O tem pa težko kaj rečem. Moram priznat, da ne poznam niti enega maminega sinčka. Niti ne prepoznam simptomov takole v vsakdanjem lajfu. Verjetno pa ti hitro postane jasno koliko je ura, ko postane vse skupaj malo bolj resno.
Da bi kimal mamici v njenih kritikah o meni? Si ne predstavljam.
Da bi tašča stokrat na dan klicala in solila pamet o količini muškatnega, ki se vrže v govejo župco, tako kot ima njen sinko najraje in podobnih nebulozah?
Pa da bi vsakič poslušala, kako mu je bilo pri mamici lepo, le kako mu je neki zdaj? Saj ne, da bi jaz bila preslaba zanj, kje pa, ampak.... Pa da ne bi znal niti srajce v pralni stroj zabrisat, da o kakšnem sušilcu ne govorim?
Sori, ampak tukaj mi pade na pamet edino šrotarca oziroma lupara po Vendelinini verziji

(malo obešenjaškega vedno prav pride)
Kaj je lahko bolj pametno kot to, da jo čimprej podurhaš od takšne obsesivne zalege?
P.S. Ko pogledam čez okno in vidim pol Lublane po kafičih, me ne peče več vest, ker se mi dones resnično ne da delat.
Košuta
Sporočilo je spremenil(a) Košuta dne 22. 2009 11:57
Sporočilo je spremenil(a) Košuta dne 22. 2009 11:58