Melisa

Opis

Ta trajnica iz družine ustnic izvira iz južne Evrope. Raste po posekah, ob robu gozda ter po grušču in starih zidovih. Zraste do enega metra visoko, ima majhne, jajčaste, narezane liste ter modro bele ali rumenkasto bele cvetove. Nasploh je podobna koprivi. Raste divje, a jo zlahka posadimo tudi v lončke in korita. Če jo zmanemo, zavonjamo limono, okus pa je bolj pikanten in rahlo grenak. Z njo nadomeščamo limono. Ima do 0,25% eteričnega olja (citral, citronelal, geraniol in linalool).

Gojenje

Pri vrtnarju si priskrbimo sadiko ali pa semena, vendar je gojenje iz semen zamudno in bolj zapleteno. Meliso sadimo v dobro vrtno zemljo, nekoliko vlažno in na sončno lego. Samoniklo raste po vinogradih ali v ilovnatem pesku. Od tam jo lahko presadimo v korito ali gredo.

Uporaba

Melisine liste uporabljamo predvsem v zelenih solatah, zeliščnih omakah, divjačinskih, jajčnih in gobjih jedeh. Sicer pa nadomešča limono ali limonin sok. Odlični so melisin med, melisin čaj in melisin liker!

Zgodovina

Ime melisa izhaja iz starogrške besede »melissa«, kar pomeni čebela. Te zares pogosto posedajo po njenih drobnih cvetovih. Rastlino so spontano prevzemale Evropske dežele druga za drugo, predvsem pa sredozemske, od koder tudi izvira. V vseh preteklih stoletjih je bila zelo cenjena zaradi svoje kulinarične vrednosti in v ljudski medicini. Iz posušenih listov izdelujejo melisovec, ki so ga leta 1611 prvi zvarili Karmeličani.

Zdravilni učinki

Meliso zelo cenijo zaradi številnih zdravilnih učinkov. Ljudstvo verjame, da blaži migreno in vrtoglavico, astmo in trdovraten kašelj, krepila naj bi tudi oslabljeno srce.

Zanimivosti

Meliso so gojili zlasti v samostanskih vrtovih, iz nje so kuhali zvarke proti mnogim boleznim in za krepitev organizma.