Posredovati v šoli - da ali ne

Loni  

član od: 12.12.2001

sporočila: 7859

12. sep 2006 8:16

booris, kar se učiteljev tiče, imaš prav, saj so ljudje kot ostali drugi, pa večinoma tudi starši. Moja mama je kot učiteljica tudi šla do ravnatelja gimnazija izpisati mojo sestro, ker jo je zafrkavala profesorica za nemščino (danes je moja sestra profesorica nemščine in angleščine), je bil problem hitro rešen. Naša dečva enostavno ni želela na državno tekmovanje iz nemščine. Loni Makaroni

mimika  

član od: 7.1.2002

sporočila: 2107

12. sep 2006 8:33

Jasna, če je tvoja hčerka sramežljiva, bi jo morala spodbujati k samozavesti, samozaupanju in kar je še podobnega. Saj veš, kakšno je življenje. Mnogokrat ne preveč prijazno in če je človek pogumen in samozavesten, jo lažje zvozi. Spodbujaj deklico, daj ji vedeti, da ji zaupaš, da drobni kiksi niso nič hudega, da nam pomagajo, da bo prihodnjič drugače (boljše). Mogoče bi bilo pametno, da bi šla v kakšen krožek, dramski na primer, kjer bi morala javno nastopati. Da bi izgubila strah. Pomembno je, da ga izgubi že v otroštvu, pozneje je mnogo težje. Verjetno nisem povedala nič takega, kar ne bi vedela. mimika

MALČICA  

član od: 8.6.2006

sporočila: 451

12. sep 2006 8:51

Naj še jaz nekaj povem. Imam tri otroke, različne kot noč in dan. Najmlajša hodi v drugi razred. Junija naj bi pisali test iz glasbene vzgoje. Nekaj naj bi obkrožali, ko bi tovarišica spustila glasbo. Ne vem točno kaj. Moja hči je vse obkrožila narobe. In ko mi je tovarišica na zadnji govorilni uri pokazala test, mi je rekla, da ne ve kaj naj stori z njo. Halo!?!? Vprašala sem jo, da če jo vpraša kaj je zborno petje, kaj solo, kaj je klavir, kaj je kitara, ali zna to razložit. Tovarišica odgovori, da ja. Potem, sem rekla, ji ocenite to znanje. Očitno se je pri testu zmedla in ni vedla, kako naprej. Zelo sem bila jezna, ker sem ji jaz mogla povedat način preverjanja znanja. Tudi moja hči je bolj tiha in sramežljiva, a samo v šoli, in jo moram kar naprej nekaj zagovarjat. Se bo že odprla tudi v šoli, ko se bo dobro počutila. Malčica

kristy  

član od: 18.6.2002

sporočila: 704

12. sep 2006 9:29

Jasna, upam, da se bo vse dobro izteklo. Moj mlajši pa je imel velike probleme pri likovnem pouku v nižjih razredih. Ni in ni šlo. Že v vrcu ni bilo nobene risbice na razstavi. V šoli pa same slabe ocene, zjutraj slabost in izjava: raje 3 ure matematike kot 1 ura likovnega. Pri prehodu v 5. razred sem stopila do učiteljice likovnega in jo prosila, naj ga za božjo voljo ne gnjavi preveč. In rezultat: rad je začel risat, učiteljica je dojela smisel njegovih risb in ocene brez priviliegijev same petice. Saj se da pogovorit z učitelji. Tina

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

12. sep 2006 9:34

Sama tu ne bi znala nič kvalitetnega iz osebnih izkušenj povedati - nekako v širši familiji ravno nimamo sramežljivih lastnosti in otroci od zgodnjega otroštva lezejo na stole in zabavajo družino in strašno radi nastopajo. Poleg tega je v družini kar precej pedagogov in vem, kako se (kako so se trudili), da bi iz vsakega otroka potegnili nekaj pozitivnega ven, da bi to pomagalo k samopodobi - ko gre moja mama po ulici, jo pozdravlja ogormno ljudi - njeni nekdanji učenci - pa ogromno čestitk za rojstni dan in za novo leto dobi, pa je že kar nekaj časa upokojena - kar pomeni, da ljudje cenijo, ker se je trudila za njih.... Se mi pa zdi - je že mimika rekla - da tu ni problem učiteljica za angleščino (pa daj ji šanso, saj jo zasluži) - problem je strah pred izpostavljanjem sebe pred množico. To se pa v enem tednu ne da popraviti. Kaj o tem pravi stroka? Pred leti je bila v knjigarnah knjiga, ki je sedaj že pošla, ponatisnili je pa niso, ki govori ravno o odraščanju deklic, skratka, če ti tule napišem ključne besede, ne bom oglaševala, ker produkta ni več na trgu. Na brskalniku jo najdeš pod "budjenje ofelije" in ti bo ven vrglo nekaj srbskih refernc in srbsko transkripcijo avtorice (Meri Fajfer - ko to poskušaš nazaj prevesti v angleščino je malo slabo...). Z zapisi o tej knjigi se odpravi do prve knjižnice, kjer ti bodo verjetno našli tudi slovenski prevod. Ena moja kolegica jo je kupila pred nekaj leti, ko je imela tudi težave, ker je bila njena desetletnica zelo sramežljiva - in kolegica pravi, da brez tiste knjige ne bi znala vzgajati naprej in se prebiti čez puberteto. Pa uspešen nastop pri angleščini želim Vendelina jr.

vanjatajnsek  

član od: 6.6.2005

sporočila: 1704

12. sep 2006 11:25

Moja hčera je lani v 4. razredu dobila deklamacijo pesmi - pri književnosti - 4. Nič posebnega, a kaj, ko jo je doma brala iz Cicibana še preden jo je bilo treba znati za nalogo in se jo tudi naučila na pamet. Blazno uživa, če lahko bere različne osebe - spreminja glas, način govorenja. Poleg tega je izredno dobra igralka in nastopa v znani gledališki skupini. Potem pa štiri. In jaz na govorilnih urah vprašam učiteljico, kaj da je bilo narobe. Ona mi reče, da nič posebnega, da pa je pesem enostavno zdrdrala. Haloooo? Jaz povem učiteljici kako in kaj in me je sam gledala, kot deveto čudo. Doma vprašam ta malo, zakaj ni pesmico deklamirala tako, kot jo je doma pa mi reče: "Nisem vedela, da lahko. Sem misla, da lahko tako le v gledališču, ko nastopam." Hja, zmenit se je treba. vanjatajnsek Sporočilo je spremenil(a) vanjatajnsek dne 12. sep 2006 11:26:07

paradiz  

član od: 23.11.2005

sporočila: 15

12. sep 2006 12:44

Iz izkušenj: naj poskusi hči sama povedati učiteljici; ni nujno pri uri, lahko jo poišče v zbornici in se dogovorita, da bo pri uri - brez razlaganja na dolgo in široko - še enkrat ponovila pesem. Saj se da. Noben učitelj pri pogovoru z otrokom na štiri oči ne bo rekel, da ne sme še enkrat ponoviti. Poskusite in poročajte. Paradiz

neznan uporabnik

12. sep 2006 12:51

Moje izkušnje z učitelji pa so naslednje Hčerka - v 3. letniku gimnazije - je v petem razredu OŠ dobila učiteljico angleščine, ki je imela pri svojih urah velik problem z disciplino - malo po lastni krivdi (med uro je pojedla kakšen bombon, banano, si odprla sok...), malo pa so bili krivi tudi zelo živahni otroci, nasploh cel razred. Prva ocena iz angleščine, ki jo je dobila je bila seveda po hčerkinih merilih slaba (2), saj do tedaj še ni dobila nižje ocene od trojke pa še to nekajkrat izjemoma. Na prvih naslednjih pogovornih urah sem se oglasila pri razredničarki in nato še pri učiteljici angleščine, ki mi je seveda "sadila rožice", da se hčerka gotovo trudi, da je ena redkih, ki sodeluje in po njenem tudi snov razume. Potolažena sem odšla domov, vendar so bile tudi naslednje ocene tej podobne. Poiskala sem pomoč - hčerki je pri angleščini pomagala gospa, ki je tudi sama učila angleščino in pri njej z angleščino ni bilo težav. Ponavadi je šla k njej 2-3 krat pred šolsko nalogo, da sta skupaj povadili in ponovili. Rezultat celoletnega truda je bila trojka v angleščini vsa štiri leta. Jaz sem k njej vsako leto hodila vsaj 3 krat letno na pogovorne ure, kjer mi je vsakokrat nasadila kar nekaj korit rožic. Hčerka se je angleščine na smrt bala in bila prepričana, da pač ona ni za jezike, čeprav pri drugih predmetih nima problemov. Sedaj v gimnaziji ji angleščina z enakim sistemom dela še kar gre (v prvem letniku 3, v drugem 4), čeprav se je še vedno najbolj boji, saj ji je učiteljica iz OŠ predmet tako priskutila, da se najbrž tega ne bo nikoli rešila. Sama cenim učitelja, ki mi na pogovornih urah predstavi stanje, kakršnega vidi on, jaz pa lahko učitelji potrdim ali pa pojasnim nekatere stvari. Pravim pa tudi vedno, naj mi povedo resnico, saj račun vsako leto prida - ob koncu šolskega leta. Če sem jaz toliko prizadevna, da pridem na pogovorne ure, ko je vse v redu, 3-4 krat letno, naj bo tudi učitelj toliko pošten, do mene, da mi pove resnico. Probleme je najlaže reševati takoj, ocene popravljati kolikor se le da sproti in ne čakati na mesec maj, ko je težko nadoknaditi zamujeno snov in popraviti ocene. Ni me tudi sram poiskati pomoči zunaj, saj tako otrok lahko sproti nadoknadi zamujeno in tudi ne izgubi toliko na samozavesti. Nekateri otroci se (pri hčerki se to pokaže zelo pozitivno), tudi, če na videz nimajo problemov s predmetom, bolje počutijo, če jim nekdo tretji, ki predmet obvlada, potrdi, da snov obvladajo in jim tako vsaj malo utrdijo samozaupanje v lastno znanje. Sama menim, da primeren, prijazen pogovor ne sme škoditi, seveda pa takemu učitelji takoj na začetku rečem, da se ne nameravam umešavati v njegovo delo, bi pa rada izvedela, kakšen je vzrok, da otrok pri njegovem predmetu ni tako uspešen kot sicer, saj le če poznam vzrok neuspešnosti lahko otroku tudi pomagam ali sama ali pa mu poiščem primerno pomoč. Seveda pa mislim, da tak pogovor doseže svoj namen takrat, ko je opravljen dovolj zgodaj, ko so se pojavili prvi problemi, konec šolskega leta je prepozno. Samo še misel nekdanje ravnateljice gimznaije: Slabi so starši, ki svojega otroka, pred učiteljem ki otroka graja, ne zagovorijo. Če ga še oni pred učiteljem ne bodo zagovorili, kdo ga pa potem bo. Uspešno šolsko leto vsem našim otrokom (in tudi nam, ki se bomo z njimi trudili, veselili in žalostili) in lep pozdrav vsem skupaj. Tedi tedi

matilda  

član od: 16.8.2006

sporočila: 1981

12. sep 2006 13:00

Jaz bi hčerko pooskusila prepričati, naj sama stopi k učiteljici in jo prosi za novo priložnost, sama bi pa prej poklicala učiteljico in ji pojasnila situacijo - da je hčerka sramežljiva in da si ONA želi še ene možnosti, ker se je res pripravila. Hčerki ne bi povedala, da sem govorila z učiteljico. Tudi posredovala nebi preko razredničarke, ker potem bi problemček dobil preveliko težo in bi tudi učiteljica lahko to vzela kot upor proti njej. Vseeno pa ne razumem, kako lahko v današnjih časih pedagog pri vsem znanju o otrokih ocenjuje vedenje oz. reakcijo ali karkoli, ne pa znanje. matilda

Wera  

član od: 31.12.2005

sporočila: 2

12. sep 2006 14:03

Zanimiv tema. Tudi jaz imam kar nekaj izkušenj na tem področju. Sin (trenutno 4.letnik gimnazije) je v 6. razredu osnovne šole prišel v konflikt z učiteljico slovenščine. Težavo mi je omenil takoj (domišljijski spis z dvema slovničnima napakama je dobil 2 ,ker učiteljici ni bil všeč konec zgodbe), vendar takrat nisem reagirala. Bila sem prepričana, da pri njegovi marljivosti in znanju to ne bo ravno vplivalo na končno oceno. Stvari so se zapletale skozi vse leto, konec šolskega leta pa mu je hotela zaključiti oceno navzdol. Najprej sem jo lepo prosila, naj ga še vendarle enkrat vpraša za višjo oceno, kar mi je obljubila. Vendar tega ni storila, zato sem se ponovno pritožila. Zadeva se je resno zapletla, z sestankom pri ravnatelju in pred komisijo. Rezultat vsega tega je bil sinov velik odpor do predmeta vse do konca osnovne šole ( neglede na to da je imel oceno 4) in še naprej v srednji šoli. Vse do preteklega šolskega leta mu je bil ta predmet živo trplenje. Ko je enkrat zopet pritarnal iz šole, kako ga profesorica pri slovenščini sovraži, sva to temo temeljito predebatirala in ob koncu oba prišla do zaključka, da je že od prvega letnika tudi on sovražno nastopal do nje, ker ga pač poučuje predmet, ki mu je zoprn. Po pogovoru je sam ugotovil, da ni ona kriva za težave v osnovni šoli in da bi z drugačnim odnosom do nje in predmeta lahko dosegel več. Kar je v resnici storil. Danes je to ena njegovih ljubših profesoric predmet pa sploh ni več problem. Danes mi je žal, da nisem reagirala ob prvem problemu, prihranila bi veliko živcev sebi predvsem pa sinu. Wera

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
malo za hecsijasaja
MOJ vrtrdkapica
Kaj danes za zajtrkjohana
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti