Namesto rož in svečk za 1. november

31. okt 2012 9:48

Vanja, zelo lepo si napisala. Tudi moja hčerka hoče biti raztresena, počasi se bomo vsi raztresli, saj že zdaj tako tudi živimo. Me je pa sorodnica zelo oštela, ko sem ji to pripovedovala. Eni smo še vedno zelo tradicionalni, eni bolj odprti in široki. Oboji imajo prav, bi rekla. Nikoli nisem mislila, da se bom tudi sama tako spreminjala, ampak življenje prinese vse sorte.

Včasih sem težko šla na pokopališče, sploh v mladosti. Zdaj grem celo rada, čeprav nosim svoje prednike v srcu in se z njimi tudi pogovarjam, smejem, spominjam.

So pa pokopališča odraz časa in ko se sprehajam po ljubljanskih Žalah ali pa našem vaškem pokopališču ugotavljam, da je tudi tam ene vrste zapis naših življenj.

ZZak, jaz ti nisem nič zamerila. Tisti kadaver, ki si ga omenil, običajno imenujemo posmrtni ostanki, ampak vse v zvezi s smrtjo je in bo ostalo boleče, saj gre za ljudi, ki smo jih imeli radi in jih žal ni več.

31. okt 2012 10:08

No, tudi v moji "novi" družini (novi partner) imajo s tem, kdo bo kje pokopan, veliko dela. Pri nas doma pač imamo očetov grob, pa še obojni stari starši so v bližini, nič pretresljivega.

Pri njih pa.... , o bože!! Dve neporočeni teti, en stric, kje bo kdo pokopan, je tema vsakega srečanja, namreč imajo več grobov prednikov in si jih je treba smotrno razdeliti, jao! Potem pa debate, kateri grob ima lepši razgled(!), kje se lepše zraven pride, sosedi so tudi pomembni, ahhh, katastrofa!!! Da ne govorim o glomaznem marmorju! 

Pa vse seveda potrpim, oz. se pravzaprav natiho zabavam, pred časom pa se je odprla debata, v kateri grob bi sodila midva s partnerjem, oz. a se misliva poročiti, ker jaz namreč imam še zmerom priimek bivšega moža in ta pač ne sodi na njihov marmor,.. aaaaahhhhh, bežimo!!!

Ker sem bila dolga leta mati samohranilka, sem poleg raznih dokumentov, katerih fotokopije sem shranila pri dobri prijateljici, ki bi bila tudi skrbnica mojih mladoletnikov, zapisala navodila v zvezi z mojim "pokopom". danes te dokumente hrani moja hči in vem da bo mojo voljo spoštovala. Nikakor pa z bratom ne bosta imela niti evra stroškov. Samo v srcu naj me ohranita. Enako velja za partnerja. 

Pa upam, da se jim še dooooolgo ne bo treba ubadati s tem!

31. okt 2012 10:48

Ob in posmrtno obredje je eden od temeljev vsake civilizacije. Običajno so te navade, take ali drugačne namenjene higieni in preprečevanju epidemij. Naša, kolikor je je še ostalo, izvira iz judovsko krščanske tradicije.

Koliko in v kakšni meri posameznik upošteva te navade, je dokler s tem ne škoduje skupnosti, seveda njegova stvar. Kot je moja stvar tudi moje mnenje, da je vsuvanje pepela strica Janeza z Jesenic v morje pred Ankaranom in posmrtnih ostankov tete Marije iz Hrastnika po bregu Rižane, če ne drugega, vsaj neokusno. Ampak to moje stališče mi ne daje pravice da se vtikam v odločitve sorodnikov Janeza in Maričke.

Zato bi me pa zelo veselilo, če bi tudi takozvani/e neoddahljivo budni in prisotni varuhi in varuhinje okolja malo ustavili konje in nehali onesnaževati vesoljno virtualno omrežje s svojimi omejenostmi in osebnimi sentimenti, ki, sem skoraj popolnoma prepričana, nikogar ne zanimajo.

Predlagam vsem tem revolucionarnim reformatorkam in reformatorjem našega obredja s preminulimi, da si nemudoma nabavijo veliko zalogo tetra pralnih plenic in jih redno perejo, pa ne le zase in za svoj genski razplod ampak še za vse druge, in to ne v ne v stroju, kar na bregu tistih rek, kamor bi s takim veseljem stresale svoj in svojih bližnjih pepel.

Ker prav plenice za enkratno uporabo so, o čemer se lahko prepričate na vsevednem spletu, največji onesnaževalec in nevarrnost za ekologijo 'civiliziranega' dela sveta.

nola

31. okt 2012 10:53

nickMax, ne vem,kako je doživeti in preživeti smrt otroka,sem  pa prepričana,da je zelo hudo. Na kakršen koli obred si navajen,ti želim vse dobro.

Je pa čudno,kdo pokupi toliko ikeban,sveč in vsega ostalega,če želi biti večina raztrosena povsod,se ne strinja z obiski grobov. Polne ceste.......So tujci na delu?

31. okt 2012 11:23

Sto ljudi, sto čudi. Novi časi, novi običaji. Tudi na ljubljanskih Žalah je prostor, kjer se stresa pepel, ne samo v morje. In kot je bil žarni pogreb pred desetletji nekaj skoraj nezaslišanega za veliko ljudi, je danes klasični pogreb vsaj v Ljubljani že prava redkost. Sama sem bila takrat mlada in sem se kar stresla ob misli na kremiranje. Danes se mi zdi to povsem normalno dejanje. Brez veze se je obremenjevati s tem. Vsak naj naredi tako kot se mu zdi najbolj prav.

31. okt 2012 12:02

Ja Naor prav imaš vsak tako, kot se zdi njemu prav, a po moje je kljub vsemu prav, da upoštevamo tudi želje svojih bližnjih. Poznam primer iz primorskega konca, ko je mati izrazila željo in celo zahtevala, da njen pepel raztrosijo po Žalah. Otroci so seveda ustregli njeni želji, danes pa jim je žal, ker nimajo groba, kamor bi položili svečko in cvetje za svojo mamo. Saj se tolažijo da so ji izpolnili željo, pa vendar pravi njena hči da bi jo rada imela bližje, da bi lahko šla na grob se zjokala, ji povedala svoje težave. Mislim, da moramo, tudi ko se poslavljamo misliti na to, kako bo to za naše bližnje in se o tem z njimi pogovoriti. Ko umremo je po moje prav vseeno kje smo, da je le našim dragim slovo  lažje.

O upoštevanju želja pokojnih pa le to : smo jim v življenju res ustregli v vsem, kar so nas prosili, smo res izpolnili vse njihove želje in se zato, da smo jim ustregli odpovedali ne vem, kakšnemu srečanju, potovanju, svojim željam.... Če smo bili v času ko so živeli res tako dosledni ja potem ima spoštovanje njihove zadnje želje res svoj pomen, drugače pa.... Dajmo svojim dragim svoje spoštovanje ko so z nami, ko lahko vidimo nasmeh na njihovem obrazu, čutimo njihovo hvaležnost. Ali kot je večkrat dejal neki znanec: sedaj mi daj kar mi imaš dati, ko bom mrtev mi vsa  pozornost ki jo boš namenil mojemu grobu ne bo pomenila nič več.

31. okt 2012 12:16

Te stvari sem od nekdaj imela na minimumu.Človeka nosiš v srcu, z njim živiš naprej ali pa ne. Doma imam na okenski polici njegovo sliko, in agelčka z svečnikom za čajno svečko.Ko se spomnim nanj mu prižgem svečo, pa je.Vseeno je kje gori, njega telesno tako več ni, je le duh in spomin nanj. Moja svakinja je telo podarila inštitutu. Za njo ni ostalo polpolnoma nič.Na Žalah imajo skupen prostor za vse, ki se tako odločijo. Kje naj ji svečko prižgem? Na polički polek očetove slike.Žal je tako, da se šele takrat, ko nekoga zgubimo začnemo zavedati kako ga pogrešamo, dokler živi pa pozabljamo, da obstaja. Imam občutek, da nekateri pretiravajo v teh stvareh prav zaradi slabe vesti. Nikakršna ikebana, niti sto sveč jih ne bo obudilo, denar za te stvari namenjen pa bi marsikateremu otroku in starcu pomagal do kakšnega priboljška na mizi, v teh hudih časih. Vsak po svoje in iz svojega kota gleda na te stvari, jaz pač tako.Imam pa še vedno navado, da na današnji dan pustim v kuhinji na mizi kruh, za lačne duše, ki bi naj na ta dan prišle obiskat svoje preživele.

31. okt 2012 12:25

Joj, kvačkarica, točno, moja mama zmerom pusti ostanke večerje in vino za očeta na mizi, ko gremo spat. Morda komu smešno, brezveze, ampak njej je pa ob tem tako fajn pri srcu, pa moram priznati, da meni tudi. tak občutek njegove prisotnosti dobim. Lep običaj se mi zdi.

31. okt 2012 12:32

oh Nola, hvala!

Tudi meni je vseeno, če greš na 1.november sprehajat psa v zavetišče, ali pa ga prespiš zaradi super ameriške čarovniške zabave prejšnjo noč (je bolj svetovljansko kot razmišljat o Trubarju ali bognedaj stari materi, kadavru pod plevelom). Kdor ne gleda na sosednje grobove in šteje sveče, preračunava vrednost rož, ki izgledajo malo bolje kot naše, opazuje sosede kaj so oblekle...in zavija z očmi, ker ga je mati prisilila v par ur trajajoče druženje z njo, s praznikom nima težav - ampak tukaj vidim kup ljudi, ki se strašno obremenjujejo ravno z vsem tem. Poskusite se enkrat ukvarjat samo sami s sabo, pa obisk groba na praznik ne bo tako stresen.

Kdor pa s temi rečmi noče nobenega opravka, naj pa pač naredi po svoje.

31. okt 2012 17:36

Se strinjam.

Obisk pokopališča, ikebana in svečka so pač današnja verzija obreda spomina na preminule.

Če kdo pri tem ogleduje sosedove ikebane, razmišlja o najnovejših zimskih plaščih in se dolgočasi, je to njegov problem in odraz njegovega načina razmišljanja.

Če kdo nadomesti obred z drugačnim, njegova stvar (čeprav ne vem, ali je čajna svečka ipd.  dosti manj obremenjujoča za okolje? a je kaj drugače, če greš na grob 26. oktobra namesto 1. novembra?...)

Je pa res odbijajoče, da se vedno najde kdo, ki poskuša solit pamet drugim, kaj je bolje (za naravo, za ljudi, za družbo itd.). Ne razumem, zakaj bi bila plastična zastavica boljša od sveče?  Zakaj bi bilo tako družbeno koristno, če kupim eno svečo manj? Navsezadnje od kupovanja rož živijo slovenski cvetličarji, sveče izdelujejo slovenski izdelovalci, jih odstranjujejo in predelujejo slovenska podjetja... 

Res pa tradicionalna ikebana in sveča nista tako nobel in fensi kot kakšna plastična buča za noč čarovnic in vihanje nosu nad tistimi, ki hodijo na obisk h kadavrom.