Najljubši sendvič

Ja, ja, japaja pred Modno hišo so jih tudi prodajali, ja. Ampak tiste na žel. postaji so bile za nas, podeželane najnajboljše, čeprav so bile najbrž enake, kot tiste, ki so bile tebi bližje.

Pa vajenci so iz tistih "naših" trgovin zastonj dostavili fasungo na dom (in je v žep kapnilo za eno Lučko)

Edino postreščki so bili meni antipatični sto na uro. Na koncu poti so nabili ceno in izsiljevali. Mafija, haha!

Njihovi nasledniki taksisti so pa uzurpirali Prešerca itak in vsem na očeh "razdeljevali" od informacij do bolj materialnih artiklov.. topogledno je bil res skrajni čas, da se je Prešernov trg pometel.

Okej, vrnite se na temo, prosim

vede moderatorja

Zanimivo je brati spomine - našteti kraji, takole predstavljeni skozi tuje oči in okrašeni z detajli otroštva nekoga drugega, zasijejo v eni čisto posebni luči. Hvala, Japaja.

Jaz sem tudi iz podeželja, se spomnim klobasic, božanske so bile. Smo vedno rekli, da si bomo "....privošli eno pečenico...." - se mi še danes zdi, da so bile pečenice.

lp

elaphus, meni se pa zdi, da niso bile pečenice, vsaj ne take, kot jih poznamo na podeželju. Se mi zdi, da so bile te nekako bele, popečene so bile seveda rjave barve, naše, kmečke pečenice so pa rdeče, ko so surove.

Moram nehat smetit

Zame najboljši sendvič polnozrnata žemlja, notri namaz iz skute, solata, rezina kuhanega pršuta, sir, domače kumarice, paradižnik, paprika, olive, ketchup  (včasih hren) pa na hitro segret v toasterju.

Pa kdaj za zajtrk, polnozrnata žemlja namazana z tamarjem, rezino sira,  rezino avokada, rezina paradižnik in pikica ketchupa pa zapečeno kot toast. Njami.

Ne morem pa pozabiti iz svoje mladosti nakupovanj v Italiji. Svež kruh, mortadela da si videl čez njo in brie...

Izven konteksta sicer, nisem ljubitelj sendvičev, čeprav je na teh petih straneh kar nekaj posnemanja vrednih idej, zakaj je violy zbrisala vprašanje????

Po moje zato, ker smo se ji zamerili, vsaj nekje je nekaj omenila.....da z nami pa ne bo več, ker smo...ali ker nismo......

Japaja, prav lepo si opisala Ljubljano. Veš, jaz nisem bila iz Centra, ampak iz Bežigrada. Kadar je šel moj oče v Center, je vedno rekel, da gre v mesto. Saj smo bili praktično na deželi, obdani z njivami, kjer smo rabutali koruzo in ob naši hiši je cvetele ajda. Res lepi spomini. Na Nazorjevo pa naju je mami peljala na torte. Še danes imam v ustih okus tistih dobrih tortic.Nasproti kina.

Ja, včasih smo rekli šunkenžemlje, danes pa so to sendviči. Bile so najboljše na svetu. Danes imamo sendviče vseh sort, kar si jih sploh lahko zamisliš. Bogve, če si bodo naši otroci tako zapomnili te današnje sendviče, kot smo si me naše, pa tiste klobase z železniške postaje?

SE bojim, naor, da ne. Vsaj slabo kaže.

Je pa res, pogret pinki, poleg internata, kar nekaj let nazaj, z majonezo, se ga bom najbrž še dolgo spominjal... Nič posebnega sicer, bolj spomini na šolska leta .