član od 20041028 sporočil
evola: emajl sam po sebi bazira na silicijevem dioksidu (po domače temu pravimo steklo...), ki je obarvan z raznimi kovinskimi oksidi (Pb2O, FeO, Fe2O3, Fe3O4 so le nekateri izmed njih, ki so mi trenutno padli na pamet, za katere pa Ni nujno, da so prisotni v emajlu, saj to ve le tovarna, ki to proizvaja - kakor sem rekel, je to poslovna skrivnost vsakega proizvajalca)... edina dolžnost proizvajalca je zagotavljati netoksičnost izdelkov, za kontolo le-tega pa so pristojne tako notranje kot zunanje revizije, ki pristnost potrjujejo z raznimi certifikati npr. ISO.
Dokler je emajl nepoškodovan, ne predstavlja nobene nevarnosti, saj je temperaturno obstojen in ne razpada (približno tako kot keramične ploščice), je pa občutljiv na kakršnokoli mehansko abrazijo oz. po domače brušenje, in pa na mehanske udarce (poči oz. se zdrobi); določeno varnost mu daje kovina, zaradi zaščite katere je emajl nanešen, saj so kovine bolj odporne na mehanske vplive...
V trenutku poškodbe se kristalna mreža poruši in začnejo se sproščati vsi prisotni ioni ali molekule; če je notri prisoten recimo svinčev oksid, ki daje kar lepo barvo, se začne sproščati svinec; ta pa ni prijeten zdravju....
zaradi tega vsa posoda s tako ali drugačno zaščitno prevleko, pa naj bo organskega (teflon) ali anorganskega (emajl), ni trajno uporabna, ampak ima svojo življenjsko dobo; če se z njo pravilno ravna, se je ne pregreva in pravilno čisti, je uporabna zelo dolgo časa. Če pa boste po novi teflonski ponvi cvrli jajca in jih mešali s kovinskimi vilicami, bo jajce vsebovalo še malce fluora, na ponvi pa bo ostal podpis uporabnika.
Navkljub svoji mladosti (za katero se pravi, da je bolj dovzetna na novotarije) in vsem tehnološkim pogruntavščinam imam osebno še vedno najraje litoželezne oz. kovane posode.
Če bi koga zanimalo še kaj več, se lahko obrne na Faks za kemijo in kem. tehnologijo, na oddelek za anorgansko kemijsko tehnologijo, kjer malce bolje poznajo te zadeve.
Čim manj spraskane posode želi
Drejček