Kaj pa psihoza?

Ko vidim, da ste se nekateri prav pošteno razpisali o depresiji, mene zanima kaj več o psihozi, za katero je nedolgo nazaj (kak mesec) zbolela moja zelo zelo dobra prijateljica (študentka).

Zanimajo me prevsem vaše izkušnje - kako ste se počutili, ko vas je ta nadloga "napadla", ste se je rešili, v kolikšni meri ste se je rešili, kaj vam je pri okrevanju najbolj pomagalo in katerih tehnik zdravljenja ste se pri tem posluževali.

Moja prijateljica je trenutno še hospitalizirana (na odprtem oddelku), jemlje zdravila (Zyprexa) in počasi zgublja svojo moč in upanje... pravi, da je utrujena, da se ji kar "ne da več"... da je čisto zadovoljna s svojim svetom, v katerem se je znašla, ki se ji zdi normalen - le mi jo opozarjamo, da nekaj ni ok. Včasih ne vem več, kako bi ji pomagala - vedno ostane "le" pri spodbudnih besedah, obiskih, pogovorih, sprehodih... Kaj vi pravite?

Manca

23. jan 2007 14:48

No, psihozo je imel dvakrat moj fant, tako, da sem kar dobro seznanjena s tem. Najprej prvo, ko je bil hospitaliziran mesec in pol in potem leto kasneje se drugo psihozo, ko pa sploh ni bil hospitaliziran. Kasneje so mu postavili diagnozo, da ima shizofrenijo. Prvic je Zyprexo jemal pol leta, drugic pa 2 leti in pol. Na zacetku je bil zelo utrujen, spal je na dan po 16 ur, vendar, ko se je telo navadilo na zdravila, se je stanje izboljsalo. Imel je tudi probleme s koncentracijo, povecala se mu je telesna teza, vendar so to vsi stranski ucinki Zyprexe. Vendar naj recem, da je Zyprexa 100% pomagala. Potem so mu postopoma zmanjsevali dozo in sedaj tudi nima nobenih psihoticnih simptonov in tudi ne jemlje vec zdravil (po dogovoru s zdravnikom) in sedaj zivi popolnoma navadno studentsko zivljenje. Aja, naj se recem, da ni Slovenec. Vem, da je hodil na razlicna izobrazevanja, na mesecne obiske pri psihiatru in socialni delavki in na kognitivno terapijo, vse to pa mu je pomagalo, da lazje govori o problemih in tudi lazje doloci, ce je kaj narobe (napr. glasovi iz televizije so namenjeni samo njemu in podobno). Na zacetku se je obremenjeval s tem, vendar kasneje se je navadil in zdaj brez problemov govori o tem.... Meni se zdi, da je najboljsa resitev pogovor in podpora od starsev in seveda prijateljev. Aja, lahko mi pises na zasebno posto, ce te se kaj vec zanima. Upam, da je to kaj pomagalo, Lp M. Sporočilo je spremenil(a) mientje dne 23. jan 2007 14:50:59

24. jan 2007 16:53

Hvala, mientje, si mi dala še nekaj več optimizma! Vse, kar sem zaenkrat prebrala o psihozah, mi je več ali manj delovalo kot bolezen, s katero se moraš naučiti živeti, saj te spremlja vse življenje... ti pa praviš, da fant niti ne kaže nobenih psihotičnih simptomov več. Upam, da bo tudi v tem primeru tako. Potrpljenje, optimizem, spodbuda, moč in upanje, kajne? Lep pozdrav, Manca