A ste za rekreacijo...?

5. sep 2006 8:42

Niti - težko. Ali jih vse odmisliš in se delaš, da ti je res vseeno ... ali pa izbereš kakšno pot malo izven vasi ... Malo več klancev ti bo otežilo tek, ampak greš pač bolj počasi. Čeprav - če začenjaš, zna biti vse prestrmo ... (vsaj meni je). Ti bo mogoče kdo drug kaj pametnega svetoval, jaz ti lahko rečem samo to, da če čutiš da bi tekla, potem teci! smrketa

5. sep 2006 10:10

Jaz se včeraj začela tečt. Ne ravno po tem programu, ampak nekako v tem smislu. Ker imam štadion v bližini, sem se odločila, da se bom ravnala kar po krogih na štadionu. Ta teden bom tekla/hodila 1:1, to pomeni 1 krog hodila in 1 krog tekla. Vse skupaj bom ponovila 5x. Neslednji teden pa bom vadila v razmerju 1:2. Upam da mi tokrat uspe. niti - tudi mene motijo razne pripombe okolice, zato bom tekla ko bo že tema ali vsaj ko se bo že začelo temniti, prav zaradi raznoraznih pripomb imam tudi jaz raje orbija . Samo mislim pa, da ko bova že malo natrenirani in se nama bo samozavest malo dvignila, ne bova tako dovzetni za okolico in se nama bojo taki "intelegentneži" ob njihovih izjavah samo še smilili lp maja MAJAA

5. sep 2006 11:11

Staša, hitro v Muellerja, na oddelek z muziko in vprašaj zanje - mislim, da piše gor nekaj v stilu weatherproof, so pa bele in rumene barve, v drugih barvah jih nimajo. Prve slušalke, ki se pri meni obnesejo, stanejo 3100 pa še nekaj fičnikov čez. Imam jih kakih 14 dni in mi v tem času še niti enkrat niso padle iz ušes. Me veseli, da ima še kdo take pprobleme kot jaz. V trgovinah me prav čudno gledajo, češ, saj na zunaj se nič ne vidi. Halo, še to bi se mi manjkalo. Loni Makaroni

5. sep 2006 14:07

Smrketa in MAJAA, hvala vama. Jap, Majaa se čist strinjam s teboj. Res so inteligentneži. Sam sem se tako odločila. Teči bom šla v gozd. Res, da je malo več klanca, ampak zdi se mi, da mi bo bolje, če tečem v gozdu. Če bom tam srečala kakšnega sprehajalca me bo že lažje razumel, kot pa ti zlobni jeziki. Ko bom pa pridobila malo več kondicije, me pa tudi čez vas ne bo sram tekat. Ker težak je začetek, ko se ti posmehujejo - čes lej vsa rdeča, pa zadihana - ampak, js vem, kaj je dobro zame. Tako da danes začnem. Držite pesti. Pa hvala. papa niti

5. sep 2006 15:48

hehe, punce, prav zabavno vas je spet brat! če bo koga zanimalo: Moja zgodba s tekom je bila bolj hecna:) Nikoli se nisva marala, čeprav sem v bistvu veliko tekla, ampak samo kadar se mi je mudilo, torej za avtobusi in podobno, ampak ker se mi je mudilo vsak dan, sem tudi šprintala do postaje vsak dan vsaj 2x:) Sem pa vedno oboževala ples, plavanje, drsanje, rolanje, kolesarjenje, pa še kak drug šport (ko sem probala tudi badminton, jahanje, potapljanje...) tako da s kondicijo in težo nisem nikoli imela kakih problemov. Tudi tekla sem lahko pri telovadbi v srednji šoli kar dolgo brez kakih problemov. Samo marala ga pa nikoli nisem, nisva narejena en za drugega:) tako da tekla namensko in za sprostitev nisem nikoli, zame je bil tek način, kako malo hitreje kot s hojo prideš do kakega pomembnejšega objekta (torej bus postaja ali pa mesto,kjer smo se zmenili s prijatelji, da me niso predolgo čakali:) no, potem sta v službi tekli dve sodelavki in sta rabili še enega za trojko, pa sem vedela, da ne bosta našli še enega takega idiota, pa sem rekla, ok, pa grem, tistih 10 km bom že prelaufala... Potem sem to čez čas naivno omenila svoji (bivši) cimri, ki je že tako vsak dan pridno tekla in lejo jo, tisti večer ni več hotla it sama tečt! Da moram itak začet trenirat, da je že skrajni čas, pa da naj se kar lepo spravim! jaz sem se najprej seveda bunila, saj se je cartat v naročju dragega veliko bolj luštno kot nekaj tekat okoli, pa se kar ni dala... Da ne govorim, da je bil ravno najbolj primeren dan v mesecu... (punce že razumejo;) No, potem sva šli laufat, kaj sem pa hotla, če sama ni pa ni hotla it... Pa sem bolj slabo in počasi laufala, pa nekaj sva še hodli vmes, sploh nazaj skoraj celo pot, pa je bilo komaj 4 km vsega skup! No, potem sva skup hodli laufat. Je fajn, ker ne greš prehitro, ker se vmes pogovarjaš in je fajn, ker ni dolgčas, ker se vmes pogovarjaš:) No, potem je tista trojka odpadla, smo bile sodelavke ravno takrat službeno odsotne, nismo mogle it laufat, pa smo se zmenle, da gremo pa v radence. potem najbolj zagreta omeni, da tam pa ni 10, je samo 21 km (kar se je kasneje izkazalo za netočno), pa smo rekle, ok, gremo pa na 21. In sva s cimro lepo laufali po nekem planu za 21 km in v radencih pretekli to razdaljo. Bilo je točno en mesec od takrat ko sem začela laufat oz. odkar sem prvič tekla... (3x ugibajte, kako vem, da je bil ravno en mesec... glej opombo gori;) Potem se je moja ljuba cimra zagrela, da bi šli pa še na velikega, jeseni v Ljubljani... Nisem bila ravno najbolj navdušena in po malem maratonu nisem več tekla cel mesec, še superg nisem hotela obut, hehe:) potem sem se malo omehčala, da mogoče, pa bomo še vidli, pa šla celo 1x tečt, ona je čez poletje itak šla domov, tako da nisva nič skup tekli, sami se mi tudi ni ravno dalo, pa poletje je moj čas... Potem je bilo morje, tam sem šla 1x tečt, pa še to se mi ni ravno dalo. Potem sem prišla nazaj in je bilo do maratona še manj kot 2 meseca in se je bilo resno treba spravit nekaj naredit... In sem pač začela spet laufat. ugotovila sem, da je najboljše, da s tem opravim zdaj, saj je potem ko maš otroke, to težje, med nosečnostjo sploh ni priporočljivo, pa če bi šla kdaj kam ven delat spet ni ok, skratka ne odlašaj na jutri, kar lahko storiš danes... in sem začela tečt za veliki maraton. Na živce mi je šlo najbolj to, da ti ta prekleti tek pobere tako veliko časa! Sploh dolgi teki, (če se pripravljaš na maraton s skoraj nujni, sploh če si tak analfabet v teku kot jaz), ti poberejo praktično cel dan! Najprej rabiš par ur, da se spraviš dejansko it laufat, ker se ti seveda ne da, potem par ur tečeš, na koncu se še razteguješ eno uro, da nisi naslednji dan ko zarustan robokap, pa da se stušaš in preoblečeš, pa gre cela sobota ali nedelja k vragu... Pa tudi navadni treningi ti hitro vzamejo uro ali pa še več, če šteješ še tušanje. Zato sem si stvar priredila, da sem en dan tekla iz službe in tam pustila bicikl ali rolerje, drugi dan pa zjutraj v službo (na srečo imamo v hiši en tuš, sicer ni naš, ampak so prijazni, pa se da zmenit, da ga lahko uporabi, kdor ga rabi:) Tako gre malo manj časa, v službo je itak treba prit, na koncu ugotoviš, da ni velike razlike med različnimi prevoznimi sredstvi, jaz sem mela do službe slabih 5 km, z ovinkom sem jih lahko naredila 8 ali 12, pa sem za to krajšo varianto rabila cca pol ure (25-35 min), s kolesom pa 15-20 min v službo oz. tudi 25 iz službe, ko se mi ne da... Z avtom pa recimo 10-15 min. nekak ni računice za tistih 15 min, a ne? pa maš potem mir za tisti dan:) Potem sem šla na tisti trapasti maraton in ga odlaufala do konca, hehe:) Vedno pravim, da ni težko prelaufat maratona, težko je samo trenirat zanj, hehe:) Ampak dva meseca še gre:) Sploh je šlo lažje, ko mi je fant kupil mp3 player! Kaj prav dosti več se mi pa verjetno ne bi dalo:) Spoštujem vse, ki se jim da vsak dan tečt, meni tek nikoli ni bil nekaj strašno lušnega, tudi ko sem trenirala ne. Ni mi bilo hudega, ni mi bilo kaj grozno težko, ampak uživam pa pri čisto vseh drugih športih bolj:) Včasih je bilo lepo, včasih je bilo zanimivo, ampak nič kaj drugače ne bi bilo, če bi to prehodila:) modrci in obleke Hm, jaz mam drugačen pristop: nikoli si ne kupujem kakih novih stvari in opreme za šport ali karkoli drugega. mam princip, da si moram vsako tako stvar najprej prislužit - tako da se dovolj dolgo ukvarjam s to zadevo, da vidim, da me res ne bo minila (čeprav me do zdaj še nobena ni, hehe:) in da se splača vlagat v to... Tako še vedno plavam v 10 let starih kopalkah (dobesedno) in sem bila letos super srečna, ko sem dobila za rd nova plavalna očala in nove rolerje za rojstni dan (pa oboje uporabljam vsaj 3x na teden)... prej sem imela tista 10 let stara očala:) tako nimam nikoli slabe vesti, da sem si kupila nekaj, kar mi stoji v omari. Tudi za tek si nisem kupila ničesar. Superge sem itak že mela, ene fine in ene zguncane, večino sem pretekla v zguncanih, da bi tafine prišparala za maraton, da ne bojo razpadle prej. Zguncane seveda so razpadle (40 km teka namreč superge kar uniči, pa tudi 20 ni tako nedolžno, in glede na to, da je dolgih tekov kar nekaj...) modrcov si tudi nisem kupovala posebnih, športne itak nosim, saj rada športam, sicer pa en trik vsem, ki imate košarico C ali več (vsaj za C iz lastnih izkušenj vem, da dela:): oblečite DVA modrca, enega čez drugega, eden je lahko tudi čisto navaden, ne nujno športen, vsaj pred dolgimi teki ali če je bolj čez drn in strn... Meni je moja košarica ravno ok, ni premalo, da nimaš občutka da ni nič, ni preveč, da bi bilo nerodno. je pa tek najbolj zoprn za prsi, bolj kot drugi športi (edino jahanje je še hujše), tam se brez ornk modrca rajši ne spravite na kakega bolj divjega konja... OBLEKE: jaz sem vse to pretekla v navadnih trenirkah, takih, kot jih mam tudi sicer za doma. je čisto ok in ji čisto nič ne manjka:) Jih še vedno nosim, hehe:) Na začetku, ko je bilo malo bolj mrzlo, sem spodaj oblekla še pajkice, tiste navadne, v bistvu ne vem, kake, sem jih našla v eni škatli z blagom od moje babice... Skratka nič posebnega:) zgoraj pa navadna T majca, dovolj ohlapna, da te ne drgne pod pazduho, ko je bilo bolj mraz pa še pulover in to je vse. kam daš ključe in mp3 Naredila sem si en ključ in ga dala na vrvico, da sem ga imela okoli roke, potem sem ugotovila še boljšo varianto, da ga zavežeš na vezalko od superge, mp3 player pa sem najprej nosila v roki, potem sem nekaj eksperimentirala, da sem dala vrvico pod modrc, potem pa sem ga zataknila za hlače, za pas od trenirke, da ni bingljal okoli - in se je obneslo. Slušalke meni niso padale ven, so me pa žulile po daljšem treningu. Ampak ne bi nikoli dala stran playerja! Dokler sva lafuali skup s cimro je bilo ok, potem mi je bilo pa strašaaaansko dolgčas, saj pravim, da tek ni moj šport, in ko sem dobila player, mi ni bilo več dolgčas in mi je bilo v bistvu čisto luštno, tudi se nisem več smilila sama sebi, da moram pa jaz tukaj zdaj teh 30 km prelafuat, recimo:) Poslušala sem glasbo, kar zelo rada delam, pa sem pač še tekla zraven, saj vedno še kaj drugega zraven delam:) Tako da mp3 pa res priporočam! Nekaterim sicer ful pomaga, če si nabavijo svega i svašta, jim da motivacijo, jaz si rajši to doziram po malem, da potem motivacija ne zgine prehitro:) Aja, kako je bilo potem z ostalimi dekleti? Ena je odstopila od tega že na začetku, druga sodelavka je v Radencih šla na 10 (prav tista, ki je rekla, da 10ke tam ni, hehe), cimra je šla na 21, na veliki maraton sem pa na koncu koncev šla samo jaz, ki teka sploh ne maram Življenje je polno presenečenj, ali kako že rečejo, hehe, vsekakor pa ima smisel za humor Veri

5. sep 2006 15:53

Aja, niti, še to: cimra je v bistvu doma nehala tečt prav zato, ker se na vasi vsi zgražajo nad tem... ne vem, kaj naj ti tu rečem, nočem bit nekaj pametna, ker nisem bila v tej koži. (čeprav se z mnenjem drugih navadno ne obremenjujem preveč) Se mi pa zdi rahlo ironično, da ljudje, ki so doma na podeželju, doma gonijo orbitreck in me v isti sapi prepričujejo, kako je fino bit doma med zelenimi travniki, ki jih vidijo samo skozi okno... Mestne srajce se pa podimo po primestnih zelenih travnikih in uživamo v zelenju, pa nam rečejo, da vidimo sam beton... Veri

5. sep 2006 16:00

Hi hi... jaz sem tudi take sorte, da mi je pred vsemi nerodno, zato sem poleti vstajala že ob 6h zjutraj, da sem šla teč. Sem tudi na vasi in obrekovanja je pri nas še pa še. Pa zdaj me že prav malo briga. Enkrat sem razmišljala takole: ko sem jaz še spadala med čiste "kavč bube" in sem videla nekoga laufat (pa če je bilo to bitje suho s 50, ali bolj obloženo s 100 kg na riti) sem ga samo občudovala, ker ima voljo ali veselje do tega in ker nekaj dela zase. Če nekdo obrekuje, dela to iz čiste foušarije. In ko sem to zgruntala sem iz čiste zlobe s polno paro tekla skozi celo vas, namesto da bi šla, kot ponavadi, okoli po makadam potki. In zdaj me ne briga več toliko kaj kdo pravi. Pa tudi s časom postaneš nezanimiv in začnejo iskati kako drugo žrtev. Glede teka po klancih pa takole: hudičevo težko za začetnike, ampak če se trudiš, si krasno okrepiš mišice. In potem pa najlepše: ko tečeš po ravnem kar letiš. Jaz jih imam v mojih 5 km kar 6. Prišla sem do tega, da jih že pretečem vseh 6, vendar moram na vrhu zadnjega počivati in malo raztezati mišice. Pa vseeno ne bi zamenjala za ravno progo. Malo počasneje tečeš, pa gre (dejansko sem jih včasih prehodila hitreje kot pretekla). Staša

5. sep 2006 16:35

Veri, ljudje nismo razdeljeni na podeželske in mestne, ampak po malo drugačnem ključu. Če že moramo o kakšni delitvi govoriti. Me prav zanima, kje je tista vas, kjer se vsi zgražajo nad tem, da nekdo teče. Razen - če starši tistega, ki teče, v potu svojega obraza delajo na polju, da njihov(a) potomec(ka) lahko študira. On(a) pa se, ko je doma, rekreira s tekom (kar ni narobe, samo prej naj kaj ponaredi doma). Meni, ki živim v mestu, pa sem z vasi doma (in sem tam še vedno doma), gredo na živce tisti, ki pred blokom preklinjajo, ker dovoz ni splužen, oni, revčki, pa se ne morejo normalno odpeljati z avtom v fitnes. Pa sem tiho in si mislim svoje, o njih, seveda. Ker seveda niti slučajno nimam niti najmanjšega pojma o tvoji cimri, leti konkreten primer samo na to, da je morda vzrok, zakaj se prav vsi v vasi zgražajo nad tekom, kje drugje, ne v teku samem. Končno je Slovenije za eno malo večje predmestje kakšnega evropskega mesta, TV, radio in ostala dobrobit časa pa pride prav v vsak kotiček. Ni torej za verjeti, da so ljudje neinformirani in neosveščeni. rimljanka

5. sep 2006 16:56

Na naši vasi je tako, da bi se ti še krave smejale, če bi tekla.

5. sep 2006 17:15

Na naši pa tako, da krave tečejo za tabo... Je pravi žur. Sploh pa lahko tudi marsikaj odvrneš nazaj.. Odvisno od stopnje zlobe, ki jo fašeš. Npr. se bojim, da bom taka kot vi, če ne bom tekla; hja, zadnjič me je vaš mož lovil, naslednjič pa bom jaz njega...; rabim kondicijo ker sem dobila 100 mio na loto in grem za štiri mesece na potepanje po svetu; ... Ufa, fašeš pa vsega, če na pravega naletiš . Jaz sem se morala nekdanjemu sosedu! opravičevat, ker sem tekla po vaški poljski poti, ki gre čez njegovo parcelo - se je jezil, da mu teptam travo. Pa sem mu odvrnila, da sem vseeno malo lažja kot tisti traktor, ki ga vozi vsak dan po taisti poti... Enkrat pa sem prekinila tek, ker sem videla starega strica, ki se je mučil s spravljanjem sena. In sem mu pomagala grabit. Pa je bilo konec gravžanja čez moj tek. Mislim, da doživiš vsega, na vasi in v mestu... glavno pa je, kaj se dogaja v tvoji glavi. Če bi se res sekirala kaj kdo misli, niti iz hiše ne bi šla. Staša