Branja (in plavanja) me je pri štirih letih naučila soseda, vzgojiteljica po poklicu (hvala ji).
Začela sem obiskovati našo malo, vaško knjižnico. Knjižničar je bil star gospod (vsaj meni se je zdelo, da je zelo star). Vedno mi je svetoval, katere knjige naj preberem. Do vstopa v šolo sem prebrala precej knjig, doma sem tudi imela nekaj knjig. Najbolj se spomnim ene z naslovom Mladi vedež, ki sem jo prebirala vedno znova in znova.
V njej so bile ilustracije živali, rastlin, glavnih značilnosti mest, ljudi različnih ras.
Potem je prišla šola in z njo veliko odkritje - šolska knjižnica. Kaj sem brala v 1. in 2. razredu se ne spomnim, ampak v 3. sem prebrala Heidi Johanne Spiry. Knjiga me je navdušila, predstavljala sem si idilično življenje v gorski koči v švicarskih alpah, kjer je dedek pekel sir, nataknjen na palico nad odprtim ognjiščem.
Tudi sama sem ga poskušala speči tako, pa mi je sir, napol stopljen, spolzel s palice na železno ploščo štedilnika na drva.
V četrtem ali petem razredu je prišel Robinson Crusoe. Knjiga me je začarala, sanjarila sem, da bom tudi sama, ko bom velika, živela na samotnem otoku v sožitju z naravo.
Veliko sem brala, v 2. letniku SŠ sem si eno leto zapisovala vse, kar sem prebrala. V enem letu se je nabralo 152 knjig, zapisala sem si avtorja, naslov in kratko obnovo.
Med prebranimi knjigami je bilo kar nekaj potopisov, pa tudi tiste, ki to niso bile, sem jemala tako, kot da bi bile. Vsak opis kraja ali pokrajine me je "nagnal", da sem si to ogledala na zemljevidu, če sem le našla. Na ta način sem se veliko naučila o geografiji in zgodovini. Brskala sem po leksikonih, da bi o krajih, o katerih sem brala, izvedela čim več.
V domišljiji sem potovala, realnost pa je bila drugačna. "Potovanje" v Trst ali Gorico, Trbiž, je bil že kar podvig.
No, Trst mi je bil zelo všeč, zaradi kavbojk in druge robe, posebno pa zaradi arhitekture. Saj v Ljubljani smo imeli tudi čudovite stavbe, žal pa jih je bilo malo z restavriranimi fasadami.
Restavriran detajl s fasade v Ljubljani
Po srednji šoli sem se zaposlila. Prišel je Gospod Pravi in hitro sva si ustvarila družino. Prenavljanje stanovanja, skrb za otroke, služba. Denarja je bilo ravno za sproti, na kakšna potovanja sem pozabila za dolga leta.
Pa smo vseeno vsako leto šli na dopust,nekaj let smo imeli prikolico, ki jo je vlekla stoenka!, joj, če se spomnim tistih let. Sredi Reke smo se pripeljali po klancu navzdol, na dnu klanca je bil semafor in rdeča luč. Na drugi strani križišča strm klanec navzgor. Stoenka ni zmogla teže prikolice, pa sem morala iti ven iz avta in s pomočjo nekega moškega sva vse skupaj porinila, da je mož lahko speljal, ampak ustaviti ni smel, dokler ni pripeljal do vrha, na relativno raven teren. Tekla sem v tisti klanec za avtom,ker sta se hčeri (enih 3 in 4 leta stari) drli : mamiiiiii, mamiiiiiiiiiiiiiii.
Na teh poletnih vandranjih s prikolico smo si ogledali precej jadranske obale in otokov, male vasi v zaledju obale, v Sloveniji pa smo prikolico postavili v kampu Šobec in od tam delali izlete v okoliške hribe.
Potem sva ugotovila, da smo se naveličali vlačit za sabo prikolico in da bi bil morda čas, da poskusimo dopustovati brez nje. Otroka sta bila skoraj odrasla, na poletne počitnice sta začeli hoditi s svojo družbo.
prikolico sva prodala.
PlitviceP
Prvič sva odšla na "potovanje", brez otrok na Madžarsko. Pravzaprav je bilo tako, da je mož šel službeno v Budimpešto in prišel nazaj ves navdušen nad lepotami tega mesta. Priznati moram, da sem prvič odšla tja precej skeptična in z nemalo predsodki, predvsem o higieni. Nazaj sem prišla s samimi pozitivnimi izkušnjami in navdušena nad lepoto pokrajine in mest.
Ker se je meni čez nekaj dni začel dopust, sva sklenila, da greva in si ogledava to mesto. Prenočišče sva si poiskala pribl. 30 km južno od Budimpešte, v prijetni vasici Velence. Vas stoji ob istoimenskem jezeru, kjer se je mogoče kopati in veslati.
Vsak dan sva se odpeljala v Budimpešto in občudovala arhitekturo zgradb in mostov, uživala v hrani, obredla vse mestne tržnice, cerkve,muzeje, spomenike, parke, se odpeljala z vzpenjačo do Ribiške trdnjave, gradu in Citadele.
5 zaporednih let sva hodila za glavni dopust na Madžarsko, bilo je poceni in lepo. Žal nimam nobene slike, ker digitalnih aparatov takrat še ni bilo, skenerja pa nimam.
Velikokrat sva si prenočišče poiskala šele zvečer.
Tako sva nekega dne našla sobo v majhni vasi.
Ko sva odložila prtljago, sva šla še v vaško gostilno na požirek pred spanjem. Ko sva vstopila, sva zagledala veliko skupino Romov, od dojenčkov do starcev. V kotu je bil ansambel, sestavljen iz nekaj tamburašev, violinistov in cimbalista. Plesalo je staro in mlado, tudi midva sva se zavrtela, mlada dekleta so naju poskušala naučiti osnovnih korakov in gibov z rokami. Odlična glasba in odlični plesalci. Nepozabno!
Najin prvi dopust z letalom je bil v Turčijo:
Šla sva z agencijo, torej vodeno.
V enem tednu smo videli res veliko, predvsem antičnih ostankov, ki so tu neverjetno dobro ohranjeni.
Seveda so nas peljali povsod tam, kjer so vodiči imeli od tega korist, beri provizijo, pa naj je šlo za prodajalne usnjenih izdelkov, zlata ali preprog.
To naju je nekoliko motilo. ustavljali smo se povsod tam, kjer se midva, če bi bila sama, ne bi. In nasprotno - tam, kjer bi se midva ustavila, smo drveli mimo. tako sva vedno, ko je šla skupina iz avtobusa desno, midva pa levo. Sva se dogovorila z vodičem, kdaj morava biti pri avtobusu in dogovor sva spoštovala.
Na sliki zgoraj je Hierapolis, grško - rimsko antično gledališče, nad antičnim kopališčem Pamukkale, kar pomeni 
bombažni grad.
Pamukkale ležijo v provinci Denizli na JV Turčije. Topli vrelci tečejo čez terase, sestavljene iz kalcijevega karbonata. Tople vode pa je vse manj, domnevno zaradi grobih posegov v okolje. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so namreč okrog ruševin Hierapolisa začeli graditi hotele in cesto. Gradnjo so potem sicer povsem prepovedali, porušili vse gradnje, vendar je bila škoda že narejena. Danes je celotno območje pod zaščito Unesca.
Iz Denizlija, mesteca blizu Pamukall, smo se odpeljali proti obali, v mesto Demre, kjer stoji Milkavževa cerkev.
Legenda pravi, da je Miklavž spuščal vrečke s kovanci skozi dimnike za mlada dekleta, da bi se le- te lahko poročile.
Cerkev sama je veličastna, po stenah je ohranjenih nekaj fresk, na tleh čudoviti mozaiki mozaiki, sarkofag s (domnevno) posmrtnimi ostanki sv. Nikolaja.
Od tam smo se peljali še v Myro, na ogledv hrib vklesanih grobnic. Pod našimi nogami pa je še neizkopano antično mesto. Žal nimam od tu nobene fotografije, oz. imam, pa niso uporabne za net.
Šli smo tudi na bazar v Antalyi, kupila sva nekaj spominkov. Hitro sem dojela, v čem je bistvo barantanja, s ceno nakupov sem bila zadovoljna. Za nakup oblačil nisva bila zainteresirana, sploh pa se je izkazalo, da je veliko bolje in ceneje v trgovinah, ki so malo oddaljene od bazarja.
Od tod smo se podali v Side, mesto z bogato zgodovino.
To starogrško mesto je zavzel Aleksander Veliki, za njim pa stari Rimljani, nekaj časa naj bi v njem živela tudi Kleopatra in mark Antonij.
Rimljani so zgradili okrog 30 km dolg akvadukt, ki je v mesto pripeljal vodo z okoliških hribov. Videti je mogoče tudi gledališče iz 2. stol., samo staro mesto pa leži pod današnjim in ga pridno izkopavajo. V bližini mesta so tudi znameniti slapovi Manavgat, kamor se domačini hodijo hladit v vročih poletnih dneh.
Toliko zaenkrat o najinih prvih potovanjih. Nadaljevala bom v II. delu.
