Prvošolčki in naloga

12. jan 2012 14:54

Nimam prvošolčka. Imam sicer maso nečakov in nečakinj v starosti 1 do 5 let (in so si med seboj zelo različni v interesih, temepratmentih, karakterjih in kar je še tega). Pa prihajam iz plemena, v katerem je precej pedagogov (od vrtca do univerze) in celo v enem NGO, ki se ukvarja s ponudbo za otroke sem....skratka, nekaj mnenja o zadevi imam

1. Danes je januar, šolsko leto se je začelo 1. septembra lani. V vsem tem času bi pa vendarle veljalo stopiti do učiteljice in vprašati, če je otrok tudi pri pouku "zasanjan" oziroma, kako in s kakšno hitrostojo se otroci nekako sestavijo s šolskim ritmom - v prvem razredu so namreč ogromne razlike, enim gre hitreje, drugi so pa še bolj "otročji". Pa ne pravim, da bi bilo treba vsak teden letati na govorilne, ampak po štirih mesecih se pa že kaj opazi in se rešuje tam, kjer se mora. V šoli.

2. Ne vem kakšne vzgojni stil imaš, ne vem, kakšen je tvoj otrok, ampak delovne navade, pa vaje iz koncentracije se otroka uči preden gre v šolo. Otroci, ki so jih starši naučili, da se npr: igrače pospravljajo, preden se gre spat (in so pri tem vztrajali, ne glede na to, kako so se bistri otroci poskusili temu izogniti) in da ima vsako veselje tudi svojo disciplinirano stran, taki otroci se bistveno bolje znajdejo v šoli in tudi s težavami se bolje spopadajo.

3. Again, ne poznam te. Sicer sem res - ne po svoji želji - v življenju videla že neverjetno število staršev (zlasti mam), ki so imele iz svojega starševstva en strašni performans: najprej se je dojilo kjerkoli, kjer so bile vidne, potem so otroke vodile na vse workshope po mestu in na vse predstave in ritmike, ko so pa bili otroci v šoli, so se pa te mohtering drama queens kar nekako poniknile. Ni bilo več "vlaganja v otroka", kar naenkrat je bil govor samo še "sedaj bi pa rada nekaj naredila zase"....In so se naslednjih pet let drle na svoje otroke, ko pa so otroci prišli do pubertete, se niso na noben način razumeli. Videno prevečkrat. Jim pač niso do konca povedali, da zgolj vodenje otroka na vse možne interesne dejavnosti, pa hranjenje po zadnjih pediatričnih doktrinah (pa moda se ne spreminja tako hitro kot se pravila od pediatrov)....pa puščanje otroka, da "se sam odloči" (takrat, ko je še premajhen, da bi se to znal), da to ni starševstvo. Starševstvo je pač stalna toplina in opora in tudi stalna moralna avtoriteta, ki zna uporabljati tudi besedi NE in MORAŠ.

4. Last but not least: Tvoj otrok je na pomembni prelomnici. Hodi v šolo. Domača naloga je največja obveznost, ki jo mora narediti. To je tako, kot da bi ti morala vsak dan narediti operacijo impantatov, zraven pa rešiti še nekaj seps in paradentoz, da zalivk ne štejem (ob predpostavki, da me spomin ne vara, da si stomatologinja). In kako bi se ti počutila, če bi ti ob tem ves čas nekdo implicitno, z zavijanjem oči in z ostalimi neverbalnimi znaki sugeriral, da "delaš prepočasi, da se zasanjaš"...Verjetno slabo. Verjetno bi dobila tremo. No vidiš, točno to nabijaš svojemu otroku.

5. Skratka, dekle drago, pamet v roko. Čez deset, petnajst let bodo trenutki, ko ste skupaj delali domače naloge, tvoji najlepši spomini. Otrokovi zvezki in risbice bodo zakladi, ki bodo zapakirani v škatlah, od katerih se ne boste hoteli ločiti. Čez trideset let pa boste  te zvezke gledali skupaj z otroki in vam bom vsem lepo pri srcu. Seveda ob predpostavki, da sedaj domače naloge naredite kot ritual.

12. jan 2012 16:35

Vendelina jr. verjemi, da je čisto nekaj drugega biti teta nečakom ali pa mama. Saj si veliko prav napisala in se najdem notri, ampak so pa stvari na katere se ne spoznaš in se vidi da nimaš izkušenj.

12. jan 2012 17:00

No, kleo, pa povej, katere so tiste stvari v zgornjem zapisu, na katere se Vendelina jr. ne spozna in se iz njih vidi, na nima izkušenj. Me res zanima. Bi se rada iz tega kaj naučila, glede na to, da nimam izkušenj.

rimljanka

12. jan 2012 17:08

Ok, mogoče tole drži - čeprav se meni Vendelinin odgovor zdi čisto na mestu- ampak potem drži tudi, da je čisto nekaj drugega biti učiteljica ali pa mama. Torej naj gre mama do učiteljice in naj njo povpraša, kaj dela (ker v sestavku nas sprašuje: In kaj dela učiteljica), pa še druge stvari, ki jo zanimajo.

lp

12. jan 2012 17:33

Pri nas pa ima prvošolka nalogo vsak dan od ponedeljka do četrtka, v petek nikoli. Največkrat je potrebno kaj narisati, pobarvati, nadaljevati zapis ipd.. Trenutno se učijo številke in črke pa je potrebno kaj prilepiti in malo povaditi pisanje le-teh.

To ji vzame malo časa, če je druge stvari pri tem ne motijo

Vsak dan ima samo 4 šolske ure, nalogo največ pri dveh predmetih.

12. jan 2012 17:53

Tako je tudi pri nas. Pa mislim, da po večini drugih šol tudi.

12. jan 2012 18:42

Mene tudi zanima, kje je napisala kaj zgrešenega in iz pomanjkanja izkušenj. Jaz se namreč kot prvič kot mama in drugič kot učiteljica podpišem pod vsako njeno točko.

12. jan 2012 20:29

 dobra je ta....ablak...se spomnim, da je tudi moj sin ko je bil še mali, kdaj ustrelil kako tako..hehe, hvala da si me spomnila na tista krasna leta..

12. jan 2012 21:36

čoko, z zanimanjem sem prebrala tvoj post, ker je konec koncev tudi del mojega vsakdana. Ne bom ti napisala nič novega, česar niso omenjale moje predhodnice. Se povsem strinjam s tistim, kar so napisale Vendelina, Atina in mamaF pa morda še katera. Zato ne bom ponavljala njihovih misli.

Oglašam se ti kot mama in kot učiteljica v 1. razredu. Sem zelo debelo pogledala in se začudila, ko pripoveduješ, da s prvošolcem popoldne delata  nalogo 2-3 ure, kljub sanjarjenju in ne vem še čem. To se mi zdi veliko preveč. Na tvojem mestu pa bi zagotovo povprašala njegovo učiteljico in vzgojiteljico v prvem razredu, kako je odziven oz. kako zasanjan v šoli. Skoraj ne morem verjeti, da bi zaradi tega imel toliko domačega dela.

13. jan 2012 8:56

Najprej opravičilo, ker se komaj zdaj javljam, sem bila odsotna.

Čeprav je katera dobila vtis, da samo pasivno čakamo, kaj bo, seveda ni tako. Na govorilnih urah sem vsak mesec, pa še 1x tedensko ali na 2 tedna se na kratko pogovorim z razredničarko. Zaenkrat nisem dobila pametnega odgovora, razen tega, da je pač bolj počasen, program pa natrpan. Ampak stvari se stopnjujejo in to se mi ne zdi več normalno. Imamo seveda rezerviran termin za daljši pogovor z učiteljico, kjer bomo poskušali ugotoviti, kako pomagati otroku, da ne bo živel samo še za šolo...

Njemu to ni OK, kakšne pol ure še z veseljem dela nalogo, sploh, če sem z njim, pa ga pohvalim, spodbujam, se pošaliva... Ampak potem je pa preveč. In 2 uri sedenja pri nalogi že v prvem razredu ne vodi nikamor.

Ne, Vendelina, ni razvajen. Pospravi za sabo igrače, oblačila, opravi svoje obveznosti, je samostojen. Zelo vedoželjen. Raje ima šolo, kot vrtec, ker se tu več učijo. Ampak to so še otroci. Majhni. In me zanima le, če je povsod tako v prvem razredu.

Seveda mu ne nabijam z nobeno verbalno/neverbalno komunikacijo, kako je počasen itd. On je takšen in mi smo ga takšnega sprejeli. Nihče ne umre od tega, ker si vezalke zavezuje 2 minuti, namesto 30 sekund in mi se tega zavedamo. Je tudi zelo samozavesten, daleč najbolj v celi družini. Je pa možno, da pokasira kaj takega v šoli, če močno odstopa od povprečja in ga potem to dekoncentrira. Bom poskušala izvedet.

Res je, da z ostalimi starši še kaj dosti na to temo nismo govorili, bom povprašala, kako oni to doživljajo.

Na enem sestanku sva z učiteljico prišli na to, da vse to, kar ostane, lahko doma naredimo ali pa tudi ne, saj ocen še ni. To je samo za otroka dobro, naložba za kasneje... Saj to mi je jasno. Ampak vtis je bil pa takšen, kot da hoče povedati, da nekateri pač ne naredijo, pa je ok, ali pa, da "saj nas nihče ne sili, če se nam ne da"... Halooo? Seveda se nam ne da, ampak bomo. Vsak dan sproti, dokler bo potrebno. Vztrajno in potrpežljivo. Vendar bo pri takem tempu v drugem ali tretjem razredu zmanjkalo popoldanskih ur!

En dan je bil revež že tako utrujen, da sva vse skupaj pustila, pa potem zjutraj vstala in naredila pred šolo do konca. Jaz sem to počela šele v srednji šoli!

Ravno sem se spomnila znancev, katerih sin je bil zelo brihten, priden, vedoželjen, ampak počasen. Učiteljica ga je v prvem razredu začela klicati POLŽEK. Njej se je to verjetno zdelo simpatično, ampak njemu se je šola tako uprla, da zdaj hodi z odporom tja. Doma je povedal, jokal, starši so šli v šolo... Ampak vtis je ostal. Na srečo se pri nas kaj takega še ni zgodilo, upam, da se ne bo.

čoko