Pogrešani dekleti

imata prav, že če manjkaš 2, 3 dni, maš pol cel kup dela, da prideš spet "not". ampak če pomislim na tiste, ki največ jamrajo o pritisku in stresu, mislim da redkokdo to resnično doživlja (kar se pa zaradi odsotnosti verjetno res lahko zgodi). in če greš v četrtek zvečer ven in zaspiš ob 4h ponoči, potem verjemem, da si v šoli pol nasledn dan "v stresu". lp

Zupanja bodi vesela,da nisi bila nikoli v "stresu"...in super da ti gre šola perfektno... Nisem mislila na pritisk v šoli in verjemi,da je na svetu še kaj hujšega kot šola-iz lastnih izkušenj. Roncolino

uh, seveda. sicer pa lih jutri pišemo psihologijo in glavno poglavje je ravno soočanje s stresom. baje da človek prenese okrog 6-8 tednov stresa in če v tem času problema ne reši, sledi faza izčrpanosti, ki, če ne poiščemo pomoči oz. si ne uspemo pomagati, NUJNO vodi v bolezen (duševno ali telesno).

Vem, da bi bla čisto hin in kolko bi še mela moči, je ne bi tepla, ampak objela od sreče, da je živa. tumpika

Verjetno bi se vsi pritadeti( starši in punci) morali vsesti in se temeljito pogovoriti, zakaj je do tega prišlo. Tudi jaz punc ne bi tepla, prej bi bila vesela, kot je napisala tumpika, da sta živi. Zakaj je do tega prišlo, pa je drugo vprašanje. Mogoče samo mladostniška radovednost in radoživost, mogoče kaj drugega. Kyara

Roncolino, odgovarjam tebi - pri mojih 12ih, sestra je bila leto mlajša, brat pa jih je imel 17, je neznano kam odšel naš ati, zjutraj je šel v službo in ga enostavno ni bilo več nazaj. Nikoli. In kaj naj bi kot otroci v tem primeru naredili? Svojih občutkov niti ne znam opisati, pa tudi ne vem, kako sem se počutila. Izgubljeno in zapuščeno, tako se počutim še danes od časa do časa. Oseba, ki naj bi ti stala ob strani, te je enostavno zapustila. Od vseh treh sem bila nanj tudi najbolj navezana. Je pa zanimivo, da ni nihče popustil v šoli, nobeden ni na zunaj pokazal, kako mu je hudo, kar je bilo verjetno narobe, tako pa smo se začeli o vsem pogovarjati šele kakih 15 let kasneje. 

Mojega očeta so našli 3 mesece kasneje, mrtvega, vzrok smrti neznan. Seveda je prišla povedat to policija, ko pa jih je mami takoj po njegovem izginotju prosila, da naj kaj naredijo, so jo pa ignorirali, češ da gre za odraslo osebo, ki ve, kaj dela. Pa ni vedel, saj je bil duševni bolnik (posledice vnetja možganske opne). Sama tega niti nisem vedela. Sem pa imela isti tedenokulista, ki mi je izretno "eleganten" način rekel, da z mojimi očmi ni nič narobe, da sem pa zrela za psihiatra. 

Torej ne moremo vedeti, kaj točno se je odvijalo, ko je ta mati zapustila družino. Ne poznamo zgodbe zadaj. Sočustvujem z vsemi, tudi z njo.  Naš oče nas je imel vse rad, ampak enostavno ni zmogel vsega. Jaz vedno rečem, da je moja mami imela 4 otroke za vzgajanje in ne samo treh. Sem ji hvaležna za vse, je izredno močna oseba, na katero se lahko zanesem.

Loni Makaroni

Zdi se mi, da je danes ob tako hitrem tempu življenja premalo pogovarjanja v družini.Mi se k sreči vsedemo pri kosilu in se pogovarjamo, kako smo preživeli dan. Marsikje je to težje starši delajo na izmene, otroci imajo pouk popoldan, torej imajo med tednom kosilo vsak za sebe. Torej malo časa se vidijo skupaj. tudi jaz punc ne bi tepla. Vprašala bi se kaj delam narobe, morda poiskala strokovno pomoč. Otroci so še majhni. Bog ve kaj me še čaka. m.schafe

 

V eni od ustanov, ki se ukvarjajjo z družinskimi težavami, sem na steni prebrala napis:

 

Ljubi me najbolj takrat, ko to najmanj zaslužim, ker takrat to najbolj potrebujem.

 

Mislim, da to mladostniško sporočilo pove vse.

 

Sama sem si vedni želela, dab i z otrokom vzpostavila tak odnos, da bi se otroka, če bi zašla v težave, zatekala domov, ne pa da bi v stiksi bežala od doma. Doslej kaže, da nam je uspelo.

mamamia

mamamia

Loni ne vem kaj naj ti rečem,mi je pa hudo :(. Tudi ta mati je duševna bolnica in mi je hudo zanjo,ker je bila uredu ženska. Je pa stvar vsakega posameznika,kako neko stvar prenaša.Mojemu bratu se j**** za vse skupaj in se skorajda ne obremenjuje za nobeno stvar,mene popolnoma izčrpajo spremembe-pa naj bodo še tako majhne. M.Schafe ravno Robert Friškovec je govoril o pogovorih v družini...pri njemu doma se nikoli niso pogovarjali,zato je oče začel piti in jih pretepati,Robert se je takrat zatekel k drogam in alkoholu,bežal od doma...danes je zaporniški duhovnik.Roko na srce,nikoli v življenju še nisem slišala takšnega predavanja.Ztao pogovor,pogovor,pogovor...če ne s starši pa s kom drugim.Jaz ponavadi govorim z neko novopečeno mamico in mi velikokrat pomaga,pa čeprav ni moja mami... Roncolino

Moje mnenje je, da nas tempo življenja sili v površne odnose. Konkretno: imam 9 in 6 let stari hčeri. Služba me zahteva ne le v delovnem času, pač pa do delovnega mesta dostopam tudi od doma, največkrat pozno zvečer. Čeprav si z možem maksimalno deliva gospodinjske in starševske obveznosti, ima moj dan premalo ur. V najboljšem primeru čez teden vidim otroke 4 ure na dan (ko nimata popoldanskih aktivnosti) - v tem času je potrebno marsikaj postroriti. Velikokrat matere pozabimo na sebe; rezultati so lahko drastični. Na drugi strani pa je okolje vse bolj zahtevno tudi do otrok. Menim, da je devetletka zgrešena, saj manipulira z otroci in starši- meja kaj je obveznost otroka in kaj starša je zabrisana; vzpodbuja rivalstvo (oni to imenujejo iskanje potencialov); otroci so kruti na drugačen način, kot so bili nekoč. Več je nasilja, tako psihičnega kot fizičnega. Na TV in v računalniških igrcah vidijo nove in nove načine za izživljanje. Tako prehajamo v začaran krog: na eni strani skušamo otroke pred tem zaščititi (še preveč jih v vato ovijamo), na drugi strani so pahnjeni v samostojnost tako rekoč skoraj s šestimi leti. Pa se ne želim smiliti sama sebi. Otroci z raznimi odkloni (dejanji, tudi pobegi) nakazujejo, da nekaj ne štima ali pa skušajo uveljavljati svojo voljo. Menim, da kaznovanje in šeškanje zaradi pobegov, lahko samo poslabša situacijo. Je pa potrebno mladino seznaniti z našimi čustrvi, ki jih njihove reakcje povzročajo. Ter seveda skušati najti razlog za takšna dejanja. Na predavanju, kjer je predaval znan psihoanalitik, je le-ta rekel, da je zastrašujoč priden otrok, ki se ne upira in ne pubertetnik. Tudi jaz se strinjam, da je odkrit pogovor edina svetla luč v tem svetu; da sprejmemo tudi otrokove slabosti, da mu pustimo, da se nauči kaj iz svojih napak, pa čeprav ga je težko gledati, predvsem pa mu pomagamo, da osvoji delovne navade. Z njimi sprejme tudi določene odgovornosti. Če me je česa strah, me je tega, da se mi otrok odtuji zaradi zaznanega nerazumevanja. Želim le, da bom nekega dne vedela, da moj otrok lahko preživi povsem brez mene. Vendar da najde tolažbo in oporo kadarkoli me potrebuje. Ampak to je že mala umetnost. tabina