Nerodnosti

4. jun 2009 11:19

Ko sem jaz hodila v šolo, smo pri pouku gospodinjstva imeli tudi malo šolo manir pri mizi. Časi so bili socialistični in niso nas ravno učili kako jesti polže, šparglje in olive, a glede ostalega je bilo to super. Veliko otrok se doma niso imeli od koga učiti, tako pa so se izognili vsaj večjim nerodnostim, ko so prišli "med ljudi" (kot smo včasih rekli). Ali ne bi bilo to dobro tudi sedaj? Ali pa kakšna 5-minutna oddajica na TV? V današnjem času je uglajenost veliko bolj cenjena kot včasih, razmere so drugačne, marsikdo pa ima problem s kakšnimi raki, ribami (glej zgoraj), grdo narezano solato.... Sicer pa - kdor "obvlada", se ne afna, ampak je naraven - ker se mu ni treba kazat in dokazovat kako nobl je. Dama je dama tudi s polnim krožnikom, tisti ki to ni, pa nič ne pomaga da lačna skače naokrog. Lisa

4. jun 2009 13:11

Ni bontonska in ni nerodna, govori pa o tem, kako imajo lahko drugi nekaj, kar je za nas samoumevno, to isto za totalno neumnost: Prvi primer: Počitnice na deželi pred mnogimi leti (seveda). Najboljši jabolčni štrudel v življenju, tak, kjer se karameliziran sladkor popa na prste, diši po domačem maslu.. Za domačo nalogo dobim, da prinesem jabolka iz sadovnjaka (različne sorte jablan). In iščem, iščem.. pobiram jabolka po tleh, vsakega poskusim, niti eden dovolj kisel. Kolikor sem bila do takrat seznanjena, se je štrudel delal iz kislih jabolk, obtolčenih in cenejših itd. Prinesem končno nek približek kislih jabolk. Torej, sem bila "ljubljanska srajca ki pojma nima" in "fina mestna gospoda, ki daje v štrudel kisla jabolka pol pa še en žakelj cukra not, da je na koncu sladko.." Na Dolenjskem so mensezdi rekli tistim dobrim, velikim rumenim jabolkom kravajke ali nekaj podobnega. Sladki sto na uro, štrudel iz njih pa brez ščepca sladkorja dober, da bi ga angelčki jedli, če bi imeli organe za to. japaja

4. jun 2009 13:27

Drugi primer (ista lokacija): Za domačo nalogo sem morala olupit krompir. Mama me je naučila to delati filigransko natančno. Olupim krompir, zelo se trudim, da bi šlo čim manj v nič. In evo ti ga na, spet poduk: "Že prav, vi v mestih krompir kupujete in ga morate šparat. A povej mi, kaj bomo zdaj prašičem v pomije dali? Pejt še po par krompirjev in jih olup tko kot je treba, če bi na tak način kot ti delal, bi blo bolj malo klobas!" In Vanja v ZDA, ti boš to vedela: sem bila tam čez lužo prava vaška posebnica, ker sem jedla z nožem in vilico tako kot smo navajeni tukaj. Američani pa so (vsaj takrat-ojoj, a sm že tolk stara?) odrezali kos zrezka, položili nož na rob krožnika, predeli vilice v desno roko in nesli v usta. In ob vsakem koščku ponovili vajo. Tako. Nihče nikoli nima vedno absolutno prav. japaja

4. jun 2009 13:39

Tulka, kaj je pa orada kaj tok zlo drugačna od ostalih rib? lidka [sonce]

4. jun 2009 13:45

Tulka

rrr

4. jun 2009 13:54

lidka je napisal/a:

Tulka, kaj je pa orada kaj tok zlo drugačna od ostalih rib?lidka

 

Kaj tko zlo drugačna od ostalih rib ni, mogoče pa se le razlikuje od morskega lista ali kovača, mogoče od škarpene ali žabe.

MM

Sporočilo je spremenil(a) morska medvedka dne 04. 2009 13:55

4. jun 2009 13:56

japaja je napisal/a:

Drugi primer (ista lokacija):In Vanja v ZDA, ti boš to vedela: sem bila tam čez lužo prava vaška posebnica, ker sem jedla z nožem in vilico tako kot smo navajeni tukaj. Američani pa so (vsaj takrat-ojoj, a sm že tolk stara?)odrezali kos zrezka, položili nož na rob krožnika, predeli vilice v desno roko in nesli v usta. In ob vsakem koščku ponovili vajo.Tako. Nihče nikoli nima vedno absolutno prav.japaja

 

Jaz še vedno in bom vedno jedla s spodobnim priborom. Izjema je Azijska hrana, ki jo vedno jem s palčkami. Se je pa že zgodilo, da sem v hamburher zapičila vilice in nož.Kot sem rekla prej, nič več me ne gane. Sem prestara za to.

No, veliko američanov je pa tako, da te itak ves apetit mine.

Ne veš kako se čudijo, kadar imamo kakšno festo, pa vedno uporabim porcelan! Tudi za backyard piknike, pa doslej nismo še ničesar razbili.

Vanja

Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 04. 2009 13:58

4. jun 2009 15:44

No, Vanja, ko smo ravno pri Američanih (ma sej so mi po svoje všeč ker so zelo pragmatični ampak po svoje pa tako za luno, da verjet ne moreš. Pa saj je vsak malo za luno a oni so pa povrh vsega mal preveč zaverovani sami vase) Sem imela davnega leta tega in tega resne težave, ko sem hotela obraszložit, katere avtomobile največ vozimo v YU (itak sem bila za njih eksotika). Sem povedala, da fičota. In potem kolk je velik, a ga ima večina ljudi, kolk stane itd. itd. Nikakor nismo prišli skupaj, ker so takrat še tiste svoje ogromne ladje tipa Lincoln vozil in bolj ko sem dopovedovala, da je to en priden avto, ki je pomagal velik hiš zgradit, ker je milijon tistih prikolic z gradbenim materialom prepeljal po brdovitom balkanu (a i šire), bolj se nismo razumeli. Na koncu sem rekla, no, to je tak avto, da recimo dva taka kot sem jaz lahko gresta noter, za ostale pa že zmanjka prostora. Pol šele je bil kažin.. Da so oni slišal, da za železno zaveso pa ja ni takega standarda, da bi si lahko kar vsak "cvajzicerja" špogal! No, pol sem vzela pa papir in svinčnik in sem jim ga narisala. da ne govorim o mladem fantu, ki me je v bruklinskem botaničnem vrtu prepričeval, kako mi , ki smo komaj z drevesa dol zlezli, ne poznamo fižola. a kazal mi je drevo cigarovec, ki ima res podobne stroke kot fižol. Od daleč. Seveda sva stvar razčistila ampak je trajalo. Sem branila naše dostojanstvo do onemoglosti, čeprav sem tvegala, da mi bo ta lepotec ušel. Nekateri moški ne marajo pametnih žensk, kaj češ. Sva ostala prijatelja, tako da : happy end japaja

4. jun 2009 16:20

Matr, japaja, tale dva tvoja predzadnja sestavka sta pa nekaj najboljšega, kar sem zadnje čase prebrala tu na forumih . In tista tvoja žlahta na kmetih mi je grozotno všeč, pa čeprav jih sploh ne poznam!!!

lp

cervus

4. jun 2009 17:03

Japaja, tole ti bo všeč. Moj pogovor s stranko, Sept. 88-ga., ki je bil sicer prav lepo izobražen gospod in zelo uspešen v svojem biznisu. Pa še Holandski priimek je imel, še danes se ga spomnim. No, paše bolj k šalam:

S (kot stranka): No, kako si pa prišla sem?

J (kot jaz): Z letalom.

S: Aha, kaj pa tvoja vlada pravi, ker si tukaj?

J: Nič, saj ne vejo, da sem tukaj.

S: Kako si pa dobila potni list?

J: Vlogo sem dala, se šla slikat in ga šla na prisojni urad iskat en teden pozneje.

S: Hm, zanimivo. Kako bi pa šla nazaj, če bi hotela?

J: Spet z letalom.

S: Glej si ga no. Kako bo pa vlada sprejela tvojo vrnitev.

J: Saj ne vejo, da sem tukaj.

 

No, potem se mi je posvetilo, da je on mislil, da sem ušla iz države na boljše. Razložila sem mu kako in kaj, odgovorila na eno  verigo vprašanj, če poznamo sladoled že od doma, če smo imeli avto ipd.

Ker pri nas ni bilo take gromozanske gužve, da bi imel za stranko 15 sekund časa, sva imela včasih več kot dovolj časa za klepetanje o tem in onem. Bil je neverjetno presenečen, kako razgledana sem bila za svoja srednja dvajseta leta, medtem ko se z mojimi sodelavkami ni imel kaj pogovarjat. Moram reč, da je vsakokrat prišel s kakšno temo, da sem mu stvari bolj bodrobno razložila. Bilo je kar zanimivo.

 

Tudi jaz branim naše dostojanstvo, z boksarskimi rokavicmi, če je treba!

 

 

 

 

Vanja