Kulinarika.net - blog: Potovanja II.del

Potovanja II.del

Kanarski otoki

blog: potovanja / Svet, avtor: rosie 

Srečni otoki, otoki večne pomladi

Decembra tistega leta sva bila oba že utrujena od dela, brez pravega poletnega dopusta.

Razmišljala sva, kam na toplo, ne predaleč. Izbrala sva Gran canario.

Seveda sem, preden sva šla, prebrala vse kar se je dalo ( o internetu se mi takrat še ni sanjalo).

A vse prebrano me še zdaleč ni pripravilo na pokrajino, tako drugačno od mojih predstav.

Že na letališču sem opazila obilje cvetja, od bugenvilej do ogromni božičnih zvezd, palm, kaktusov in okrasnega grmičevja. To se je ponavljalo tudi ob cestah, vse do hotela.

V apartmaju sva se na hitro osvežila in se takoj zatem podala na ulice Playe de ingles.

Usedla sva se na vrt lokala, srebala svojo prvo sangrio in opazovala vrvež na ulici. Nasproti lokala je bila Rent a car agencija in stopila sva vanjo. Ponudili so nama več avtomobilov, a sva se odločila, da povprašava še kje drugje. Teh agencij je tam res veliko in na koncu sva se "zdilala" za poceni najem.

Tako, avto sva imela, pred nama je bil cel teden za raziskovanje.

Naslednje jutro sva se odpeljala v glavno mesto Las palmas. Ceste po vsem otoku so lepe, urejene.  Na vhodu v mesto sva zgrešila podvoz, ki levo pelje v mesto, desno pa v pristanišče, pravzaprav v carinsko cono pristanišča. Poskušala sva najti izhod, a naju je ustavil policist in nama razburjeno nekaj govoril v španščini.

Poskušala sva z angleščino, pa ni razumel nič, midva pa sva razumela samo to, da se morava čim prej pobrati od tam. Ko je videl, da imam v roki vodnik Lonely planet je samo še vprašal: turistas? in midva sva v en glas odgovorila: si, senjor. Divje je pomahal z roko in nama s tem nakazal smer, kamor morava iti, midva pa sva si globoko oddahnila in se končno odpeljala v mesto.

Najprej sva poiskala tržnico, ki naju je navdušila s pisano ponudbo eksotičnega sadja, zelenjave in rib.    

Tam sva si privoščila tudi kosilo:

  Ogledala sva si še caso Colon, muzej, imenovan po K. Kolumbu, (šp. Cristobal Colon), ki je odkril otoke na svoji prvi poti v Ameriko, misleč, da gre v Indijo. Kanarske otoke so sicer že precej pred njim obiskovali Feničani, Kartažani in Grki. Kolumb in njegova ekipa je na otokih naletel na prebivalce, ki jih je imenoval Gvanči. Pozneje sva si v bližini Maspalomasa ogledala tudi muzej z ostalinami, vključno z mumijami prvotnih prebivalcev.

 

   Popoldan sva odšla na mestno plažo Las canteras, se kopala in poležavala v topli mivki, zvečer pa se vrnila na Playo del ingles. Nisva še bila zaspana, iskala sva lokalček, kjer bi se kaj dogajalo. Nedaleč od najinega hotela sva naletela na trg, kjer so ljudje vseh starosti, od dveh do osemdesetih let plesali. Bila sva osupla, kako stari ljudje plešejo. kako obvladajo različne plesne stile. od salse do tanga.. Vzdušje je bilo izjemno. Pozneje sva videla, da se to dogaja vsak večer, pozno v noč. Plesali so večinoma domačini, le sem in tja kakšen turist.

Naslednji dan sva se odpeljala na Pico de las nieves, 1949 m, najvišji vrh otoka in se mimogrede povzpela še na Roque Nublo, 1813m. Največja privlačnost Roque Nubla je 80m visok monolitni blok.

Prav bi nama prišli kakšni planinski čevlji, imela sva samo malo boljše superge. Doma pač nisva računala s tem, da so tam tudi hribi. Vedela sva, da so, ampak doma sva imela v mislih bolj lenarjenje in ležanje na plaži.

No ja, gor in dol sva prišla živa in zdrava, čeprav sva vsak enkrat padla na drsečih tleh iz drobnega vulkanskega peska.

 

Zvečer sva na Playa del ingles odkrila lokal, kjer so igrali pravi mehiški mariachiji. Dolgo v noč sva ob pijači uživala v njihovi glasbi.

 

 

Naslednje jutro sva se odpeljala na plažo Maspalomas. V trgovini sva kupila kruh, pršut, olive, sir in sangrio, plastične kozarce in slamice.

Plaža Maspalomas leži pod Playo del ingles, dolga je nekaj kilometrov. Čudovita plaža, na kateri so sipine iz puščavskega peska, ki ga je veter nanosil iz Sahare.

"Vgnezdila" sva se na dnu ene od sipin, nedaleč od morja. Valovi so bili zelo visoki, a sva vseeno zagazila vanje in spoznala, da te valovi slej ko prej sami " izvržejo" na obalo. Ogromno ljudi srfa in prav zanimivo jih je opazovati.

Po plavanju sva si privoščila malico in sangrio.

Popoldan sva si ogledala Mundo Aborigen, muzej prvotnih prebivalcev otoka, Gvančev. Domnevno naj bi bili to Berberi, ki so se sem preselili iz zahodne Afrike oz. Sahare.

Od tod sva odšla še v Palmitos park, kjer so na ogled mnoge, večinoma eksotične živali in rastline.

Dan sva zaključila pri mariachijih. Lokal z imenom Ciao Ciao, kjer nastopajo, je nekaj posebnega. Na GC sva bila petkrat ali šestkrat, nazadnje 2010, pa je v tem baru vedno vzdušje, kot ga doživiš malokje.

Osebje je vedno isto, zelo zabavno. Natakar Enrique ni samo natakar, s svojimi točkami neizmerno zabava goste, njegova kolegica Pilar pa včasih za mikrofonom kakšno zapoje. In to zelo dobro!

Žal mi ne uspe narediti aktivnega linka, da bi tudi vi doživeli delček tega vzdušja.

Naslednji najin cilj je bil Puerto de Mogan, ki mu pravijo tudi kanarske Benetke. Po razgledni obalni cesti sva se odpeljala najprej do naselja Puerto Rico, pa sva bila razočarana, saj ni kaj videti, razen ogromnih hotelov, nešteto trgovin in lokalov.

Le nekaj km naprej pa je že Puerto de Mogan. ki leži na JZ otoka. To je nekdanja ribiška vasica, ki se je z razvojem turizma precej povečala in razvila. Mestece deli na polovico kanal s sladko vodo, ki se izliva v ocean pri marini in ribiškem pristanišču.

Marina je do zadnjega kotička polna bark s celega sveta, ki se tu ustavijo pred prečenjem Atlantika ali ob vračanju.

Nad kanalom je polno mostičkov, hiše pa so zgrajene na pilotih, tako kot v Benetkah. Mesto ima nek poseben šarm, povsod je zelo veliko rož.

Iz Puerta sva se odpeljala skozi sotesko po strmi cesti v vas Mogan, kjer sva nenadoma naletela na cestno zaporo. Domačini so preprosto zaprli cesto. Ni nama bilo jasno zakaj, vendar nisva imela kaj storiti, na ozki cesti sva obrnila in se nameravala odpeljati nazaj do glavne ceste. Ko sva počasi vozila po ozki cesti, nama je nasproti prihajalo vedno več domačinov, oblečenih v narodne noše. Sklepala sva, da imajo nekakšno fešto, vsi so odhajali v smeri cestne zapore.  Nižje v vasi sva poiskala parkirišče in avto pustila tam, sama pa sva se pridružila pešcem in jim sledila.

Prišli smo do nekakšnega platoja, ravnine, mogoče velike 30x40m. Glasbeniki so se ravno ogrevali, ob vhodu na prizorišče je bila velika miza, na kateri je bil kip zaščitnice otoka Virgen del Pino, okrog kipa pa ogromno različnega sadja, očitno kot daritev.

Muzikanti so začeli igrati, ljudje pa so se podali na plesišče in neumorno plesali. Vsi, stari, mladi, otroci, še kuža je plesal v lastničinem naročju.

Stregli so pečenega prašička, kanarski krompirček, ki ga skupaj s soljo kuhajo v majhni količini vode tako dolgo, da na dnu lonca ne ostane niti kaplja vode, krompir pa je bel od soli. Krompir postrežejo obvezno s kako omako, rojo, verde ali picante (rdeča, zelena ali pikantna).

Poleg tega je obvezen GOFIO, za katerega sploh ne vem, kako bi ga opisala. Narejen je iz koruzne moke, vendar ni podoben ničemur, kar sem jedla do sedaj. Bljak!

Zelo dobri so tudi siri, iz mleka drobnice, ki se pasejo po okoliških hribih, vina pa večinoma "uvažajo" iz Španije. Zelo dobro, močno sladko vino je "abogado". Naročila sem kozarec sladkega rdečega vina in ga tudi dobila. Mislila sem, da je to pač tako vino, vprašala sem, kako se imenuje in so mi povedali, da abogado. Malo čudno se mi je zdelo, ker se mi je zdelo, da abogado pomeni advokat. Vseeno sem šla v trgovino in ga hotela kupiti. Prodajalka me je debelo gledala in ni vedela, katero vino naj bi to bilo, rekla pa je, da se ji nekaj sanja, ampak mora vprašati sina. Poklicala ga je po telefonu, počakala sem 10, 15 min., da je prišel in mi razložil, da je "abogado" mešanica dveh vin, vino dulce, muscatel (zelo sladko ) in kakšno drugo vino, najbolje suho.

Kako je to dobro, ampak kaj, ko mene " vrže" že poldrugi kozarec in ga posledično ne morem prav veliko spiti.

 

Cilj naslednjega dne je bil Agaete, mala vasica na severu otoka in vas Teror.

Vožnjo po notranjosti otoka, skozi ozke soteske, med borovimi gozdovi sva izkoristila za mini treking, žal tudi tokrat ni šlo brez padca. Mlad mi je pomagal na noge, so se mi začele kar tresti, pa ne od padca.

OOb cesti na spodnji sliki sva zagledala moškega, ki je nekako na pol dvigoval palec, da nisi vedel, ali te želi ustaviti ali ne. Mož je avto ustavil, moški pa je kar stal tam. Izstopila sem in ga s kretnjo povabila v avto. Počasi se mi je približal, sedel na prednji sedež, zdel se mi je plah ali sramežljiv, prav čuden patron. Poskušala sem navezati pogovor, a izkazalo se je, da je možak gluhonem.

Vseeno smo se nekako sporazumeli z rokami in če sva ga prav razumela, se je vračal domov v Agaete s hribov, kjer je pasel ovce ali koze. Pokazal nama je svojo hišico, v kateri je živel, nama predstavil svojo mamo, ki nama je podarila banane in tudi z njo smo se pogovarjali samo z rokami, ker midva nisva govorila špansko, ona pa ne angleško. Meni pogovor z rokami ne gre, moj mož pa to prav dobro obvlada.

 

 

 

O

 

Agaete je pred oceanom zavarovan z valobranom iz ogromnih skal, ki jih tod okrog ne manjka. Vas je znana po obilju gostiln in restavracij s prvovrstno morsko hrano, pa tudi po tem, da od tod vozijo trajekti na sosednji otok Tenerife.

Dan je bil močno vetroven, ogromni valovi so se razbijali ob obali in veter je nosil po zraku drobne kapljice, tako, da si bil kar moker, kot bi deževalo. Zato sva hitro odšla v bližnjo gostilno na morsko pojedino.

Popoldan sva se po severni strani otoka odpeljala še do mesteca Arucas, kjer imajo veličastno katedralo, ki pa so jo prenavljali in vstop ni bil mogoč. Nadaljevala sva pot do vasi Teror, se sprehodila po ozkih in strmih ulicah, si privoščila kavo in opazovala utrip vasi.

Na malem trgu se zdi, kot da se zberejo vsi prebivalci, klepetajo med sabo, otroci se lovijo in skrivajo, zaljubljenci se sprehajajo z roko v roki, starci modrujejo, turisti kot midva pa fotografirajo, pijejo pivo ali vino, nekateri jedo. Iz trgovine na vogalu odmeva kanarska glasba, ki je v nekaterih elementih presenetljivo podobna dalmatinski.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Blogi istega avtorja

Mnenja o blogu

ežoj  

kuha že od: 24.2.2006

Št. objav: 6302

Objavljeno 22.11.2012 ob 20:11

rosie:

Slike ( albume ) sem si tudi že prej ogledal in bil prav jezen: po kakšnih lepih krajih hodi, pa nobene ne reče. Kar nadaljuj.

Za pošiljanje mnenj je potreben vpis ali prijava!

Število ogledov strani: 7933

Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
Kaj danes za zajtrkgligor
MOJ vrtjohana
malo za hecpikec85
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti