Sami v hiši

Ne razumem, da si nekateri ljudje zidajo svoj lastni arest.

(oziroma razumem samo dopade se mi ne press)

japaja

Sanje mladih družinic hišica v cvetju,travnik okrog nje.....okrog otroci se pode! Trenutne razmere terjajo pameten razmislek kaj je bolj pametno,sedaj nekako otroci bolj odhajajo od doma, trideset let nazaj smo zidali hiše, tudi za otroke, zna se zgoditi da bodo čez trideset let generacije zopet živele skupaj.Spreminjajo se družbene in socialne norme (brez ciganke se ne ve)Tako kot so spregovorile predhodnice kaj je neprimičnina, strošek, važna je kvaliteta življenja v njej.Lep dan. adalbert

Ja, misliti je treba na redno vzdrževanje, ki stane več, če je hiša večja. Sem sicer mlajši () tako, da ne padem v to kategorijo, ki je zaprošena za odgovor. V hiši živim sam, sedaj po zimi pa ogrevam celo spodnjo etažo ( dnevna soba, kabinet, jedilnica ( pri meni je ločena od kuhinje ) in spalnica ). Kuhinje ne ogrevam, sem ter tja se kaj skuha in je od tega toplo. Vse to pa nekaj stane, pa tudi za prah brisat in posesat je kar nekaj dela.

ežoj

Podobna dilema, s katero se pravzaprav že soočam. Tri stanovanjska hiša z veliko dodatnimi prostori (delavnica in še kaj), nič obremenjena s posojili. Vsaka družina na 150 do 200 kvadratih, vsa stanovanja ločena. Že 15 ali 20 let je hiša optimalna za bivanje - šolajoči se otroci, zaposleni starši, raven bivanja, kot smo si jo pač zastavili. Stroške vode, kurjave, del na hiši, obnove, urejanja okolja  - vse delimo na tri dele. A vsaj dva otroka sta že tik pred odhodom od doma. Dva bosta čez nekaj let v podobni sitaciji. Noben od štirih otrok v hiši ne namerava ostati z nami. Tašča je že zdaj sama, mi, starši, bomo čez nekaj let torej brez otrok. Prostora bo čez glavo dovolj. Stroški pa ostajajo enaki. S tem, da zdaj, ko smo v službah, še gre, ko pa bo pokjnina, mi nekako ne bo šlo  v račun, da jo bom namenila le za bivanje oziroma sprotno vzdrževanjehiše. Zato se že zdaj pogovarjamo, kaj bomo naredili. Ali bomo del preuredili (na srečo je hiša delana tako, da je možno z majhnimi posegi urediti vhode tako, da so posamezni deli hiše povsem ločeni) in oddajali, ali jo bomo prodali in se bomo tisti, ki bi sicer sami ostali v njej, preselili v nekaj manjšega, seveda vsak zase. S tem nimam nobenega problema, razmišljam povsem praktično.

In ugotavljam, da z leti ne potrebujem več toliko prostora, kot sem ga včasih. Vem, kaj hočem, in tako se bom tudi organizirala. Že res, da je ta hiša že 30 let naš dom, a bila je zgrajena v nekih drugih okoliščinah in v spremenjenih razmerah je pač treba ravnati optimalno.

 

Mamamia

mamamia

Tole sem dobila po emajlu (Mirjana Mateus je ena od bolj uspešnih BG sponzoruš in je sedaj napisala še svojo biografijo, "naša" Urška Čepin pa v jok....) in sem skoraj padla s stola. Nekako paše sem. Aja, kdor ima pomanjkanje smisla za humor, naj zadevo raje preskoči....

 

 

iz knjige Marijane Mateus

"Živeli smo u 1200 kvadrata i bili smo raštrkani. Uvek kažem da ne treba živeti u velikim kućama i vilama

 nego je lepše živeti skromno u 200-300 kvadrata i osetiti tu toplu atmosferu!"

Vendelina jr.

Se ne strinjam, da je pameten, kdor se 10 let drenja v stanovanju... Eni recimo pač nimajo možnosti. Zase vem, da me pomanjkanje prostora ubija - vedno sem se ukvarjala z veliko stvarmi in v stanovanju ni prostora. Poleg tega je moj hobi glasba in čeprav igram večinoma klaično glasbo, so me hoteli zaradi tega že vržt iz bloka... Pa sem igrala v zakonsko dovoljenem času. Midva sva dva in se hvala bogu - seliva v hišo čez dva meseca. V stanovanju sva se drenjala. In otrokom privoščim, da odraščajo v naravi, ne na betonu in da se razvijajo - da so lahko neomejeno ustvarjalni. Je pa tako -nima vsak možnosti... Ampak naj povem, da sva midva začela gradit iz 0. Tudi nimava ne vem kako dobro plačanih služb, ampak je pa res, da si pomagava tako, da še tu in tam kaj narediva, plus pogajalske sposobnosti, plus dobri prijatelji, ki kaj pomagajo - in smo naredili. Najina hiša je kar velika - pravi moj, jaz pa, da niti ni... V bistvu se pa zavedam, da je strošek. Ampak ker smo se selili iz mesta, bo manj stroškov s hrano, ker ne bomo kupovali v trgovinah toliko... Ko si starejši, ti je vsak prostor preveč za čistit... Prodali jo bomo samo v skrajnem primeru - ob toliko odrekanja in dela, se čustveno navežeš. Naši so prodali hišo od stare mame in mi je bilo ful grozno - spomini... xxs

S fantom sva ravno v zaključni fazi prenove 30 let stare hiše, v kateri je on živel od malega. V uvodnih razmišljanjih in celo že pravih načrtih sva oba hotela večjo (povečanje iz 100 na 160 m2 + garaža 20m2 +klet in kurilnica 30m2). Pa hvala bogu, da vse ni brzelo s svetlobno hitrostjo, ker sva se ene 3X vmes premislila. Tako sva samo garažo preuredila v bivalni prostor in dobila prostor, ki je edini manjkal v hiši (utility) in se seveda odpovedala namenu garaže, ker smo avto itak puščali na dovrišču... Tako imava 120 m2 + klet in sva zaenkrat povsem zadovoljna, da sva se pametno odločila. Če bo čez 30 let kazalo, da bodo otroci (prvi pride prav kmalu) :) želeli ostati doma, bomo tiste načrte o povečanju uporbili takrat. Sicer bo pa za naju na stara leta 120 kvadratov čisto dovolj oz. preveč. In če bodo otroci odšli, bova imela nekaj prišparano, da jim bova pomagala na svoje... Torej moj nasvet zaenkrat je: ne delat prevelike hiše. Če pa jo že imate in vas je "strah", kaj bo čez toliko in toliko let, pomislite na stroške in se pametno odločite o morebitni menjavi za manjše. Konec koncev ste se tudi v hišo preselili od nekje. Zakaj se ne bi še iz hiše nekam. Tako jaz to gledam. Je pa hudo, prav gotovo. (in tudi mene že prav stiska, ker čez par tednov odhajam od doma - iz stanovanja v hišo) :) Lep pozdrav. roznik

V naši vasi smo imeli ravno v petek zbor vaščanov in pogovor z županom, kjer smo se seznanili s s trenutnim stanjem izgradnje kanalizacije in ostalih komunalnih posegov v naši občini in s tem povezanimi stroški. Med sovaščani je burno završalo, ko je župan povedal, da bo znašal prispevek na hišo (odvisno od kvadrature hiše in stanovanjske parcele) nekje med 2000 in 4000 evri.

Ljudje so vstajali, glasno komentirali in se držali za glavo ... Nekdo je županu rekel:" Ma kaj ste normalni? Se vem zdi pravično, da bosta dva pokojenca plačala enako kot pet članska družina z visokimi dohodki? Ma kaj smo se odrekali in zidali te svoje hiše zato, da bomo zdaj spet nekaj plačevali do smrti?"

 

Sama sem bila tiho in sem s kančkom žlehtnobe razmišljala o voznem parku pred hišo tega glasnega sovaščana, ki je vreden vsaj za 10 teh komunalnih prispevkov ...

Z možem sva se ob zaključku študija odločila, da zaživiva skupaj. Prva možna varianta je bila, da si majhno stanovanje urediva v hiši njegovih staršev, ki sicer ni bila grajena kot klasična dvostanovanjska hiša, je pa imela v pritličju zadosti praznih "servisnih" prostorov, da se je dalo z malo domišljije in kreativnosti ustvariti prijetno bivališče z bivalno kuhinjo, dvema spalnicama in kopalnico, pa še v kurilnici je ostalo nekaj prostora za moje ustvarjanje.

Res je, prav na začetku sva tudi midva sanjarila o prav svoji hišici, toda razum je kmalu premagal sanjarjenje. Sama sem bila v otroštvu obkrožena z vrstniki, ki so bili dobesedno "otroci" hiš. Blokovski otroci, katerih starši so sanjali o "hišici in vrtu" in vse dneve gradili, gradili, gradili, nikoli ni bilo denarja ne za priboljške na šolskem izletu, ne za dopust na morju, nič .... "ne moremo, ker zidamo," so govorili. Moj mož je tudi "otrok hiše". Tašča še vedno razlaga o žakljih cementa, ki jih je prenosila in opekah, ki jih je preložila "da bi le bila na svojem" in o tem, kako "si nikoli ni nič privoščila".

Midva z možem, samostojna umetnika, brez fiksnih dohodkov si ne bi mogla privoščiti niti kredita, bogatih staršev, parcel za prodajo ali drugega kapitala pa itak nisva imela. In tako sva se zavestno odločila, da bo naše stanovanje dovolj dobro za naju in najina dva otroka, dokler bosta pač živela z nama. In tako je ostalo.

Skupaj s taščo in tastom ter svakom (ki je še samski) živimo v isti hiši, vse stroške si pravično delimo in tako bomo tudi to "božjo kazen" v obliki komunalnega prispevka nekako plačali s skupnimi močmi. Otroka, najstnika, bosta počasi odšla v srednje šole, pa študirat ... kdo ve, kam ju bo odneslo. V vsakem primeru bi v tem trenutku to našo hišo vzrževala tast in tašča sama, če bi midva tistih 15 let nazaj iskala "svojo hišo". In tudi midva bi  ostala sama čez maksimalno 5, 6 let. V "svoji" hiši.

Tisti sovaščani, ki pa so si po odhodu iz "domačega gnezda" oz. po poroki kot po pravilu vsi sezidali svoje nove hiše in so si svoje hiše zazidali tudi njihovi otroci, pa sedaj žalostno gledajo in računajo, kje vzeti te tisoče evrov za nujne izdatke, povezane s svojo "hišico v cvetju". Enega takega "otroka", mojih let, sem vprašala, kaj misli o precej cenejšem življenju v občinskem stanovanju v bloku, pa me je samo užaljeno pogledal in rekel, da ne "... hodi v službo vsak dan za 10 ur, da bo zaprt v enem bloku kot občinska miš ... če že garam, bom garal za to, da bom na svojem ..."

No, vidite, to pa je "slovenski ponos"

In še najbolj žalosto gledajo vse none in nonoti, ki so svojim potomcem podarjali razne parcele in jim s tem pomagali uresničiti sanje po lastni hiši ... ti starejši ljudje so zdaj žrtve lastnih velikih praznih hiš, od katerih imajo še največ razni obrtniki, ki menjavajo strehe in izvajajo ostala potrebna vzdrževalna dela, pa razne komunalne službe, ki svoje storitve računajo glede na kvadraturo ...

In žalostno gledajo njihovi potomci, ki še svojih kreditov niso odplačali, pa jih bodo še starši prosili za pomoč, pa otroci, ki so se ravnokar lotili gradnje svojih hiš ... V glavnem, začaran krog.

Jaz sem prav zadovoljna s svojimi odločitvami, kar se bivališča tiče. Tisto malo denarja, kar nam vsako leto ostane, raje zapravimo za kakšno družinsko potovanje ali dopust. Mislim, da je smisel družinskega življenja v skupaj preživetem času in ne v gradnji zidov okoli sebe.

 

Mojca

Še nekaj naj dodam na to temo. Moja 14 letna hči se je včeraj vrnila s 5 dnevne osnovnšolske izmenjave iz majhnega mesta v  osrednji Franciji. Navdušena je bila nad srčkanimi mahnimi hišicami, kjer so pri družinah svojih francoskih vrstnikov bivali med izmenjavo. Njej je "njena" družina uredila spalnico kar v sobici za "utility" in hčeri je bilo to zelo všeč. Ob prihodu domov je rekla:"Po mojem bodo ti naši Francozi naslednji mesec, ko pridejo k nam, mislili, da smo tu v Sloveniji sami bogataši, ker imamo vsi tako ogromne hiše!"

V fazi dogovorov o tem, kje bo spal kateri od francoskih dopisovalcev, je namreč moja hči prosila, če bi "njenega" Francoza lahko vzel k sebi kateri od sošolcev, ki ima več prostora, ker "pri nas res nimamo niti ene proste sobe in imamo vse tako majhno in skromno".

NO, včeraj ji je bilo že kar malo žal ... je ugotovila, da tudi pri nejnih vrstnikih v Franciji ljudje živijo v "majhnih in skromnih hišicah" in se imajo zelo lepo.

Kvadratura pač ni merilo osebne sreče.

Mojca

Ne, kvadratura res ni merilo sreče. Problem nasatne, ko ugotoviš, da si si na vrat natovoril preveč kvadratov in da se zaradi tega odrekaš nečemu, čemur se sicer ne bi.

Mi smo tudi doma raje počakali s kakšnim nakupom za stanovanje, pa smo šli z otrokoma na pot. Itak vedno lahko kupiš, na potovanje pa ni nujno, da kdaj greš, če enkrat začneš odrekat.

In na srečo, ne od enih, ne od drugih staršev nismo nikdar slišali, da se je bilo zaradi zidov potrebno čemu odreči. Kakšni malenjkosti, za krajši čas, že, sicer pa je bilagradnja zastavljena tako, da ni bilo odrekanja dopustu, potrebam otroka ali kaki podobno stavri.

Res pa je tudi, da je 150 kvadratov za enega ogromno, za drugega pa premalo.

 

Mamamia

mamamia