član od 20069217 sporočil
Paše a ne?
Paše se naslajati nad "ubogimi živalicami, ki tako trpijo, joj, kako je to grozno"...in se potem spraviti lepo nad kremenateljc za nedeljsko kosilo? Ali pa lepo kakšen šnicelj in sladico in potem, ko že vse tišči v trebuhu se naslajati nad "trpljenjem drugih", pa toliko je krivic na svetu in oh in joj, kako "mene to boli in čisto nič ne naredim proti temu, ker zakaj pa bi, glavno, da stokam in žalopojkam na forumih".
Da ne govorim o tem, kako hudičevo paše se naslajati nad nesrečnim koncem gospoda Baričeviča. To je tema, ki zanima kure in oskubljene peteline, da se še po dveh tednih rinejo v prvo vrsto. Paše se naslajati nad nesrečo drugih in si misliti "glej no, tudi v nobl familijah se TAKE reči dogajajo" in ob tem pozabljati nad vsem diapazonom svoje lastne patetike. In za trenutek se odmisli ves dizaster od lastnega življenja, ves dizaster od neizpolnjenih pričakovanj, ves dizaster od kariernih flopov, vse, kar gre narobe, glavno, da se lahko naslajate nad nesrečo drugega. A ne, kako paše biti anonimen, nepoznan in si hkrati organizirati užitek ob tem, da se naslajaš nad tragedijo nekoga, ki je bil za nekaj stopnic manj nepoznan?
Obstaja nekaj, čemur se reče pieteta do umrlega. Ta nalaga to spodobnost, da človek v času, ko nekdo umre in od njegove smrti še ni minila ena korektna časovna distanca, pove o umrlem kaj dobrega, če pa tega ne zna ali ne ve, pa je primerno, da je tiho. Tudi, ko umre nekdo, za katerga bi težko rekli kaj lepega, se pa raje izkoristi pravico do molka. In ta pieteta je varovalo predvsem za to, da živi ne naredimo kakega hudega verbalnega ali moralnega zdrsa.
Tako da, punce, dajte malo izkoristite svojo pravico za to, da ste tiho in se v miru in premisleku ukvarjajte s svojim življenjem (ker se plazite po spolzkem terenu lastne nespodobnosti),okej?
Vendelina jr.