Njega dni so bili čarterji iz Ljubljane v Limassol stalnica, zdaj jih pa že nekaj let ni več. Drugače, Marta, tu je v osnovi kuhanje

kaj, če bi za logistiko pogledala kakšno gulletovo stran ali pa kakšno britansko agencijo, to je drugače zelo tradicionalna british destination.
Moje impresije brez navajanja logisitičnih podrobnosti (spet tvegam, da se bo kdo packavasto oglasil, enivej): Na Cipru sem bila večkrat (od študentskih časov dalje). Tja paše oditi enkrat aprila, ko je tu pomlad še v povojih, tam je pa že brezsramno poletje (no, ja skoraj). V smislu poletnega poležavanja na plaži...ni posebej zanimivo. V smislu družboslovnega raziskovanja pa definitivno. Ciper je razdeljen po celi širini. Severni del si je po delitvi teritorija iz izseljevanja in etničnega čiščenja privzela turška stran (ki je razen Turčije ostale države ne priznavajo), tisto, kar poznamo ostali pod Ciper pa je grški del. Črta (reče se ji "zelena črta") deli tudi Nikozijo (ki se ji reče Lefkosia...če iščeš Nikozijo, je pač ne najdeš, vsi smerokazi so uperjeni v Lefskoio in takšne dvojne transkripcije se na grškem govornem področju čestokrat pojavijo). To empirično pomeni takole: predstavljaj si kako ljubko sredozemsko mesto, ki ga razdelijo točno na glavni pjaci in glavni promenadi, tako da so potem hiše okoli prazne in jih čuva vojska in na vsake toliko je potem opazovalnica, pa nekaj barb wireov in modre čelade. Hočem reči, za moj družboslovni esprit je bila to izvrstna izkušnja, ki me je marsičesa naučila, za turista z možgani na paši pa to morebiti ne bi bil prvi izbor. Tudi je zanimiv obisk turške strani. Namreč, čisto vsi, razen Ciprčanov, grejo lahko čez mejo - in potem je grozno, ko te domačini sprašujejo, kako je na drugi strani. Se zaveš, da oni že 35 let gledajo na dvorišča, na katere ne smejo stopiti. To te strese.
Pred petimi leti je Neciprčan dobil dovolilnico za en dan, pred dvajsetimi leti pa dovolilnico za dvanajst ur, kako je zdaj, ne vem, ampak dovolilnic še niso ukinili. In potem odšetaš tistih dvajset metrov po nikogaršnjem teritoriju in si na turški strani mesta, ki se mu to pot reče Nikozija. In tam je razlika predvsem v tem, da so napisi v turščini in nemščini (medtem, ko so na grški strani v grščini in angleščini) in da je mnogo več nemških turistov in da je na severnem delu veliko turistov. Jasno, na severnem delu so boljše plaže in tudi iz turških krajev redno organizirajo izlete na ta turški del Cipra. Je pa turški del Nikozije nekako bolj domač tistim, ki nam malo srce hitreje bije ob kakšnem bližnjevzhodnem ritmu. Ampak tudi na tem delu je precej praznih hiš in kraj s praznimi hišami, iz katerih je nekdo moral oditi - this makes you think.
Nov del Lefkosie me ni posebej impresioniral. To je ogromno nečesa, kar je bilo narejeno od leta 1974 (ciprska vojna, zanimiv je Makariosov muzej) in kjer je hitrost gradnje sproti podirala kakršenkoli urbanistični razmislek.
Enkrat sem obiskala tudi nek aj, kar je bilo nekoč Afroditino svetišče, ampak se ne morem spomniti, kako je kraju ime.
Južnega dela otoka ne poznam, ker so ceste do tja slabe ali pa jih v času mojih obiskov Cipra ni bilo.
Ni mi pa v vseh poskusih uspelo iz Limassola priti v Libanon. Dasiravno je linij do tja kar precej in tudi hitri katamarani vozijo na libanonsko obalo.
Skratka, če si kaj raziskovalke, se tega loti izven poletnih mesecev. Plaža v Limassolu je sicer korektna, ampak za sončenje je kar nekaj plaž do tja lepših. Recimo na Kreti. Pa na Rodosu....
Hrana je pa izvrstna. Za razliko od grških otokov, kjer z lučjo iščeš morsko hrano, jo na Cipru dobiš. Dobiš tudi zelo izvrstno libanonsko. Pa seveda vse grško in vse turško. Samo na grškem delu so baklave, kahva in kebab totalno grški izum. Ker po ortogrkih, so si itak oni vse izmislili, ostali samo kopiramo in nadgrajujemo

Vendelina jr.