Hitri ali počasni?

20. jan 2011 16:18

Trixi je napisal/a:

Jaz pa občudujem kuharje, ki znajo hitro in dobro skuhat....Saj meni tudi rata, ampak določene jedi se ne da dobro hitro skuhat! Tako hitro kot kuhajo pa v kitajskih restavracijah je pa zame iluzija. Zadnjič sem eno uro samo zelenjavo in meso rezala in pripravljala stvari za svinjino z zelenjavo in hrustljavega piščanca na zelenjavni posteljici, pa kumarično solato kot v kitajski.... Bi bila že 3x iz kitajske sita doma. Me je mamamia navdušila, ampak moja praksa bo še trajala. Kako pa vam uspeva hitro skuhat? Sploh če do zadnjega ne veš kaj bi kuhal oz. bi družinski člani vsak nekaj drugega.

 

Hitro se lahko skuha samo z dobro predpripravo hrane. Zato gre pri Kitajcih hitro samo kuhanje, predpriprava hrane je zgodba zase, ta namreč traja.

Če kuham med tednom si zvečer pripravim, kar lahko. Meso dam v marinado in ga narežem, če je treba, včasih narežem tudi kakšno zelenjavo in jo shranim v dobro zaprti posodi, tako da naslednji dan ali jutro, kadar pač kuham, vse samo leti v ponev in je v pol ure vse gotovo. Pa postopek je pomemben: najprej na štedilnikjed, kis e najbolj dolgo kuha ali peče, in tako dalje proti tistemu, kar potrebuje manj časa. Grelnik vode pospeši kuhanje testenin, v tem času je omaka že nared ... itd.

 

zase bi rekla, da sem v precej opravilih dokaj hitra, površna ali furijasta že zaradi dela, ki ga opravljam, ne morem biti.

 

Sem pa izredno hitra v trgovini, ko je treba zlagat nakupljene zadeve. V tiste vreče ali torbe za večkratno uporabo je zlagat mala malica: en ročaj zatkenm za zanko, ki je na vozičku in torba sama stoji odprta, izdelki pa samo frčijo vanjo. Jih že itak na trak tako zložim, da so težji bolj spredaj, jajca in jogurti pa na koncu, da pridejo na vrh in ni nevarnosti, da bi se kaj pomečkalo.

Ker če mi gre v življenju kaj na nerve, so to tisti, ki se obotavljajo na blagajni ... ko prej pospravi denar in se še malo ozre naokoli, preden začne zlagat nakupljeno; tačas ko bi lahko zlagal, pa pilji v prazno... Jaz kar rečem, na glas: enim se pa res nikamor ne mudi ...

 

Me pa ne moti, če so počasni starejši ljudje: dam jim prednost tudi v vrsti v trgovini, pomagam odpreti vrata, pomagam kako težjo stavr spravit v vrečko, če sem za njimi na banki ali na pošti me ne moti, če se obotavljajo. Ker enim je opravek na okencu edina komunikacija s svetom, pa naj imajo teh nekaj svojih minut (jaz pa kegla izvajam).

 

Nehala sem pa divjat z avtom po cesti, zdaj sem samo še hitra ( a samo v pravih okoliščinah). Ker si mislim: bolje 20 minut nekam prepozno, oot 20 let prezgodaj v nebesa (ali pekel, saj je vseeno).

 

In ja, ne maram obotavljivcev in šlev pa zdrizastih, ki celo življenje stojijo na eni nogi in se čudijo, da nikamor ne pridejo.

 

Mamamia

mamamia

20. jan 2011 17:05

Mene tisti počasni na blagajni pravzaprav ne motijo, stari ali mladi, pač pa me spravijo na obrate tisti, ki mislijo, da bo šla vrsta hitreje naprej, če se mi bodo zaletavali z vozičkom v rit. Sicer sem pri pripravi hrane (čiščenje, lupljenje, rezanje) zelo učinkovita, ampak se mi vseeno zdi, da za večino jedi porabim več kot eno uro (špageti z odtajano bolonjsko ali pestom G ne štejejo :))) res pa je, da sproti pospravljam in pomivam in si potem lahko vzamem čas za hrano in kozarec vina, ne da bi mene ali mojega significant other zahrbtno opazoval kup posode v pomivalnem koritu. Sem pa imela bivšo v.d. tašče, ki je bila taka brzinska kuharica, ampak v pire krompirju so bili koščki napol surovega krompirja, zrezki v omaki so bili trdi kot podplat, preden si odložil vilice po zadnjem grižljaju na krožnik, ga je že pulila izpod rok in ga je imela pomitega in pospravljenega v omaro, preden si tisti zadnji grižljaj pogoltnil, na spodnji strani krožnika so bili pa še fleki od omake - taka brzina meni nekako ne prija :))))) lp, proxima

20. jan 2011 17:36

Pravijo počasi se daleč pride.

Tudi v službi se ponavadi pravi, dajmo to XY, ona je hitrejša,  počasnela pa je ponavadi pohvaljena, čeprav bo naredila 1/2 manj.

Drugač, pa hitrost ubija, tako ali tako.

 

anitram1

20. jan 2011 17:49

Oh, hvala mamamia za tvoje ideje. Niti pomislila nisem, da bi vodo za testenine segrela v grelniku vode! Genialna ideja. Ja, pa tudi na mariniranje mesa sem kar malo pozabila, zelenjave se pa nisem upala en dan prej narezati. Če sedaj pomislim koliko časa mi ravno vsa ta priprava vzame.... Po moje je horoskop kriv, da ne samo na okusnost gledam še na estetiko, pa manj na uro Ti si en sam dober vir super praktičnih idej in receptov!!!! Drugače pa jaz v trgovini prav tako hitro zložim v vrečke ali voziček. Moram še čakat na račun!

20. jan 2011 18:15

Vanja_v_ZDA je napisal/a:

Pricakovala sem, da bo tema kar precej stara, ste pa ze toliko napisale v enem samem dnevu.  Vanja

 

To se pravi da smo vse zelo hitre, seveda.

 

 

nola

20. jan 2011 18:25

Še na en pregovor sem se spomnila.Hiti počasi. Moja sorodnica pa je imela navado reči, tako je hitra, kar z rokami naredi, z ritjo podere.

 

 

naor

20. jan 2011 19:31

Meni pa ob branju te teme prav zabava, koliko se nekateri ubadate (ubadamo) s hitrostjo oz. počasnostjo prodajalk v trgovinah. Pa z vozniki. Prav zanimivo.

Bi bilo prav fino, če bi se v temo glasila še kakšna prodajalka ali pa, recimo, voznik mestnega avtobusa.

Mislim, da se da dosti živcev prihraniti že s tem, da se od doma odpravimo pač malo prej, ne pa zadnjo minuto. Naš občutek za "hitrost" neke storitve je po mojem nujno povezan s tem, ali smo tudi sami "napeti kot špaga" in že skoraj zamujamo ali pa imamo do naslednjega predvidenega dogodka, ki je v našem dnevnem načtu, še dovolj časa.

 

Sama znam biti tako hitra kot počasna, odvisno od okoliščin. Hodim hitro (na srečo sem dobrega zdravja) v trgovini pa se mi ne mudi, pišem hitro, če moram na hitro kaj skuhati, izberem zelo preprosto jed, ki je hitro napravljena, tudi govorim hitro.

Po drugi strani pa večino stvari delam počasi. Nekaj zaradi užitka v samem delu (npr. packanje kake jedi, ki rabi svoj čas), nekaj zaradi tega, ker se določenih stvari pri mojem delu pač ne more na silo pospeševati (barva se pač prej kot v določenem času ne posuši dobro in bi prehitevanje pri slikanju povzročilo eno samo packarijo in slabo voljo). Prav tako sem včasih otrokoma raje prebrala eno samo pravljico v treh večerih, pa to počasi in razumljivo, kot da bi furjala in zraven gledala na uro. Skratka - če se že nečesa lotim, si za to vzamem čas. In takrat počnem samo tisto, v tempu, ki je pač za določeno zadevo potreben/primeren.

 

Kaj pa vem ... mislim, da ne bi bilo slabo, če bi se ljudje odvadili vedno in povsod primerjati delovanje drugih s svojimi sposobnostmi (v stilu "ufff, kako je ta počasen ... jaz bi to trikrat hitreje naredil"). Saj - kdo pa smo mi, da lahko kar povprek ocenjujemo ostale? Sami sebe ponavadi ne seciramo tako detajlno kot to počnemo z okolico.

Pa še nekaj je, to opažam pri sami sebi - če sem mirna in zadovoljna sama s sabo, se z drugimi sploh ne ubadam oz. me ne moti kako hitro/počasi kaj počnejo. Če pa sem zaradi kakršnega razloga napeta, seveda tudi jaz začnem hitro opažati "napake" pri drugih. Zato se, denimo po večjih nakupih, niti ne odpravim, če nisem dobre volje. Takrat bolj pomaga ene tri km hitre hoje po naravi z mojim psom, pa sem spet "nazaj" v svoji "tadobri" koži.

 

Reca je lepo zapisala, kako se je "po polžje" med okrevanjem počasi vračala v ta dirjajoči svet, pa kdo ve, kaj so vsi "tahitri" in "tapočasni" vozniki mislili, ko so čakali, da "kooooončno prileze čez cesto". Na žalost je včasih šele bolezen tista, ki človeka prisili, da ne prehiteva sebe in tega ne zahteva od drugih.

Mojca

20. jan 2011 19:34

Naor, ga je že Loni omenila, na drugi podstrani

Sta pa že vse, kar bi sama povedala, napisali proxima in rimljanka, očitno sem prepočasna

lp

mzm

20. jan 2011 19:36

MamaF, imaš moj avtogram!

japaja

20. jan 2011 20:37

Hitrost ubija. Hiti počasi. Počasi se daleč pride. Tko žuri, gubi na dostojanstvu. ...... A ve kdo še kakega? Pa brez naglice prosim, se nič ne mudi.... Lep pozdrav! Sonja