član od 20069217 sporočil
Odvisno je od tega, kaj človek s tako motnjo počne med enim in drugim obiskom psihiatra. Antidepresivi delujejo tako, da kemično nadomestijo tiste hormone, ki dajejo občutek zadovoljstva, to pa naj bi omogočilo človeku, da bi manj časa črno mislil in da bi v tem času nekako počistil, tisto, kar se pač mora počistiti na duši.
Če ti rečeme matematično: če ima človek anksiozno motnjo, je njegovo razpoloženje nekako na minus 10. Z antidepresivi pride na nulo. Za to, da bo iz nule prišel na plus 10, mora pa zajeti en velik pogum, se soočiti s sabo, akceptirati takega, kot je (vključujoč vse lastnosti, ki se jih tudi malo sramuje) in potem počasi videti, da je akceptiran tudi takrat, ko nekako ni "nič od njega", iz česar potem človek zaključi, da vendarle je v njem neka kvaliteta in na tem gradi naprej. To pa kar nekaj časa traja. Za okolico morda dolgo - ne vem koliko - ampak, če ima pacient motiv, da nekaj naredi iz sebe, bo to tudi naredil, čeprav bo vmes enkrat zelo motiviran, potem pa spet ne in tako dalje... Se pa te motnje lepo predelujejo, če človek počne nekaj kreativnega, npr pisanje, risanje, petje, torej kanali, kjer se da artikulirati strah. Depresije se premagujejo z motivom in mentalno kreativnostjo. Meditacije tu kaj posebej ne pomagajo, ker depresija že itak pasivizira človeka. Tudi zgolj fizično gibanje ne zadošča, ker blokade v glavi se ne pobijajo z mišično utrujenostjo. Je pa fizično gibanje zelo dobrodošlo, ker je pacient praviloma zelo apatičen in včasih ga je treba tudi iz apatije tudi s kakšno prisilo ven spraviti (npr, da vztrajaš pri kakšnem gibanju, potem se pa pacient "sporvocira" do te mere, da se izjoče in odpre ventil, ki drži njegove blokade). Potem, ko se ta ventil odpre, pacient še najmanj n-krat predela svojo težavo, še najmanj n-krat mu je težko, samo vedno manj težko mu je in vedno hitreje se pobere nazaj. Potem pa nekega dne tega ni več. Skozi ta proces gre - z antidepresivi ali brez - do svojega 60 leta 75% ljudi vsaj enkrat v življenju.
Vendelina jr.
