| lidka je napisal/a: |
| Jaz sem v življenju potegnila tole: ni važno, če so družinske vezi. Če ne gre, pač ne gre. Najbolj hudo je mučit enega in drugega. In si dopovedovat, da si si familiarno soroden in bla, bla... V življenju se moramo postavit sami zase, brez mam, tašč ipd. Tako bomo živeli polno. In, pa naj se sliši še tako grdo, ne rabimo ne mame, ne tašče, na kogarkoli, da bi preživeli...
lidka [sonce] |
No, jaz se pa s tem ne strinjam. "Kri ni voda" so že kdaj rekli. Stikov se ne da kar tako prekiniti. Naj bodo starši še tako čudaški, ni prav, da jim otroci obrnejo hrbet na tak način, da nimajo popolnoma nobenih stikov z njimi. Res bi mi bilo preveč, če bi moj partner bil pri mami vsak dan, ampak jaz pa nimam pravice, da bi mu stike z njo omejevala. Pa ni važno, a gre k njej na kafe ali ji ima za zamenjat žarnico. Isto je z vnuki. Dokler jim ne škodi, nimam pravice odrekat stikov. In dokler je tako, se hote ali nehote z njo srečujem tudi jaz. In če se trudim vzpostaviti en normalen odnos, so mi ta srečanja z njo dosti manj naporna, kot pa če se gledava grdo. Ugotovila sem, da ni treba, da je moja druga mama ali da sva najboljši prijateljici, ni treba, da hodim k njej na kavico ali da greva skupaj nakupovat, da se ustvariti tudi en tak odnos, kjer se pač spoštuješ do določene mere, vseh skrivnosti si pa tudi ni treba povedati. Sama sem ugotovila, da se z določeno mero distance z moje strani, tudi ona obnaša drugače, ne upa več vsega reči. Ne kliče več za vsako stvar, ker ji je moj dal vedeti, da tisti trenutek, ko se ona spomni, pa ravno ne bo skočil do nje, če nima časa. In zdaj smo vsi zadovoljni.
matilda
