Hiša ali stanovanje

mamaF  

član od: 21.1.2008

sporočila: 3340

11. feb 2012 10:25

LIsa, dober zapis. Koliko grenke resnice je v njem (zadnji odstavek). Žalostno je to, prav v imaš. Ko je nekdo od predhodnikov opisoval življenje v bloku, da se s sosedi ne poznajo, da se komajda vidijo pozdravijo ... sem se spomnila svojega otroštva (sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja - torej ne nekih 100 nazaj v "romantične stare čase"). S sosedovimi otroci smo vse popoldneve tičali skupaj na dvorišču, ob mraku so se starši sklanjali skozi okna in nas klicali, naj končno pridemo noter, na večerjo pa spat. Starši so z drugimi starši na dvorišču ob sobotah "klofali" preproge, prali avte, prinesli iz trgovine kako pivo, katera od žensk je skuhala kavico in jo prinesla "dol", pa so se vsedli na klopce in klepetali. Vsake tolike je katera od naših mater za "gor" prinešeno težko preprogo namenila 10 dinarjev "plačila", pa smo mulci stekli do trgovine, kupili škatlo piškotov in si jo razdelili. Silvestrovo je bil najbolj razburljiv čas, "tastari" so hodili iz stanovanja v stanovanje nazdravljat in poskušat eno domačo salamo, pa druge pečenice, pa pecivo od ene sosede, pa bovlo od druge, otroci pa smo bili malo bolj svobodni in smo si na skrivaj privoščili kak požirek sladkega čokoladnega likerja In vedeli smo, kdaj kdo praznuje, kdaj je kdo umrl in komu se je rodil otrok. Poznali smo se po imenih in ne zgolj po barvi avtomobila.

Moja mama že 35 let živi v istem bloku in od "starih" sosedov so morda ostali le še trije, štirje. S tistimi se razumejo, kot so se nekdaj, po potrebi si hodijo zalivat rože, včasih na kavico in pravi, da ji je hudo, ker ostalih (pa je v bloku okoli 50 stanovanj) sploh ne pozna . Jih sploh ne vidi, saj zjutraj odhajajo, zvečer se vračajo, ne iščejo nobenih stikov, nič. V bistvu živijo "diskretno nemoteče" življenje, kot ga opisuješ ti v zadnjem odstavku. Ne vem, kako in zakaj se ljudje odločijo, da s sočlovekom ne rabijo/nočejo imeti skoraj nobenega stika več.

Pa saj tudi mene v vasi sprašujejo nekateri mlajši, kako da poznam toliko ljudi, saj sem vendar priseljenka. Res je, vendar tu zdaj živim 16 let in meni se zdi popolnoma normalno, da se z vsemi pozdravim, poklepetam v trgovini ali "na placu", da sem vedno vsem radovednim starejšim gospem, ki so me vprašale, čigava "nevesta" da sem, povedala, kdo sem in od kod sem prišla, mi ni bilo težko. Saj konec koncev tudi mene zanima, kako je nekomu ime, če ga redno srečujem. Zakaj to vse sploh pišem? Ker sem po mnenju nekaterih znank moje tašče "pravi fenomen" - v njihovem jeziku - namreč, v vasi živi tudi nekaj mlajših "nevest" ki pa se dobesedno izogibajo tudi pozdravljanju sovaščanov in drugim stikom. Kar je milorečeno zelo čudno, saj naša vas ni neko velemesto, kjer bi bila možnost, da dvakrat letno slučajno srečaš istega človeka, praktično nična. Tukaj se v vseh javnih prostorih srečujemo eni in isti ljudje in ne vem, kaj bi človek izgubil, če bi v stiku z njimi odprl usta in spregovoril dve besedi. Magari o vremenu, saj ni važno ...
Ampak očitno so ljudje, ki jim najbolj ustreza življenje v svoji mali lupinici, morda se samo tako počutijo varne, kaj pa vem.
Jaz pa si ne predstavljam, da se ne bi udeležila vseh vaških "procesij", od Pusta, Pepelnice, vaškega osmomarčevskega pohoda 100 žensk na Trstelj (kraški "Triglav"), katerega sopobudnica sem bila, pa kresovanja ... Všeč mi je, da ljudi, v katerih bližini živim poznam, da jih upam vprašati za pomoč, če jo rabim, da jih lahko povabim k sodelovanju ...

In veste kaj? Kljub temu, da ljudje včasih izgledajo "zaprto", kot da nič ne rabijo, imam sama s tem popolnoma posebne izkušnje. V naši vasi se je dostikrat slišalo "kako se nič ne dogaja". Pa smo se s skupino prijateljev domislili, da bi poskusili v vaškem domu pripraviti silvestrovanje za vse, kot se je to že dogajalo 30 let nazaj. Malo nas je bilo strah, če bo (glede na sodoben tempo življenja) sploh kaj odziva. Pa ni bilo razloga za strah. Kje pa! Prvo leto se nas je zbralo nekaj več kot 30, za drugo leto pa smo si upali najeti še glasbenika in za simbolično "vstopnino" se je ob od doma prinešeni hrani in pijači zabavalo skupaj kar 120 ljudi! Ne morete si predstavljati, kako smo bili veseli, ko so k nam prihajali starejši ljudje s solzami v očeh in nam povedali, kako lepo so se imeli in kako zelo so jim manjkala taka druženja s sovaščani.
Pa naš pohod ob Dnevu žena. Ideja je padla seveda na prijateljski žurki pred šestimi leti in smo zavihali rokave. Na veliko presenečenje se je že prvega pohoda udeležilo kar 83 žensk iz naše in okoliških vasi! naslednja leta pa se je številka samo še večala. In tudi tu smo dobili potrditev, da se ljudje še kako radi družijo in da jim je žal, če prednosti sobivanja s sosedi ne znajo dovolj izkoristiti. Lepo je videti otroke, starše, stare starše, ko z roko v roki prihajajo na taka druženja :)

Mojca

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15822

11. feb 2012 11:06

MamaF, nisem jaz kar tako svoji hčeri dala ime Mojca ....

Zelo mi je blizu tvoj način, čeprav živim v mestu, a naša mala ulica je kot ena mala prijazna vas.

In v bloku, kjer sem včasih živela, je bilo tako, kot si ti opisala - sosedje so ob dopustih imeli ključe stanovanj in so en drugemu zalivali rože, soseda, ki ni bila v službi, me je včasih zbudila, da nisem zamudila v šolo, tisto od kavici na dvorišču, skupnem posedanju --- ja, še 30 let nazaj je bilo tako. In z nekaj nekdanjimi sosedi ima moja mama še danes pristne stike, čeprav se je odselila že 15 let nazaj.

 

In zadnji Lisin odstavek je tako resničen in tako pol grenke resnice - ja, eni se raje prilagajajo tujcem in je to normalno (seveda, saj želijo enak način življenja), prilagoditi se staršem ali tastu in tašči je pa že problem.Zaradi sosedov parkiramo tako in tako, a kaj, če bi tast rekel, da ga moti avto pod njegovim oknom? Ali naj otroci ne ropotajo po stanovanju? Nezaslišano.

Morda je zato tako, ker so drugače živeli. Mi, ki smo živeli podobno kot Lisa, in imamo čudovite spomine na dedke, babice in starše ter tete in strice, smo morda bolj prilagodljivi. Ja, Lis, in spomini na skupne "fešte" in prepevanje... našim otrokom se vrstniki čudijo, koliko slovenskih, tudi anrodnih pesmi, znajo, da ne govorim o "zlatih letih slovenske popevke" ... Ob tem seveda, da običajno poslušajo enako glasbo kot vrstniki, itak.

Če sodim po sebi: najina otroka imata namesto bratranca in sestrične pravzaprav brata in sestro, saj od malih nog rastejo skupaj pod isto streho ... In zdaj, ko so že malo večji, ko začnejo obujat spomine na skupne lumparije, ki so jih zganjali, kako so en drugemu nagajali, kaj so starejši mlajšim počeli ... pa spomini na neumnosti in nagajivosti, ki so jih počeli s teto in dedkom in babico .... neprecenljivo. Za vse ostalo so pa itak kreditne kartice ...

 

Je pa res, da vsi nismo za enak vzorec sobivanja.

 

 

mamamia

naor  

član od: 4.3.2010

sporočila: 7767

11. feb 2012 12:23

Moja tašča je velikokrat rekla, da gre v hlevček  veliko pohlevnih ovac. Če prenesemo v današnje življenje, ni treba biti ravno pohleven, ampak bodi strpen in dobronameren, ne za vsako malenkost iskati dlako v jajcu.

In še tole. Ne morem si kaj, da ne rečem. Vsaka mlada ženska, ki si ustvarja življenje, naj si poskuša zamišljati sebe trideset let kasneje, ko bo sama mati odraslega sina in jo bo prav tako ocenjevala sinova bodoča. To smo sicer obdelali že v temi o taščah, ampak je prav, da se večkrat pove. Saj sama nimam bolečih izkušenj, pa sem bila snaha in sem tudi tašča. Jaz sem sinovo ženo vzela za svojo. Me sicer kliče po imenu, ker pravi, da svojo mamo že ima, ampak to je najmanj. Jaz pa sem svojo taščo klicala mama in tasta ata. 

To ne leti na nobeno konkretno, nasprotno Brusketka se mi je prav priljubila, ko je tako samokritično zapisala, da bi bila mogoče ona tista, ki bi povzročala probleme. Ampak zdi se mi škoda, da se morajo mladi tako zapufati, da si kupijo svoj domek, pa bi se lahko lažje prebijali, če bi bili sposobni sobivati, kot nekateri tu zmorejo. In vsem tem samo zaposkam.

 

naor

adalbert  

član od: 2.2.2008

sporočila: 285

11. feb 2012 22:40

 Verjemite, ni tako malo mladih družin ki si svoj domek osnujejo doma.Tako sobivanje zahteva veliko spoštovanja enih in drugih, saj pride do nesoglasij pa minejo, dosti je stvari ki ti zagrenijo  življenje ko sam nimaš vpliva nanje(bolezen, nesreče, smrt) zakaj bi si grenili sebi in bljižnjim( kaj je ena naredila, kaj rekla druga).

Spoštovati mladino, mladina bo spoštovala tebe.In  mamamija tvoji otroci bodo vzorec svojega odraščanja prinesli v svoje novo okolje in nikdar jim ne bo težko postorit to ali ono za svoje starše oz st.starše.

Moji so tudi začeli osnovati dom drugje,po sedmih letih so se vrnili,si obnovili polovico hiše in danes so doma Štroške si delimo, vhod imajo svoj na drugi strani hiše,(tako da jih nimava pod kontrolo),lahko rečem da so več pri naju kakor midva pri njima.Imamo se lepo in  tako plujemo naprej!!

Življenje je zelooo kratko kar naenkrat si star in betežen, kar spreletelo me je ko berem kako postanejo starši odveč,strošek, verjemite nihče si tega ne želi.Hodim  tedensko v dom starostnikov  se z njimi veliko pogovarjam zelo je hudo tistim, ki zanje plačujejo otroci,ker vedo da danes mladi težko shajajo.Poznam gospo čez devedeset jih šteje ima borno pokojnino. Sin plačuje zanjo in dom za svojo ženo ki je bolna in rabi oskrbo.Zelo jo bremeni ta strošek, želi si smrti hkrati se veseli vsakega dneva življenja,z vsem je zadovoljna,ker ve da ima vso oskrbo.

Zgodb je toliko kot ljudi,vsaka se nekje začne in nekoč konča.Vmes je čas ki si ga želimo krojiti po svojih kriterijih vendar nekaj predpisov,norm se je le treba držati da življene ni kaos .



adalbert

Sporočilo je spremenil(a) adalbert dne 11. 2012 22:42

ibiza  

član od: 4.10.2005

sporočila: 688

12. feb 2012 14:05

adalbert je napisal/a:

 Zgodb je toliko kot ljudi,vsaka se nekje začne in nekoč konča.Vmes je čas ki si ga želimo krojiti po svojih kriterijih vendar nekaj predpisov,norm se je le treba držati da življene ni kaos .



adalbert



Sporočilo je spremenil(a) adalbert dne 11. 2012 22:42

Jah, celo dopoldne sem premišljeval, kako bi svoje občutke prepisal sem gor...

Ne vem, kako je z vami, sam sem preživel otroštvo na kmetiji v hribih. O kakršnikoli silvestrski zabavi sem tja do polnoletnosti lahko sanjal. Moje življenje je bilo poleg šole delo, delo, delo in počitek. Brez zabave. Pa ne samo moje, tudi življenje brata in sestre, očeta in mami, stare mame in bratranca... Druženje? S strici, tetami, bratranci in sestričnami približno deset nedelj letno, za par uric, pri nas doma, mogoče eno nedeljo letno pri njih. Vključno z birmami in prvimi obhajili.

Vedno je bilo najpomembnejše delo. Mislite, da bi imel srce očetu trikrat tedensko reči, da mu ne bom šel pomagat nekaj delat, ker bom peljal otroke na trening, kjer neizmerno uživajo? In to za tri ure, vključno z vožnjo? Mislite, da bi si upala vzeti dopoldne ali celo cel dan, da bi se šli kopat, v hribe?

Da se razumemo, ni problem v delu. Rada delava in tudi veliko delava. Vendar, če bi hotela imeti dobre odnose, svojega življenja ne bi živela midva. Življenje bi nama narekovalo delo, ki sploh ne bi bilo za nekaj mojega. Rada greva pomagat obema staršem obeh. Veliko dni preživimo skupaj, ob delu. Greva delat, ko lahko. Ko imajo otroci obveznosti, brez slabe vesti lahko poveva, ne moreva. In pika. In ni zamere. In če bi živeli pod isto streho? Se mi zdi, da ni treba pojasnjevati.

Kar se pa tiče parkiranja, miritev otrok. Verjemite, bolj ostro bi bilo pri starših. Precej bolj ostro. Ni problem v tem, komu se boš prilagajal, ampak koliko! Pa še nekaj, staršem gotovo ne bi mogel reči marsikatere stvari, ki jih lahko sosedu ali on mene. Ne iz strahu, ampak iz spoštovanja.

Po mojem mišljenju je najbolje, da starši živijo svoje življenje in mi svoje. In si vzajemno pomagamo. Ker se bojim, da bi se spoštovanje kaj hitro lahko sprevrglo v sovraštvo. Toliko se pa že poznam, in starše tudi.

Vem, da sva naredila prav, pa čeprav Lisi in ostalim to ni všeč, lahko tudi mislite, da sva lena, arogantna in nespoštjliva. Vaša stvar. Imava čisto vest in še majčkeno pufov. In ponosna sva na to, da sva nekaj ustvarila, predvsem to, da spoštujeva svoji družini in da oni spoštujejo nas.

Sedaj pa gremo na sladoled, če bo vse po sreči.

peter

ibiza  

član od: 4.10.2005

sporočila: 688

12. feb 2012 14:07

Ah, adalbert, v svoji vnemi sem pozabil napisati, kako imaš prav. Niti dve zgodbi nista enaki, zato ne moremo kar vsepovprek razsojati in obsojati.

peter

rosie  

član od: 15.9.2007

sporočila: 1141

12. feb 2012 17:07

ibiza, lepo napisano in po resnici.

rosie

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15822

12. feb 2012 18:18

Citiram: "Vem, da sva naredila prav, pa čeprav Lisi in ostalim to ni všeč, lahko tudi mislite, da sva lena, arogantna in nespoštjliva. Vaša stvar. Imava čisto vest in še majčkeno pufov. In ponosna sva na to, da sva nekaj ustvarila, predvsem to, da spoštujeva svoji družini in da oni spoštujejo nas."

 

Nihče od nas, ki smo zaživeli drugače, ni rekel, da mu ni všeč drug način. In tudi nihče nikogar ni imel za lenega, arogantnega, nespoštljivega, vsaj jaz nisem razbrala ničesar takšnega. Lisa je samo opozorila na še en zorni kot, nič drugega, vsi pa smo se tudi strinjali, da našim odločitvam botrujejo predvsem lastne izkušnje. Da torej nekaj, kar je meni sprejemljivo, ni nujno, da je sprejemljivo za koga drugega. Ker živimo v različnih okoliščinah.

To, da občasno nismo pomagali, ker so imeli otroci obveznosti, se je dalo izvesti tudi pod skupno streho (lastna izkušnja) in zato ni bilo nikdar čudnih, kaj šele grdih pogledov. Vedelo se je, da ima prednost ožja duržina, šele potem širša, je pa res, da smo se dva krat na leto v hiši dogovorili o vsem, kar mora biti narejeno (na dveh koncih je bilo treba skrbeti za marsikaj), kdo kaj prevzame in kdaj mora biti kaj opravljeno. Ali pa smo mladi delali, stara starša sta pa poskrbela za vnuke, ko je bilo pač to potrebno. Drži pa, da to terja nekaj več dogovarjanja, kot če živiš sam.

 

Drži pa kot pribito, da je malo tastov intašč, kot sem jih imela jaz. Strpnih, širokogrudnih, ki se niso vtikali v življenja svojih otrok, čeprav sta oba živela pod isto streho (a v ločenih stanovanjih,jasno), bila pa sta vedno na razpolago, ko je bilo treba pomagat. Predvsem pa odkritih, ki sta ti brez odlašanja povedala svoje mnenje, a tudi brez problema vzela v zakup, ko sta z isto mero dobila nazaj.

 

Kot je rekla adalbert, vsak od ima svojo zgodbo. Glavno je, da smo zadovoljni, ne glede na to, kaj mislijo drugi.

mamamia

ibiza  

član od: 4.10.2005

sporočila: 688

12. feb 2012 18:28

Ha, Mamamia, se mi zdi (ne, vem), da ja tudi malo tastov in tašč imelo tako snaho in zeta.

Pravzaprav sem hotel samo napisati svoje razloge, da sva se odločila tako kot sva se. Nimam pa pojma, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Čisto verjetno, da se bo vse obrnilo ravno na glavo (ali pač na noge, če smo sedaj na glavi).

peter

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15822

12. feb 2012 19:29

ibiza je napisal/a:

Ha, Mamamia, se mi zdi (ne, vem), da ja tudi malo tastov in tašč imelo tako snaho in zeta.

Pravzaprav sem hotel samo napisati svoje razloge, da sva se odločila tako kot sva se. Nimam pa pojma, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Čisto verjetno, da se bo vse obrnilo ravno na glavo (ali pač na noge, če smo sedaj na glavi).



peter

 

hehe, imaš prav tisto o snahi ... (pa tudi o zetu, če sem poštena), tudi priznajo, da bi bilo s kom drugačnega značaja težje.

 

Ja, se velikokrat vse na glavo alinoge postavi; glavno, da smo pripravljeni, B varianta mora biti vedno nekje na zalogi.

Uživajte, družinica!

mamamia

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?johana
malo za hecsijasaja
MOJ vrtrdkapica
Kaj danes za zajtrkjohana
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti