Avtoštop

Živjo, jaz sem nazadnje štopala pred približno dvemi leti, štopala pa sem vsak dan približno dve leti za prevoz iz šole do doma. Nikoli mi ni bilo problem dobiti "štopa", prevoza domov. S štopanjem pa nisem imela nikoli slabih izkušenj. Vedno so mi ustavile osebe, ki so bile zelo prijazne. Lep dan vesnapavlin

Kdor pobere štoparja, odgovarja zanj. Odkar to vem, dvakrat premislim, preden koga poberem. Razen če ga osebno poznam. Takrat pa brez pomislekov. lp rolada

Ne vem sicer, v katero smer gre tole vprašanje...oziroma, što je pijesnik time htio da kaže. Na temelju svojih gimnazijsko-faksovskih štopanj (kdo pa ni štopal, halo?) se mi zdi zadeva takšna: Kdor je količkaj samozavesten in kolikor toliko sposoben pravilno oceniti situacije, tak človek ima tudi pri štopanju že tako prezenco, da mu razni weirdoti verjetno ne bodo ustavili. Weirdoti namreč iščejo tiste, ki že s prezenco in govorico telesa nakazujejo svoje strahove. (na študiju psihologije, viktimologije in podobnega ponavadi navedejo maso raziskav, kjer so kaznjenci za razne krvne delikte, spolne napade ipd... vedno pokazali more-or-less enake potencialne žrtve). In če ima kdo to nesrečo, da je poln tesnob, strahov in nesamozavesti, naj se loti popravljanja. Ker durgače bo življenje bridko in nevarno z ali brez avtoštopanja. Kdor pa ima kolikor toliko izdelano sposobnst za oceno situacije, tak bo pa z visoko stopnjo verjetnosti tudi kakega voznika, kjer se kemija ne bo zložila, vljudno odpravil s tem, da gre v bistvu na eno drugo destinacijo. Neodvisno od tega pa naj bo štopanje zgolj dodatni način potovanja za mladega človeka. Ključne besede tu so vlak in nizkocevnovni letalski prevozniki. Če budžet potovanja ne prenese interrailov in nizkocenovnih poletov, potem je bilo morda potovanje v osnovi preveč na široko postavljeno (in bo treba definirati manjšo pot). V odraslem življenju pa včasih ustavim študentom, ki se peljejo v LJ ali pa se vračajo domov. Opazilia, da se vsi, takoj ko vstopijo, javijo mami, da so dobili prevoz. Vendelina jr.

Pred desetimi leti, po Sloveniji, Evropi in južni Ameriki. Vsakič brez težav ali neprijetnosti. Priznam pa, da v čisto vsak avto nisem sedla, imela sem nezgodno zavarovanje za avtoštoparje (in v tujini vedno tudi solzivec v žepu). Priporočam pazljivost in zdravo presojo, tako za voznika kot za štoparja.

tulka

Veliko potujem po svetu, toda štoparjev nikjer ne zasledim. Sem enakega mnenja kot rolada. Za sovoznika je odgovoren voznik vozila. Varnost štoparja je zelo vprašljiva, posebno v razvitem svetu. Če človeka ne poznam, mu z avtom ne ustavim. Nazadnje sem štopala pred 35 leti, kjer je bil štop varen. Iz lastnih izkušenj povem, da sem pred nekaj leti med spanjem v spalnem vozilu imela tatu, katerega sem videla in pri tem pravilno reagirala. Zato menim, da že potovanja z vozili niso varna (v nekaterih državah), kaj šele štop. Danes se marsikaj dogaja, med vožnjo te spremljajo, potem te obkradejo. Mnogi ljudje pa izginejo. Če potujete po Evropi lahko na menjnih prehodih (zdaj jih ni veliko, kjer se bi z vozilom morali zaustaviti - EU), letališčih, zasledite plakate s fotografijami oseb, ki so pogrešane. Migla

Sama sem zadnjič "aktivno" štopala cela dva meseca pred sedmimi, osmimi leti, ko sem v sosednjem, 20 km oddaljenem mestu opravljala šoferski izpit. Vsako jutro sem se postavila na konec naše vasi in v manj kot četrt ure dobila prevoz - v glavnem so mi itak ustavljali znanci, ki so v to mesto odhajali na delo ali pa dostavni kamioni. Sploh vožnja s kamioni se mi je zdela super, hehe in ob prihodu domov sem morala mojemu majhnemu sinu natančno opisati, kakšne vrste kamion je to bil ipd.

Takrat sem se za štop odločila, ker so avtobusni prevozi iz naše vasi v smer moje detinacije precej borni, da bi me na ure vožnje tja in nazaj vozil mož, se mi je zdela pa izguba časa in denarja. In tako sem uspešno in varno preštopala do moje rožnate knjižice in zdaj z veseljem poberem štoparja, ki rabi prevoz v okolici mojega kraja (itak ne vozim kaj dosti naokoli). Edina "neprijetnost", ki se mi je zgodila, je bila, da sem v enem "šleperju", ki je v našo vas pripeljal les, pozabila mojo ljubo črno zimsko baretko.

Ker sem z leti postala bolj previdna in oprezna, ustavljam v glavnem ljudem, ki jih poznam (v glavnem gre za dijake iz naših krajev ali kakšno nono, ki je zamudila avtobus), če mi pa kdo ob cesti že na daleč nekako odbijajoče deluje, pa raje ne ustavim. Kaj pa vem, morda je to diskriminatorno, morda sem tudi jaz kot študentka, izgledala "čudno", pa so mi vseeno ustavili, toda en notranji občutek raje poslušam, kot da bi si nakopala težave. Sem pa imela kot študentka tudi jaz zeleno "štoparsko" izkaznico zavarovanja.

Mojca

Moja mami je pa ko je bila dijakinja vedno štopala, in ni imela s tem nobenih težav. Tudi sedaj ustavi štoparjem...torbico si da h sebi pa je. Ji je enkrat en štopar od zadaj vzel eno vrečko, ki je mislil, kaj je ukradel, pa so bile samo smeti(olupki od banane, lončki od jogurta, papirčki od sladoleda)...tako da...vsak naj po svoji pameti.

Jaz pa trenutno delam izpit in sem se odločila, da bom vozila zaenkrat samo poznane.

 

Mir in dobro!

Veliko preštopala, najhujša je bila prometna nesreča. POtem sem še vedno štopala, ampak manj.

Pravkar je na Valu 202 oddaja o avtoštopu! Zanimivo - zaenkrat je govorilo kar nekaj mladih ljudi (srednješolcev, študentov), ki so povedali, da - ali še niso štopali, ker jim zaradi raznih vzrokov to niti na misel ne pride (raje pokličejo starše, da jih pridejo kam iskat) ali pa jih je štopanja že vnaprej strah. časi so se očitno res spremenili. Ah, ko smo bili še MI mladi....

Mojca

MamaF, mene pa prav zanima, če bomo tudi mi čez 20, 30 let nostalgično govorili "Ah, ko smo bili še mi mladi...". Po eni strani upam, da ne, ker si želim, da bi stvari (v smislu varnosti in človeške poštenosti) šle na bolje. Jaz sem kar dosti štopala, ampak odkar imava avto, še nisem. V študentskih časih pa kar dosti. RadaJem