Vzpodbudila me je naknadno izbrisana tema o rukzaku..
Pravzaprav smo vse življenje izpostavljeni nekemu opazovanju, ocenjevanju, dokazovanju... in še in še.
Pustimo za trenutek tiste o "samopodobi", "enkratnosti in neponovljivosti" in ostalo, kar zraven paše.
Sama zelo cenim konstruktivno kritiko, še celo rajši imam, če mi kdo pove, kaj pri meni ni prav, ker se iz tega veliko naučim. Rajši imam to, kot pa da mi kimajo. (No, ne maram pa, da mi nekdo šablonsko izdeluje psihološki profil - tukaj ločim samopromocijo izdelovalca psihološkega profila od resničnega empatičnega odnosa do sočloveka).
Torej - kaj je bolje? Pustiti nekoga, da ostane polupismen in šlampast ali mu to povedati? Ali se splača izpostavljati prepiru in izpast dlakocepski ali pa je bolje, da se potrudimo izboljšati vsakodnevne malenkosti, ki pa v končni sliki naredijo sliko spodobno in kakovostno? In opozarjati na napake na en normalen človeški način?
Sama mislim, da se splača poleg tega da "najprej sebe spremeniš itd.itd.." nekolikanj koregirati tudi svojo oklico, saj v boljšem okolju vsak posameznik boljše deluje.
No, smo blizu dilemi kura - jajce.. Pa vseeno.
japaja