Umrl je naš alpinist tomaž humar

daga

tamala

Meni so neizmerno inspirativni taki ljudje, ki grejo naprej. Ki iščejo nove odgovore in ki razmišljajo, zakaj je bilo kakšno vprašanje postavljeno ob določenem času in zakaj je tako vprašanj prišlo ravno k njim. Pa neizmerno občudujem ljudi, ki se zavedajo svojega strahu, pa ga vseeno premagajo. Pa neizmerno občudujem ljudi, ki imajo svoje mnenje in svojo pot in vztrajajo na njej. In sem prepričana, da znajo taki ljudje ogromno tega najboljšega podariti tudi svojim domačim, ker je tule stvar v kvaliteti in ne v kvantiteti. Tomaža Humarja nisem poznala. Bila sem enkrat na enem sprejemu (to je še najbližji stik), kjer je bil tudi on in na tistem dogodku je bil tako neverjetno običajen, kot so običajni samo zelo veliki ljudje. Me je pa totalno očaral na eni oddaji iz tiste sezone, ko je hotel Mario delati neke bolj inteligentne talk showe in je vabil goste, da so risali svoj portret. No, Tomaž je prišel tja in povedal, da bi on nekaj delal na belem platnu, da pa ne bi dal okvirja, ker da ne mara okvirjev, ker ga, astrološkega vodnarja, okvirju neizmeno motijo. In sem si takrat mislila, pa če te kdo razume, te pa jaz (in moja zračna znamenja v natalni karti). Sama imam gore najraje nekje v ozadju, pohodništvo mi ne leži, ampak v tistem "ne maram okvirjev" sem prepoznala tisto večno radovednost, ki je Tomaža vlekla v visoke gore, koga drugega pa kam drugam ali pa v kakšne druge sfere. Imel je kvalitetno življenje. Oziroma, v budizmu je itak ves čas življenje, samo formati so drugačni. V človeškem življenju je spoznal ogromne radosti, ogromna razodetja in videl velike žalosti in velik strah. Pa saj ne moreš doživeti velike radosti, če ne spoznaš ogromnega strahu. Imel je lepo življenje, ki se je dotaknilo mnogih. Oziroma tistih, ki želimo (pa čeprav ga nismo osebno poznali), da je naše življenje več kot vsota vsakdanjih opravil in da se naš horizont ni do ograje in nazaj in da krtina na našem dvorišču ni najvišja gora na svetu.....tistih se je Tomaž Humar dotaknil. Mnogo bolj, kot če bi devetdeset let živel varno na zapečku. Ker tisti, ki so pomembni, ne odidejo nikoli. Ostanejo v svojih potomcih, ostanejo v oblačkih, ki se spomladi dvigujejo nad Kamniškim Sedlom, ostanejo v oblakih nad Himalajskimi hribi in gledajo dol v Tibet in pozdravljajo sonce,ostanejo v mislih in dejanjih tistih, ki pridejo za njimi. Vendelina jr.

ja, Vendelina jr. to si pa tako lepo povedala, da ti ne morem povedat . Ta okvir pomeni še kaj drugega kot samo okvir slike in tisti ki se vedno giblje v nekem okvirju, ne ve kako izgleda gibati se izven okvirja. In to je bil Tomaž. Vedno je bil izven okvirja, delal je tisto v kar je verjel, pa čeprav je vedel, da to ljudem ne bo všeč in je s tem veliko riskiral. To je lepa prispodoba. S tem ko si to napisala, so se meni razjasnile še zadnje nejasne predstave o njem . Ljudje so ga zelo obsojali, njegove podvige, ...pa se ni dal. Celo tako daleč je šel da ni nikomer povedal kam gre. Okvir meni predstavljajo ljudje: kako se obnašati da je še v mejah obnašanja. Ja, kaj bodo pa ljudje rekli? S temi okvirji se pa jaz borim in vedno rečem preveč, pa nisem v okvirju ampak sem izven in zato večinoma sama gagam, ... oz. imam svoje mnenje in ga zagovarjam z argumenti. Ljudem pa več pomeni: joj, ta dela pa na občini (pa čeprav je samo vratar- ne me narobe razumet) ampak ta vratar je pobral pamet sveta in zato ima samo on prav. Je zadnjič soseda, kii dela kot administrator v zdravstvenem domu dala svojemu otroku-dojenčku operil kapljice v nosek, ker je bil prehlajen in kapljice so bile premočne, pa je začel dojenčku krvavet nosek, ker mu je razžrlo sluznico in ta soseda je rekla: Joj ,, kaj bodo pa ljudje rekli?! Delam v zdravstvenem domu, pa sem otroku dala to zdravilo? Ženska dobesedno misli in je prepričana,da če dela v zdravstveni ustanovi, je zdravnik in to je to.Jaz sem samo debelo pogoltnila, pa nisem nič rekla. Lahko rečem, da sem doslej srečala več prijaznih zdravnikov kot sester in takšen je bil najbrž tudi Tomaž. Zelo preprost , a velik človek. Ponavadi je vedno tako: veliki so vedno v ozadju, ko pa umrejo šele vidimo kaj smo imeli. Marsikdo je še pred enim tednom pisal, ko se je razvedelo, da je Tomaž poškodovan v gori in da ne more gor, da naj gor kar ostane. Danes ta isti človek piše kako mu je žal zanj, pa da je bil velik človek,... japa ja de. Jaz o takih nimam dobrega mnenja. To so zame hinavci. kleo

naj počiva v miru tam kjer mu je bilo najlepše... iskreno sožalje svojcem in prijateljem. :( marussska

tole o okvirjih je dobra iztočnica. Ljudje se v glavnem gibljemo znotraj varnih meja in ograjic in nas bodisi ne zanima kaj je zunaj, bodisi si ne upamo iti preko, ker tule, kjer smo, je varno in toplo in mirno.....In ko gre kdo izven ga imamo za čudnega ali pa ga potihem občudujemo. Jaz sem vedno občudovala galeba Jonatana Livingstona, kot otrok sicer nsiem povsem razumela širine te knjige, zdaj pa se mi odpirajo vedno nova obzorja, nove širine, nova sporočila. Ljudje preprosto rabimo take, kot je Humar ( čeprav v sebi rečemo: Pa kaj je bilo treba rinit, saj si bil prvič opozorjen. 3.8.2005 je šlo skozi, sedaj ni šlo...), da nam pokažejo, da obsatajo še drugačni svetovi, drugačne poti, smeri, dimenzije, če jih le zmoremo ugledati in dovoliti, da jih doživimo in da se nas dotaknejo...Saj ni treba da smo vsi taki ekstremisti, prav pa je,da se zavemo, da ni edini svet ta, ki ga živimo, da smo zmožni doseči veliko več! zame je njegovo sporočilo tako, da iščem svoje gore, svoje neosvojene poti, da širim obzorja v sebi in izven sebe.....

Tortica, ti se ena super lady. Vendelina jr.

Bravo, Vendy in Tortica... Strnili sta moje misli.... Tomaža sem parkrat videla na nekih prireditvah in res je bil poseben človek. Vreden občudovanja. In ŽIVEL je.... O moškem dojemanju potomstva in tem, da so mu gore pomenile več, kot otroci, pa samo tole: ste kdaj pomislili, ko ste na cesti namesto 90 vozili 110 km/h, da lahko vaši otroci zaradi vaše nepremišljenosti ostanejo brez vas? Če kadite, lahko zbolite in otroci ostanejo brez vas? Pa še njih zastrupljate... kaj pa to? Mar to ni neodgovorno? Potemtakem tudi vam cigarete pomenijo več, kot vaši otroci. In hitrost prav tako! Nikoli se nisem ukvarjala z ekstremnim športom. Zame je največji športni podvig dolg sprehod. A ga ne obsojam. Vsak živi svoje življenje. Eni ga živijo z veliko začetnico in premikajo mejnike....eni pač životarijo. V kateri skupini smo, pa je zgolj in samo naša odločitev! jana

Bežno sem ga srečala pred nekaj leti, njegov nasmeh in pozitivizem, ki jo je ižareval me je že takrat presunila, in ko sem prvič leta 2005 trepetala in upala zanj sem vedela da je to človek , ki živi svoje sanje...Tudi za trenutek nisem nikoli pomislila da je nepremišljen, da je neumen ali celo da ogroža druga življenja, kakor sem slišala iz ust nekaterih brihtnih buč, ki so pametovali takrat in celo zdaj, ko so nekateri celo izjavlali " pustijo naj ga tam gor"!!!??!? Sploh si nisem mogla predstavljati niti v sanjah da lahko nekdo lahko nekaj takega reče!?!?! Bila sem žalostna in hkrati jezna na vse te debile, ki s svojo plehkostjo dokazujejo, da je denar res pomembnejši od človeškega življenja...Jaz pa sem naprej upala, da se bo rešil....Zelo mi je žal zanjga, po drugi strani pa vesela da je odšel tam , kjer si je želel! Sožalje njegovi družini in prijateljem! žana

tudi tukaj na dnu strani je en lep posnetek http://www.bergsteigen.at/de/bericht.aspx?ID=13498 naj počiva v miru! klavdija