Zamenjava srčne zaklopke

Moja mama je včeraj dobila telegram iz kliničnega, da naj se v torek zglasi, ker da je na vrsti za operacijo zamenjave srčne zaklopke. Čeprav sem strašno "pametna" in vse in njo stalno prepričujem, naj ne razmišlja neumnosti (prepričana je, da se ne bo več zbudila od operacije), me je vseeno strah.

Tole naše zdravstvo se še ni navadilo, da je bolnik del vse zadeve in da je mogoče dobro, če se mu kaj razloži. In tako, kljub vprašanjem na različnih koncih, še vseeno ne vem kaj veliko, kako bo to zgledalo, koliko časa traja (operacija, ležanje v bolnici po operaciji, okrevanje, kdaj bo spet v formi....), kako zahtevna oz. rutinska operacija to je, kako bo potem, ko pride iz bolnice po operaciji... na kratko, ne vem nič pametnega. Tudi internet mi v tem primeru ni dal podatkov, ki sem jih iskala.

Zato sprašujem, če kdo od vas kaj več ve. Če ste mogoče pri vas doma že dali to skozi... Pišuka, mamo imam samo eno in mene je strah, kljub vsem racionalnim argumentom, ki mi govorijo, da delam paniko brez razloga.

tjas

6. okt 2005 12:05

Tjaš, pri nas je bilo pred kratkim podobno. Oče je imel pred novim letom isto operacijo. Sicer sem že malo pozabila kako natančo je izgledalo, ampak vem, da so mu prerezali prsni del (brazgotian od šiva je zdaj dolga kar okoli 20 cm), razprli rebra, vzeli srce ven in zamenjali sklopko (mislim, da je dobil kovinsko, dolgo cca 3 cm - ne me držat za besedo). Pred operacijo je ležal kakšen teden v bolnici, da so ga pripravili, potem pa en dan na intenzivni, kjer so ga opazovali po operaciji. Nekaj časa (to se res ne spomnim več, koliko, verjetno nekaj dni) je potem še okreval in potem prišel domov. Pri njemu je bilo potem še en kup zapletov. Zgodilo se je namreč, da mu je voda zastajala v pljučih. Razlog za to uradno ostaja neznan, verjetno pa je vzrok v operaciji, baje se lahko poškoduje pljučno krilo in posledica je takšna. To je bilo kar problematično obdobje. V bolnici (na infekcijski kliniki) je preživel kar nekaj časa, mislim, da okoli 3 tedne. Ves čas je imel precej visoko vročino in občasno so mu črpali vodo iz pljuč. Zoprno. No, da te vseeno malo pomirim. Ta zaplet po operacije seveda ni obvezen, poleg tega pa je zdaj čisto v redu. Sicer ni ravno v top formi, vendar pa tudi pred operacijo ni bilo precej drugače. Po operaciji nekaj mesecev naj ne bi dvigoval težje stvari kot 2 kg. On se tega seveda ne drži. Malo pazi na prehrano, včasih ga zraven še malo rukne... In je cel kup tablet. Pa se še kar drži. Velikokrat mu močno pade pritisk, vendar ne vem, če je to povezano z vsem tem. Aja, pa redno je tudi tablete Marivarin, ki uravnavajo gostoto krvi, če prav razumem. Baje obstaja še drug način operiranja, mislim, da laserski, pri katerem je rez seveda precej krajši, obstajajo pa druge nevšečnosti. Za to je specializiranih le malo kirurgov. Zdaj se res ne spomnim več dobro, če pa boš imela še kakšna specifična vprašanja kar povej in bom vprašala očija. Tudi mi pred operacijo o vsem tem nismo imeli pojma, vendar verjemi, da boste vse pravočasno izvedeli in ne skrbi preveč. Vse bo še dobro. Pa še ena hecna stvar. Pred operacijo smo bili vsi skupaj kar malo nervozni, ko pa je oči šel v bolnico je dobival neka pomirjevala in je bilo vse skupaj bolj umirjeno. Tisti dan, ko naj bi ga oprerirali je sedel na postelji, nogice so mu bingljale v zraku in deloval je čisto flegma in prepričan v uspeh. Čisti optimizem...tele tablete. Ne glede na vse, včasih kar prav pridejo. Držim pesti. Ti pa se ker oglasi, če je še kakšna stvar, ki ti ne da miru. lp ===

6. okt 2005 12:27

Hvala d., tvoja pripoved je sicer daleč od "rutinske operacije", s čemer so me zavrnili ob enem od mojih poskusov izvedeti kaj več. Tudi tole, da jim kar razžagajo prsni koš, mi ni všeč... ampak, kaj čem Mogoče me še bolj bega to, ker je mama kot rožica, čisto nič ji ne manjka, če izpustimo stopnice, po katerih je zadnje leto bolj počasna in zadihana. Sama je že razmišljala, da bi zavrnila operacijo in se vrnila na začetek čakalne liste, ampak očitno se je na koncu vdala v usodo. Če te prav razumem, je bil tvoj oče kar konkretno več kot en teden v bolnici; mami je bilo namreč rečeno, da grejo že po enem tednu domov. Mogoče je pa slabo razumela, boo? Edino, kar mi je malo v uteho, je to, da so jo poslali v klinični. Tako bom vsaj jaz vsak dan lahko pri njej, če bi jo poslali na obalo, ne bi bilo nikogar v bližini. Še to me zanima, ko je tvoj oče prišel domov, a je bil samostojen al je rabil pomoč in oskrbo? Moja starša namreč živita v Gorici, jaz sem v LJ, in na očeta se ravno ne morem zanesti, da bo kaj prida skrbel za mamo. Od kar je prestopil prag 60 let mu gre na... kaj pa vem, na otročje in na egoistično. Lani novembra, ko je bila mama zelo bolna, je on kar odpeketal na službeno pot za tri, štiri dni. Ko pa je bil doma, je šel mirno s prijatelji na kozarček ali dva in se potem okajen pricingal domov zvečer... da bi kaj skuhal zanjo mu tudi naprej ni prišlo, če izpustim par epizod zažganih loncev . Tudi to me malce skrbi, da ji ne bom mogla pomagat, priznam. Hvala... tjas

6. okt 2005 12:47

Tjaš, ne vem, nikoli nisem bila dobra v zavijanju besed. Pa sej verjetno se strinjaš, da je bolje, da ti povem naravnost, kako je bilo. Poudarjam pa, da ni nujno, da se tako zaplete, kakor se je pri njemu. Se ti pa opravičujem za napačno informacijo. Zdajle sem se pozanimala, koliko časa je vse skupaj trajalo. Najprej 3 dni pred operacijo in potem še en teden po njej. 10 dni torej. Ko je prišel domov, je pa res rabil kar malo pomoči. Ne vem, ako je tvoja mama navajena, mapak moj oče že tako ali tako ni preveč samostojen. Skoraj nikoli ne kuha sam, pere, čisti in podobno vse mami. Moški... Od začetka jo bo verjetno treba malo popazit in ji skuhat ter ji pomagat pri nekaterih stvareh. Kaj pa če bi jo imela par dni pri sebi, da vidiš, kako bo funkcionirala? To je po mojem res odvisno od posameznika. Kot rečeno moj oče se že tako ali tako pusti streči...in takrat pač ni bilo nič drugače. Pa verjetno, če ne bi imel zapleta bi bilo tudi lažje, ker se mu stanje po vrnitvi domov ni boljšalo, ampak slabšalo. Potem pa, ko se je vrnil iz infekcijske je bilo pa drugače. Zdaj normalno skrbi sam zase (seveda, le če mami ni v bližini, kot zdaj, ko leži v bolnici po operaciji žolčnih kamnov), ampak kakšnih večjih fizičnih naporov pa ne zmore. Zdaj je pač vse na mami... Aja, saj res pa 1 teden toplic jim tudi pripada. Zdaj sem se spomnila. Večina (če uspe najti prostor) gre v toplice kar takoj po operaciji in potem tam dokončno okrevajo. Moj oče je šel tja šele po kakšnem mesecu. Mu je zelo dobor delo. Razgibavanja in druge terapije. Je pa tudi mene kar presenetilo, ko sem bila pri njemu v bolnici koliko je takšnih bolnikov. Sicer so ponavadi kar skupaj s tistimi, ki jim operirajo srce in denimo vstavijo by pass. Ampak to so kar 3 sobe polne pacientov, ki čakajo ali pa okrevajo po operaciji. Tako, da s tega vidika je res mogoče kar rutinsko. Res se kar malo pomiriš, ko vidiš koliko je ljudi s podobnimi težavami. Oglasi se še kaj. lp === d.

6. okt 2005 14:00

Tjas ti kar verjemi zdravnikom,da je to rutinska operacija,saj za njih je.Tudi moj svak je bil operiran,pa mislim,sa ni bil več kot 1 teden v kliničnem centru.Tudi zdaj dokaj normalno funkcijonira,če odštejemo vse to kar je d.napisala - kakšen kozarček preveč,delat je treba kot prej,saj nobeden pri hiši ne zna nič prav naredit.Sestra pravi ,da bi mu lahko naredili kakšen odtok,da bi sitnost malo odtekala.Tablet pa jemlje celo vrsto... Ne preveč poslušat razne grozljivke,ki jih pripovedujejo razni "PRIJATELJI".Zdravniki se kar spoznajo na svoje delo,tudi kakšna tabletka kot pravi d. prav pride mogoče tudi za svojce.Aja toplice tudi pripadajo,mislim,da šmarješke. Tudi jaz sem imela takega očeta,ki se ni znal niti obrnit,če ni bilo mame zraven,ko pa je bila mama 3 mesece v bolnici,je pa moral kar pomigat,če ni hotel biti lačen.Kaj čmo taki so naši moški-tako smo jih uzgojile,le pazite ve ,ki ste še mlade,da jih ne pokvarite. Lep dan jesen

6. okt 2005 14:08

Tjaš, vem, da Te skrbi, vendar optimistično vplivaj na mamo. Lagala bi Ti, če bi trdila, da po operaciji niso možni zapleti. Seveda so, ampak misli pozitivno! Mamo bodo kmalu po operaciji napotili v Radence ali Šmarješke toplice. Tam si pacienti kar dobro opomorejo, naučijo jih pa tudi kako naj spremenijo svoje življenske navade - prehrana in primerna rekreacija. Mojemu možu so že pri 36-tih letih vstavili 3 by pase(1981), čez 11 let(1992) pa je moral ponovno na tako operacijo. Umrl je 2003. Če bi odklonil prvo operacijo, hčerki, sinu in meni ne bi mogel tako dolgo bogatiti naša življenja! Tudi Tvoja mama bogati Tvoje in očetovo življenje, osrečuje svoje sorodnike, prijatelje... Povej ji, da jo imaš rada in da bo vse OK, ko bo kmalu po operaciji zaživela z manj zdravstvenimi težavami, kot jih ima sedaj. Če moreš, vzemi kak teden dopusta, ko pride domov. Vsi boste mirnejši in življenje se bo spravilo v stari tok! Srečno in optimistično! Nelly

6. okt 2005 14:09

d., ravno tak direkten odgovor brez olepšav sem hotela. Da mi ni všeč, je drugo in tle nimam kaj . Malo si me pomirila, da vsaj ne bom pred mamo vsa zelena zgledala. Ona se je odločila za pristop, "nočem nič vedet, kar bo pa bo" in je res ne bi rada begala. Ampak, mogoče poklicna deformacija, vedno hočem vse vedet, bit pripravljena... Takih bolnikov je pa resnično veliko. Čakalne vrste za operacijo so bile doslej kar blizu enega leta, če sem pravilno spremljala (mama je, po zapletih z izgublejnimi papirji, v vrsti od marca). Septembra pa je ministrstvo za zdravje za skrajšanje čakalnih dob v zdravstvu dalo dodatnih 5,5 milijarde tolarjev. In bolnišnice imajo zdaj čas do novega leta, da ta denar porabijo. Ampak, in meni je ta ampak zelo velik, vse dodatne operacije in preglede bodo morali opraviti z obstoječimi kadri, to pomeni, da bodo do novega leta delali operacije še ponoči in za vikende. Eni in isti zdravniki. Jaz se sprašujem, kdaj bodo pa spali in kako bodo operacije narejene, saj utrujen in preobremenjen človek ne more dati 100% od sebe. No, to je že druga štorija, tako da brez veze razpredat Ta vikend si bom vzela cajt za mamo (zmeraj samo letim in hitim), vsaj to, da bo šla v torek v klinični malo bolj sproščena. tjas

6. okt 2005 14:24

Moja hčerka je imela pri 4,5 letih operacijo na odprtem srcu. Ne obremenjuj se z neportebnimi stvarmi, zaupaj zdravnikom, mogoče še preberi kaj literature in se čez vikend posveti mami. Lp, Klavdija

6. okt 2005 15:19

Ko je šel na tako operacijo moj mož, sem šla k svojemu zdravniku in ga prosila, naj mi do podrobnosti opiše poseg, razloge zanj in posledice. Vse mi je povedal (celo narisal) in rekel nekako tako - ne bi bil ravno rad v njegovi koži, a načeloma to ni huda operacija. Je pa vsaka operacija poseg v telo in lahko pride do komplikacij. Po operaciji je bil mož teden dni v bolnici, 14 dni v toplicah, pa še kakšen teden je bil bolj "rahel". Potem je pa šel nazaj v službo in sedaj ga na poseg opominja le brazgotina na prsih in tablete, ki jih je vsak dan (3 zjutraj in 1 zvečer) - torej nič pretresljivega. Zdravnik mu je na prvi kontroli rekel le, da za na olimpijado verjetno ne bo nikoli več - razen za šahovsko. Torej - kar pogumno! Lisa

6. okt 2005 17:48

Meni so v MB bolnici pred precej bolj rutinsko operacijo lepo vse razložili, tako da sem vse vedela, pa še na nekaj vprašanj so mi prijzano odgovorili. Res pa je, da se jaz v zdravstvu ravnam po sistemu "manj vem, bolje je", ker se potem tudi manj obremenjujem. Na vse je treba gledat pozitivno, četudi se ti zgodi kot meni, ko mi je zaradi hospitaliziranja odpadla tri tedenska rajža po eksotični držav... Tjas, zaradi mame misli najbolje, kar lahko in ji vlivaj optimizem. Slabe misli prihrani zase, to nam je usojeno takrat, ko moramo skrbeti za druge. Misli na vse dobro, kar mamo čaka po posegu, in odmisli strahove ter sume, ki se ti porajajo. Nelly je s svojim pisanjem zadela v črno! Skratka, držimo pesti za tvojo mamo, ti pa ji z nasmehom na ustih stoj ob strani. Kot je meni moj mož, ko mi je po vrnitvi spotovanja, na katerega jaz nisem mogla, rekel: Stara, saj sem vedel da ti ne bonič. Tebe lahko samo metek spravi s sveta! Mami dopovej, da je iz takega testa, pa bo vsem lažje! Pozdrav, Mamamia mamamia

7. okt 2005 12:55

Tjaš, koliko pa je stara tvoja mama? Moja tašča namreč tudi pričakuje "vabilo" na operacijo srčne zaklopke. Prvič so jo naročili na operacijo že pred petimi leti, vendar pa jo je takrat zavrnila in vsi skupaj mislimo, da je takrat naredila veliko napako, saj je bila v dost dobri fizični kondiciji. V tistem času preprosto ni verjela zdravnikom, da je z njenim srcem karkoli narobe - ni namreč imela vseh tistih tipičnih simptomov, ki so značilni za tovrstne okvare ...(zatekanje nog, vrtoglavice itd...) - okvara je bila odkrita povsem slučajno. Pred petimi leti je operacijo zavrnila, danes, ko je močno opešana, komaj čaka, da dobi datum za operacijo - v obeh primerih je bila odločitev izključno njena in tako je verjetno najbolj prav. Lep pozdrav vsem skupaj. MALC