Punčke, sem preživela - sedaj sem kot enoroki Džek - tipkam samo z desnico in gre zelo počasi. Hvala, ker ste držale pesti; sploh ni bilo tako strašno, kot sem mislila, da bo. Najhuje od vsega je lokalna anestezija, ko ne neha in ne neha žokati z injekcijo, pa takrat, ko pride do živca. Vmes pa sicer vse čutiš, ampak ne boli kot bi nekje daleč po lesu praskal in potem šival. Verjetno bo še najhuje potem, ko popusti injekcija, takrat bom pa počivala, pa bo.
Ste pa toliko napisale, da bo kar trajalo, da se čez vse pretolčem. Pa saj tako drugega ne bom mogla početi. Vsem lep pozdrav

Dušanka