| mimika je napisal/a: |
| O jeziku pa samo tole. Zadnje čase večkrat rabim prevode v slovenščino. Po nekaj poskusih sem ugotovila, da mnoge prevajlske agencije ne premorejo ljudi s solidnim znanjem slovenščine. |
Mimika, za to pa je kriv tržno naravnani sistem - seveda bo prevajalska agencija zaposlila cenejšega prevajalca, četudi je ta morebiti slabši od tistega, katerega cena je nekaj stotakov višja.
Žal.
Pravzaprav sem presenečena, kdo vse se ukvarja s prevajalstvom, večina med njimi je "samoukov", ki so svoje srednješolsko znanje nadgradili z nekaj nekajtedenskimi izleti v tujino in se oklicali za prevajalce.
Ne rečem, veliko odneseš tako, da se izobražuješ v tujini, vendar zato še ne moreš biti prevajalec.
Zame mora prevajalec obvladati materni jezik in tuji jezik, biti mora splošno razgledan, iznajdljiv, imeti široko mrežo vez in poznanstev (pa ne tisith VIP-ovskih), ki mu po potrebi omogoča najti najprimernejši prevedek za eno samo besedico, ki je morda ključnega pomena v vsem besedilu. Hkrati mora znati prevajati, kar pomeni da tuje besedilo enakovredno prenese v materni jezik.
Večina naročnikov misli, da prevajalec besedilo prebere in že ve, kako in kaj. Pa to sploh ni res, včasih ti ena sam odstavek požre ure in ure. Delo je daleč od enostavnega, žal pa večini izgleda ravno tako - enostavno namreč.
Prevajalska norma povprečno strokovnih besedil je tam okoli osem (8) prevajalskih strani na dan. Kar v resnici pomeni 12000 znakov (to je nekje pet do šest povprečnih Wordovih strani), večina ljudi pa misli, da lahko prevajalec prevede kar 20 ali več strani dnevno.
Žal ni tako in zato je tudi cena prevajalca tako visoka.
Se mi pa dozdeva, da je s kar nekaj poklici tako, opazovalcu se zdi zadeva enostavna, v resnici pa je potrebno veliko truda in znanja.
Isto je praktično z vsemi tovrstnimi oznakami (npr. d. d., dr. med., itd.). Saj je logično - v slovenščini vsaki piki sledi najprej presledek, če s pisanjem besedila nadaljujemo (razen če piki, ki okrajša besedo, sledi ločilo).
V praksi to počnejo le redki, ker se tega ni dovolj poudarjalo (tudi pri registraciji podjetja te nikoli nihče ne opozori, da je med posameznimi črkami (d. o. o.) presledek, kar bi na UE po mojem mnenju vsekakor morali početi) in smo se ljudje navadili "stisnjenega" izgleda in se nam tako zdi nenavadno, kadar je napisano pravilno.
Pa da bo pomote - nočem spet koga užaliti ali ustrahovati, se mi zdi pa pošteno, da v tej temi (ker je že ravno odprta) opozorimo na "pogoste" napake.
Sama nočem nikogar učiti, fino se mi pa zdi, če se lahko skupaj kaj naučimo, pa če potem to uporabljamo ali ne.
Vsekakor sem za svetovalnico, tudi sama bi jo pogosto potrebovala 
.
, pri tipkanju delam napake z zamenjavo črk in presledki za ločili. Včasih napravim presledek,ko hočem nadaljevati misel. V rokopisu, ki je bojda porazen, na to ni treba misliti. V prvih razredih sem tako lepo pisala, da sem smela pisati Titu v kurirčkovi torbici. Ta zgodba je do sedaj pretresla še vse moje tipkarice in tajnice, ki so pisale za mano. Ne povem, kako se včasih mučim s kakšnim receptom iz mojih kuhinjskih beležk, saj ne znam brati za sabo.Pa tudi v rokopisu včasih izpustim kako črko, čeprav vem ,da tam mora biti.
Kar sem pa tiče prevajlcev- nikoli nisem razumela, kako ima lahko nekdo potdilo za sodnega izvedenca za arbaski jezik v slovenščino, če pa je njegova najljubša slovenska pesem Odpiraj dekle kumrco!
Končala sem gimnazijo. Moj poklic zahteva predvsem pisno izražanje. V vseh štirih letih fakultete ni bilo niti ene ure slovenščine. Tudi tujega jezika ne.Imeli pa smo obrambo in zaščito, ki je bila v prvih dveh letnikih.
frina
