelina jr. je napisal/a:

še ena rjava zgodba iz Velike Britanije in sicer, ko je bila tam na obisku Milka Planinc s soprogom, je imel nesrečnik na popoldanskem sprejemu temno rjavo obleko - tako da se ga na vseh fotkah iz tistega dogodka izpred več kot dvajset let lepo vidi - ker ima samo on temno rjavo obleko...:) Vendelina jr.

Ja, hvala bogu, človek je opozoril nase, ne??

cervus

28. jun 2007 23:46

Zelo malo gledam TV, še posebej mi gredo na bruhanje razne proslave. Ravno ta proslava in vse v zvezi z njo pa mi začenjajo vlačiti v ospredje vse trenutke izpred 16 let, katere tako vztrajno potiskam v pozabo. Še tako se lahko trudim, pa vsako leto pride ta "prekleti" čas in drega in obuja bolečino. ann

29. jun 2007 8:46

Ko smo glih pri tej proslavi, pa če se komu da, naj pove kako je doživljal te dneve pred 16 leti. Zelo me zanima, kako ste ostali doživljali ta čas, kaj ste počeli..... ann

29. jun 2007 9:59

Ker ann ravno sprašuje: V tistem času sem bila relativno frišna v službah - in to v službah, kjer si po službeni dolžnosti dobival kar precej informacij in skladno s tem se seveda spominjam aktivnosti v smislu iskanja kakih dodatnih stanovanj za nedajbože, pa popisovanja zaklonišč, pa moj takratni delodajalec je imel na lagerju kar precej mehanizacije, ki se je potem uporabljala za barikade. Pa spomnim se, kako smo šli iz šestnajstega nadstropja v tretjo klet v zaklonišče, ampak zaklonišče je bilo zaprto, ker je bi vzdrževalec na dopustu....in smo šli lepo ven. Pa spomnim se vožnje po Lj z avtomobilom z velikimi črkami PRESS. Pa sedenja v zaklonišču od Cankarjevega doma. In spomnim se ljudi, ki jih je bilo strah, ampak so strah premagali in strašno razsodno in mirno počeli tisto, kar so pač počeli. Pa paničarjev tudi. Pa nekaj uličnih korenjakov, ki jim je bilo po desetih dneh grozno žal, ker je bilo vojne konec in so potem še nekaj časa po mestu paradirali v maskirni oblačilni kodi. Od mojih se v tisti vojni ni nihče ponesrečil in zato tudi nisem razvila kakih globokih občutkov. Bolj se mi zdi, da je bilo deset adreanlinskih dni in na tem adrenalinu je živela glavnina narodnega telesa Morda se motim, ampak mislim, da na kolektivni ravni nismo bili sposobni razviti sočutja do tistih, ki so v vojni umrli, zlasti pa nismo razvili kvalitetnea odnosa nad dejstvom, da so na Medvedjeku umrli tuji civilisti (šoferji, ki so se v napačnem času znašli v navskrižnem ognju). Zvijati me je začelo v prihajajočih mesecih, ko je bila vojna na Hrvaškem. Šokirana sem bila nad Vukovarjem, obstreljevanje Dubrovnika sem doživljala kot "pa saj ni mogoče, da kdo kaj takega naredi", moja katarza pa se je začela leta 1992 z vojno v Bosni. Kakšno leto po tem mi je sošolka s faksa povedala, da je naš sošolec s faksa /fotograf/ tam izginil (trupla niso nikoli našli). Takrat je veliko tujcev, ki sem jih srečala spraševalo, pa kaj je s temi balkanskimi vojnami, da oni nič ne razumejo. Risala sem zemljevide, razlagala zgodovino in zasnovo konflikta, pa sem videla, da sploh ne razumejo in da, resnici na ljubo, ne razumem niti sama. Tisto leto sem prebrala celega Andrića, pa Crnjanskega in še enkrat sem se prebila čez celega Krležo. Hotela sem razumeti. Dokončno sem razumela, ko so hrvaške sile sesule most v Mostarju. Ko sem razumela, me je postalo pa res strah. Strah zaradi tega, ker so mi dogodki potrdili tisto, kar je pisalo v knjigah, napisanih mnogo prej. Namreč to, da je v vsakem človeku poleg dobrega tudi zametek hude zlobe in da lahko ta zloba v vsakem udari ven in če se to ne ustavi, zloba pobije vse okoli sebe. In da se zloba sicer skriva za etničnimi in verskimi maskami, ampak da v bistvu pa nima ne vere ne nacionalnosti, Je samo zloba. Ko se je zgodila Srebrenica - to je bila materizalirana zloba. V Bih sem bila prvič po dolgem času v letu 1997 in potem sem bila tam še ogromnokrat. Vedno znova me je fasciniralo, kako so bili ljudje motivirani, da bi začeli še enkrat od začetka, kako so z neizmernim humorjem reševali dnevne težave in kako niso imeli želje po maščevanju. In šla sem v tunel pod sarajevskim letališčem in bila sem tudi v Srebrenici. Mi je dalo misliti. Tudi vožnja po bosanskih cestah, kjer so ob poti ves čas grobovi, da senzibilnemu človeku veliko materiala za razmislek. Do sedaj sem v razmisleku zadnjih šestnajstih prišla do tega, da če hočeš občutiti srečo, moraš občutiti tudi grozo in biti zraven hudo hvaležen, da te groza ni udarila mnogo bolj (ker groza to zna). Drugače povedano, poskušam predelati obdobje zadnjih šestnajstih let za to, da bi bila bolj zadovoljna, da bi znala ceniti to, kar imam, da se ne bi razburjala zaradi ljudi, ki v bistvu živijo v risankah (kamor štejem tudi mnoge samoodkrite junake vojne za slovenijo, ki so svoje junaštvo kazali s sprehodom v maskirkah v avugstu 1991) in da bi imela pogum, da se uprem zlobi. Kakršnikoli. Vendelina jr. P. S. Ko ravno kdorkoli sprašuje, kaj bi veljalo brati na dopustu. Ivo Andrić. Vedno Sporočilo je spremenil(a) Vendelina jr. dne 29. jun 2007 10:01:33

29. jun 2007 11:59

ann, če te zanima, kje sem bila med prvimi dnevi dogajanj v Sloveniji - a si kdaj slišala za streljanje iz letal na Štrihovcu, pred mejnim prehodom Šentilj, do katerega JLA ni nikdar prišla? No, tam sem bila,  blizu železniških zapornic, pred katerimi je z MB strani obstala kolona vozil in tankov JLA, z druge, avstrisjke strani, pa kolona tovornjakov. Na katero so iz letal streljali. Tam sem bila, še danes imam za spomin dva tulca izstrelkov. In takrat, ob preletih, sem samo upala,d a bom še kdaj videla svoja dva otroka. Dva švicarska novianrja sta me uspela prepeljati nazaj v MB, seveda, ko je bilo že vsega konec...

 

Mož je pa nosil glavo v torbi, ko je po službeni dolžnosti imel opravka tudi s trupli  in napetimi puškami.

 

Kot je rekla vendy - težko si srečen, če nisi občutil malo groze.

 

Sem pa še danes prepričana,d a bi se vsemu lahko izgnilii in se razšli drugače, če smo se že morali raziti.

 

Mamamia

mamamia

29. jun 2007 12:22

In kaj je bilo narobe z našo osamosvojitvijo, mamamia?! Oglejte si film Slovenija na barikadah in boste tam izvedeli, zakaj se ni bilo mogoče izogniti vojni! macadamia

29. jun 2007 12:28

Mamamia ni nikjer zapisala, da je bilo karkoli narobe z našo osamosvojitvijo. Mislim pa, da smo si vsi želeli, da se zadeva končala mirno in nobl - kar je v letih 1992/1993 uspelo Čehom in Slovakom. Pa se v primeru razpada SFRJ žal to ni dalo. In macadamia, daj danes spet prešaltaj nazaj v drugo, bo šlo? Vendelina jr.