19. jan 2009 14:54
Takole:
Opera (=delo) je otrok pozne renesanse, kjer so hoteli združiti različne umetnosti v novo, integralno umetnost (drama+glasba+oblikovanje). Zanimivo je, da so današnje kulise (to je prispevek oblikovanja), ki jih poznamo v večini teatrskih del, najprej nastale v operi, klasično govorjenjo gledališče jih je prevzelo kasneje.
Opera je bila v začetku predvsem namenjena "ljudskim množicam" in je bila razumljena nekako tako, kot danes razumemo "popglasbo" (analogija je malo lesena in anahrnonistična, namen tega je predvsem to, da sprva ni bila razumljena kot neka "visoka umetnost"). No, z leti se je stvar spremenila in morda je v formatu opera največ doživela v devetnjastem in začetku dvajstega stoletja, ko je bilo že dovolj produkcije, dovolj pevcev, ki so že bili zvezde in ko še ni bilo toliko drugih načinov, s katerimi se ljudje zabavajo.
Malce pretenciozno sicer, vendar se avtorstvo opere predvsem povezuje z avtorstvom glasbe. To pa zaradi tega, ker je več mojstro delalo na isti literarni predlogi in so se potem opere razlikovale po tem, kdo je zložil glasbo. Tipičen primer tega je Manon (Lescaut), kjer sta na tekstu iz 17. stoletja delala Massnet in Puccini.
Drugače je opera lahko nastajala po literarnih predlogam (npr: Dumasova Dama s kamelijami), ki jih je potem pisec teksta (libretist, tekst za opero pa je libreto) priredil za glasbo. Je pa tudi drugačna pot in sicer, da sta se glasba in tekst pisala sporti. Tako je delal predvsem Puccini (in zdajle imam na koncu jezika njegovega libertista in se ga ne spomnim!), ki si je sproti še malo zmišljeval zgodbo (vsaj pri Mme Butterfly in Turandot je bilo tako).
Prevajanje libreta v nacionalne jezike je danes malo zastarelo. Pred stoletjem in nekaj je imelo to svojo nacionalno buditeljsko funkcijo, zlasti med Slovenci - kjer je bilo treba slovenski jezik utrditi in očistiti pred germanizmi in ostalimi vplivi na vsakem koraku). Danes to ni potrebo. Opere se pojejo v originalu in nekje na sceni tečejo podnapisi. Petje v originalu omogoča gostovanja renomiranih pevcev po širnem svetu - se lažje ujame z vlogo v novih postavitvah.
Glede izvajanja opere - pevci študirajo vloge in potem po kakih desetih letih študija dobijo tisto kilometrino, da si zapomnijo ves del in znajo to odpeti (itak pa ves čas delajo s korepetitorji - to so tisti, ki z njimi delajo in obnavljajo vloge, ponavadi gre tako, da korepetitor igra na klavir glavno melodijo, pevec pa poje), tako da se več-ali-manj z režiserji uskladijo glede scenske postavitve. V slučaju, da bi kdo "pozabil" svojo del, si pa itak ansamebel naredi maso iztočnic, medtem ko sufler v bistvu pomaga tako, da pove prvo besedo (oziroma, pri petju je malo lažje, ker ima lahko akter malo bolj teatralno gibanje in pogleda proti suflerju in potem gre na "read my lips", kjer sufler blazno na široko odpira usta....).
Operni pevci si odrskega gibanja učijo predvsem na postiplomskih študijih - nam najbližja za to je salzburška glasbena akademija.
V dvajsetem stoletju so se pojavili tudi malo bolj zabavni žanri in sicer, operetti iz 19. stoletja (razlika je predvsem v tem, da ima operetta bolj komično vsebino) in musical. Musical ne zahteva operne tehnike petja, nasprotno, ima rad tudi ostale tehnike petja (SLS tehnika, jazz pevska tehnika) in ne zahteva,. da pojejo profesionalni pevci, temveč petje in ples polaga v usta igralcem, ki znajo tudi peti in plesati. Musical je odrski in filmski žanr. Potem poznamo tudi naslednjo cross-over varianto in sicer rock opero, ki datira iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V svetovnem formatu je to opera Tommy, na naših prostorih je pa nepsrežena Gubec-beg.
Za to stolejte bi težko rekli, da je ravno naravno gojišče za nove opere. Je pa izvrstno za treniranje vseh možnih tehničnih možnosti in tudi za reinterpretacije idej v samih operah (npr, postaviti opero Carmen v kontekst španske državljanske vojne, postaviti Manon v Pariz na prelomu dvajstega v enaindvajseto stoletje). Tudi je to stoletje čas za ponovno celebriranje opernih pevcev. Ledino so tozadevno orali trije tenorji, potem je sledilo nekaj super cross over duetov (sicer je za moj okus nepresežena Barcelona od Montserrat in Freddyja), do superseksi opernih pevcev. K sledjemu nedvomno štejem The Voice (Anna Netrebko) in The Body (Roberto Alagna) - in malo na YT poiščite kako njuno arijo iz Manon, ki sta jo delala pred dvema letoma na Dunaju- btw, drugo dejanje sta odpela v spodnjem perilu: Roberto ima seksi bokserice, tista črna kombineža od Anne je pa itak hladno orožje....
P.S.
Tistih nekaj resnic o teatru, ki sem jih tule navrgla, sem se naučila od tistega dela plemena, ki se profesionalno ukvarja s teatrom in ima na polici nekaj borštnikov (da ne bi spet kakšna sitnoba tukaj nekaj blebetala o vsevednosti)
Vendelina jr.
alibaba
