Potovanje z otrokom

No, zdaj pa ne vem, zakaj pa greste tako daleč, če veste, kako neprijetne bodo posledice za vse. Kaj pa punčka sama meni o vsem tem?

Loni Makaroni

Potovati z otrokom je naporno, še slabše pa se počuti otrok, ki mora pri miru sedeti v avtu. Zagotovo se boste tudi ustavljali in prespali. Ko smo mi potovali na daljše relacije (mnogo let nazaj), smo imeli v avtomobilu mini TV, vedno kaj za risanje, polno igrač in predvsem dovolj prostora, da se sin ni počutil utesnjenega. Mojemu vnuku (star je štiri leta) pa sedaj vzamejo s seboj DVD predvajalnik s risankami, tako kot vse fante ga strašno zanimajo avtomobili na cesti, učijo se prometne znake, gledajo naravo in se vedno naučijo kaj novega. Obvezno pa mora dobiti tablete proti slabosti. ursula-ce

Ko smo mi potovali po bivši Yugi s 6 letno punčko, še ni bilo moderne tehnologije in igric.

Doma smo se pogovorili z njo, da gremo na dopust, kjer se bomo dosti vozili in je bila navdušena. Potem smo odšli na pot. Prevozili smo vso Jugoslavijo do Makedonije, si pogledali vse zanimivosti. Malo je vozil mož, malo jaz.

Punčko sva zaposlila tako, da je imela s sabo najljubše igrače, vendar ne vse naenkrat v avtu. Nekaj v avtu, ostale v prtljažniku, pa kakšno dobro knjigico. Ko smo se ustavili, smo na njeno željo zamenjali igrače. V avtu smo se šli razne igrice, štetje avtov, kamionov....potem smo peli, šteli živali ob cesti...pa občudovali pokrajino...se šli zlogocno igrico....malo je tudi spala....in smo uspešno, brez kakšnih problemov prevozili celo državo. Ko smo stali ob cesti, pa smo se šli žogat, sprehajat....jest,pa še kaj bi se našlo. Skratka, potovali smo 15 dni z postanki seveda in ji ni bilo nikoli dolgčas, ni bila nemirna....bila je res pridna. In še danes, ko je stara 26 let, se tega rada spominja, kako smo potovali. Sedaj reče, da smo bili kot cigani, ker smo tudi 2x spali v avtu.

Otroku naredi pot znimivo, vprašaj ga, kaj bi počeli v avtu, kaj ga zanima itak veš in ga s tem zaposli, pa mu ne bo dolg čas. Vmes pa otroka pusti tudi pri miru, mogoče se umiri in zadrema.

Želim vam čim lepše potovanje, naj vam bo tako uspešno, kot je bilo vam. Aja, med potjo smo poslušali na kasetah njene najljubše pravljice in pesmice. Na to ne pozabi.

Sicer pa pri današnji tehnologiji je to malo lažje kot nekoč.

Kyara

Antes, praviš, da imaš "pripravljeno" - knjige - črkarijo - pogovor Kar je meni malo čudno, je vrstni red teh zanimancij. Ker, morda sem staromodna, ampak a ni fazon vsake družinske skupnosti (z otroki ali brez), da se pogovarjamo? S tem, ko ti postavljaš pogovor na zadnje mesto, na nek način sporočaš veliko (morda več, kot si sploh lahko misliš in morda več, kot bi želela, da se razrkije). Hočem reči, moraš fino premisliti, kje je pogovor pri vas na lestvici prioritet in kako stojite v vsakdanjem življenju s temi veščinami. Se je pač treba naučiti tudi te veščine (kot se moramo naučiti vsega ostalega). Ker, če ne znate voditi komunikacije doma, potem je jasno, da bo dolga vožnja takšna muka, da človek raje nikamor ne bi šel. In osemletnica, ki se "dolgočasi" med vožnjo - to je samo pokazatelj, da je nekaj za popraviti, preden se sploh kamorkoli odpravite. Ker za veselega osemletnika bi moralo biti potovanje ena sama avantura. Vesel osemletnik ne bi smel od vznemirjenja "mirno spati" že kak dan pred počitnicami. Vesel osmeltenik bi moral že razmišljati, kam bo šel in kako bo tam fino. Vesel osemletnik bi moral staršem (če ga poslušajo) že dva dni prej razlagati, kako bo fino na družinskih počitnicah in kaj vse bodo skupaj počeli. Veselega osemletnika se predvsem spodubja, da čeblja in da tako marsikaj pove. In potem se mora to poslušati in slišati. Če pa ima osemletnik že spominski vzorec, da bo daljše pogovarjanje zanesljivo rezultiralo v pričkanjue, potem bo že vnaprej tiho. Seveda bo čez kako uro in pol utrujen od tega, da je tiho in bo hotel lulat ali pa "mami js bi sendvič" in potem bo spet lulal točno 1 minuto po tem, ko smo bili v okrepčevalnici....in potem se bo familija spričkala. In otrok bo imel občutek, da je sam iniciral tisto pričaknje in bo pri tem zelo trpel. Vendelina jr.

Atnes, v mojem otroštvu smo se ogromno prevozili in imam (razen slabosti) zelo lepe spomine na to. Med vožnjo smo se šli take in drugačne igrice (pa lepo prosim, ne doktorirat iz psihološke analize moje družine zaradi vrstnega reda aktivnosti):

1. Vsak družinski član je izbral avto, ki ga je dobro poznal. Potem smo (omejite čas, sicer bo dolgčas) šteli mimoidoče in parkirane avtomobile, kdo bo naštel več 'svojih'. Imenitno za npr. avtocesto, ko razen avtomobilov in zaščitnih ograj ni kaj dosti zanimivega. Štejete lahko tudi npr. policaje, cestarje, tovornjake, avtobuse (pomagajte otroku, da izbere nekaj takega, kar ne bo preredek pojav na cesti)

2. Vnaprej pripravite načrt poti in izberite vsaj nekaj zanimivih krajev, kjer se boste ustavili (ne le z namenom prehranjevanja in lulanja). Otroka med vožnjo opozarjamo na prometne znake (velja spet za avtocesto), kjer se zmanjšuje oddaljenost od teh krajev. Tako se ima česa veseliti.

3. Petje pesmic (vsi družinski člani!!!)

4. Uganke (pripravi naprej) - točkuj pravilne odgovore.

5. Uganjevanje oseb (nekdo si zamisli osebo, drugo morajo uganjevati, na koga misli. Dovoljena so samo vprašanja, na katera je možen odgovor da/ne.)

6. Ena sijajna igra za sončni vzhod (če otroci ne spijo) - prvi, ki opazi sonce, mora zavpiti 'sonce!' Zmagovalec naj dobi vsaj kaj simboličnega. Na sončni vzhod opozorimo nekoliko prej, da ga vsi opazujejo. Sliši se preprosto, ampak pričakovanje je neverjetno! (naj se voznik ob kriku prvega ne ustraši preveč)

 

Toliko zaenkrat tik pred kosilom... se bom popoldne še kaj spomnila in dopisala!

 

tulka

Če izvzamem, da je bilo sinu nenehno slabo, smo mi tudi na daljše poti potovali brez težav. Nenehno smo klepetali, opazovali okolico in dogajanje ob cesti, včasih sta se otroka zamotila sama, včasih je eden spal in smo se pač pogovarjali z drugim,  kakšnih posebnih igric nismo nikoli jemali s seboj.

Le kasneje, ko sta malo zrasla, je imela hči s seboj gameboya, sin pa itak nič ni smel početi razen gledati naprej, sicer je kar bruhal. Smo že zato nenehno klepetali ... 

 

Kaj vem, morda pa si pripraviš krajše zanimivosti o krajih, skozi katere boste potovali, pa ji pripovedeuješ, jo vmes sprašujejš, kaj ji je všeč in kaj ne, skratka ji skušaš vzbuditi zanimanje. Pa tulkini nasveti ti morda pridejo prav.

 

Ne vem, pri nas je bilo vedno veselje, preden smo šli na pot, nikoli se nam ni bilo v naprej pripravljati, kako bosta otroka to prenesla (če se ozrem na Vedelinino pisanje).

 

MAmamia

mamamia

mamamia je napisal/a:

Kaj vem, morda pa si pripraviš krajše zanimivosti o krajih, skozi katere boste potovali, pa ji pripovedeuješ, jo vmes sprašujejš, kaj ji je všeč in kaj ne, skratka ji skušaš vzbuditi zanimanje. Pa tulkini nasveti ti morda pridejo prav.   Ne vem, pri nas je bilo vedno veselje, preden smo šli na pot, nikoli se nam ni bilo v naprej pripravljati, kako bosta otroka to prenesla (če se ozrem na Vedelinino pisanje).   MAmamia mamamia

Tudi pri nas je bilo podobno.

Poleg vsakoletnih 10 ur trajajočih voženj v Dalmacijo smo se, ko sta bila otroka stara 8 in 10 let odpravili v Grčijo. Najdalša etapa je bila 36 ur trajajoča vožnja s trajektom, potem smo po Peloponezu v zelo "leggeru" ritmu popotovali z avtom in šotorom 6 tednov, pa še eno 36 - urno vožnjo s trajektom dali skozi za domov.

Božiček je že zimo pred tem potovanjem sinu prinesel " Stare grške bajke" za otroke. To je bilo priljubljeno čtivo pred spanjem vso pomlad, ko smo se odločili, da gremo na dopust v Grčijo, sta pa oba knjigo kar požirala. Zaradi velikega pričakovanja in vznemirjenja nihče od nas na slabo voljo niti pomislil ni (in to se tudi sicer, ko kam gremo skupaj, ne zgodi). Tisti dan in pol, ki smo ga preživali na palubi ogromnega trajekta, spali v spalnih vrečah z ostalimi potniki, jedli "iz nahrbtnika",oba večera pa v udobnih naslanjačih v baru spremljali četrtfinalne nogometne tekme na SP, je minil, kot bi mignil. Sin je nas in sopotnike zabaval s svojim nogonetnim znanjem iz albuma s sličicami, jaz sem si iz "lonely planeta" prepisovala grške besede za števila, hrano itd - kar smo povsem vsi skopaj trenirali , malo smo se spoznavali s simpatičnimi sopotniki - skratka že ta pot je bila za našo družino veliko potovanje.

Po Peloponezu smo se ustavljali v kampih ob morju, spali na prostem v hribih, oblezli večino arheoloških najdišč, kjer sva z možem prebirala podatke z angleških tablic, otroka pa sta naju dopolnjevala z ustreznimi zgodbicami iz sinove "grške" knjige ter uživali 100 na uro. Za vso družino je ta dopust, kljub temu, da smo ga uživali z zelo skromnim "budžetom",ostal eno naših najljubših skupnih druženj!

 

Misli, da, če si sproščen, to čutijo tudi otroci  bodo tudi oni sproščeni... če si že vnaprej slabe volje in zaskrbljen v stilu "kaj pa če...", je bolje, da na pot niti ne greš. Ne vem, no, mogoče sem jaz malo preveč "flegma", ampak potovanje z otrokom se mi zdi enako užitkarsko ali pa neznosno, kot je lahko neznosno ali super bivanje vsak dan doma. Jaz tega ne ločujem pretirano - če smo doma sposobni "zdržati" skupaj vse dni, ne vem, zakaj ne bi znali drug drugega zadovoljiti (brez nevemkakšnih čarovnij in podkupovanj) tudi na 24 urah potovanja. Saj smo tudi doma sitni in zoprni, pa moramo to nekako premagat, alora - bomo znali držat skupaj in se potruditi, da nam bo vsem lepo tudi na potovanju.

Atnes! Nasmeh na usta in z veseljem sprejmi to potovanje, ne skrbi že vnaprej, raje uživajte z otrokom v gledanju zemljevida, morda slik krajev, skozi katere se boste peljali (na internetu ali v klnjigah), morda polistajte po kuharski knjigi tiste dežele, da boste videli, kakšno hrano vam bodo tam postregli itd.

Predvsem pa tebi in tvoji družini želim, da uživate in se domov vrnete polni lepih družinskih izkušenj in dogodivščin s potovanja

Mojca

Malo sem povprašala, malo pa sem se še sama spomnila...

- doma pripravite načrt potovanja - bistvo je, da pri tem načrtovanju otrok sodeluje(!), ne da ga pripravijo starši. Krasno je, če lahko žrtvujete kakšen zemljevid, na katerega zarišete pot in se pogovorite o krajih, mimo ali skozi katere boste šli. Če vam je original zemljevida žal, pa stiskajte kaj z interneta ali fotokopirajte. Po poti, na postankih, uporabljajte ta zemljevid in predvsem vsakič poiščite to, kar vas še čaka (ne to, mimo česar ste šli) - tako ohranjate zanimanje za potovanje.

- lahko naštevate ali zapisujete registrske tablice avtomobilov ali naštevate države, iz katerih so.

- poskrbite, da boste krenili na pot zgodaj zjutraj, za prenočevanje pa se ustavili zgodaj popoldne - in ne pozno ponoči. Tako boste imeli čas za mirno večerjo, sprehod...

- dovolite otroku, da izbere glasbo, ki jo vrtite v avtu - vsaj za določen čas...

- dovolite otroku, naj ima nekaj časa tudi 'zase' - da ne boste do popolnosti organizirali utrujajočih aktivnosti.

 

No, pa še povezava do 27. iger za otroke na dolgi poti z avtomobilom:

http://www.airlinecreditcards.com/travelhacker/27-free-games-to

 

In še par povezav z idejami:

http://www.ehow.com/how_4847644_keep-children-ent

http://www.naturemoms.com/blog/2008/05/07/keep-kids-ent

l

tulka

tulka je napisal/a:

6. Ena sijajna igra za sončni vzhod (če otroci ne spijo) - prvi, ki opazi sonce, mora zavpiti 'sonce!' Zmagovalec naj dobi vsaj kaj simboličnega. Na sončni vzhod opozorimo nekoliko prej, da ga vsi opazujejo. Sliši se preprosto, ampak pričakovanje je neverjetno! (naj se voznik ob kriku prvega ne ustraši preveč)   tulka

Tulka, tole me je spomnilo pa na moje otroštvo, ko smo čakali tistih 10 dni na morju vse leto. Mene so radi vzeli s sabo na dopust stric, teta in oba bratranca in vedno smo tekmovali, kdo bo na Črnem kalu prvi opazil morje. Čim smo bili dovolj blizu in opazili prve ciprese, je v trenutku izginila vsa morebitna slaba volja, otroški prepirčki in podobno, ker smo vsi, kot sokoli napeto strmeli v smer morja.In potem....

"Moooooooooooooooooorjeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee"

 

Kadarkoli zdaj s svojo družino peljemo mimo tistih cipres, mi spomin na tisto davno otroško hrepenenje zvabi solze v oči, in kaj mislite, kaj storim? Pogoltnem solzice sreče in se na ves glas zaderem: "Mooooooooooorjeeeee!!!!!"

Mojca

Danes so otroci veliko časa  prepuščeni samim sebi, nimajo se s kom pogovarjati, sploh s starši, ki so v službi po 10 ur in več na dan. V zameno imajo na razpolago poplavo raznih  "pripomočkov", da si krajšajo čas. Posledica tega: že v nižjih razredih  zelo zdolgočaseni otroci, ki jih je zelo težko motivirati.

Atnes,to nikakor ne leti konkretno na tvojo hčerko, ampak na splošno. Prepričana sem, da  boste s pogovorom, upoštevajoč tudi hčerine interese začrtali zanimivo potovanje in da boste vsi uživali.

Tanja