
Fiksni zobni aparat
Ah, jaz sem imela dvakratno zlomljeno čeljust s strani kirurgov, operirana sem bila kot venturini 1996. Jaz sem imela vse tako zelo zafiksirano, da tudi s slamico ni šlo, ker ni bilo prostora. Če rečem, da tudi pire krompirja nisem mogla jesti, potem pa že veste, da ni bilo enostavno. Pa tudi potem ko so mi vse ven pobrali - na valentinovo - najprej sem skupaj padla - še nadaljnje 3 mesece nisem mogla jesti ničesar konkretnega. Skute, pudingi, moj najboljši prijatelj je bil palični mešalnik, o rižoti sem lahko samo sanjala.
Ampak pri meni je uspelo že prvič, no, če ne bi, popravnega izpita ni, ne vem, kaj bi bilo. Je pa velika nevarnost, da se mi čeljust prelomi v primeru udarca ali padca. Sem v 12ih letih samo enkrat videla vse še neodkrite zvezde našega vesolja, tako je bolelo, ko me je nekdo ponesreči v disku s komolcem zadel. Kolega me je odnesel ven in dal glavo dobesedno v kup snega. Zlomljenega ni bilo nič, črna pa sem bila, kot da bi me kdo hotel zadaviti.
Edina zadeva, pri kateri moram resnično paziti, je zehanje, ne smem zevati kot kak lev, ker se mi spodnja čeljust zatakne. Preizkusila tudi to, ker pač nisem ravno verjela vsega. Pest pod glavo in probaš, če gre nazaj, do zdaj je še vedno ratalo, ker ravno z zehanjem ne morem čisto prekiniti.
Me je pa ravno danes moja zobozdravnica spet pohvalila, da tako čistih zob že dolgo ni videla, od nošenja aparata dalje jih resnično glancam, se splača, a ne, zadnja leta hodim samo še na kontrolo.
venturini, a si ti tudi nosila klešče s sabo v torbi zaradi nevarnosti zadušitve?
Moj kiddo je nosil aparat 2,5 leti in res ni imel nobenih težav, nad bolečinami se pa tudi ni pritoževal, čeprav ni med najbolj korajžnimi. Moja šefica v Ljubljani je dobila aparat pri svojih 40 do 45 letih, leta 1987. Me je skoraj kap, ker sem jih takrat prvič videla. Na tej strani jih poznajo že pojma nimam kako dolgo in bi rekla, da jih nosi vsaj 90% ljudi, za vse mogoče razloge, od ravnanja zob do nepravilnega ugriza. Zdaj so silno popularne nevidne, nisem pa prepričana če popravijo ugriz. Je pa res, da je pri nas ogromno preventive, to je čiščenja zob pri higieničarki v ambulanti vsaj 2 do 3 x na leto. Potem te pa prepričajo še za beljenje zob, pa kronice, zamenjavo plombic.... Oh boy! TEh zadev ni ne konca ne kraja....Dokler seveda lahko plačaš...
VanjaAlcika, mislim, da sva prišli s podobnimi predispozicijami, samo pri meni se je vse skupaj izkazalo za hudo, za mano je 10 let nošenja aparata, je služil samo za pripravo na op, ker je bila zgornja čeljust preozka, zobe so tudi meni metali ven. Progenija pa ena najhujših (12 mm, cel prst je šel v odprtino), kar so jih videli do takrat na maksilofacialni kirurgiji, seveda je ravno zaradi specifičnosti primera pasalo zraven tudi razkazovanje mojih genov študentom, tudi en dan po operaciji, kar se mi je zdelo izredno kruto, ma je crknil lift, po stopnicah pa nisem mogla.
Se pa dandanes to resnično da fajn porihtati z aparatom oziroma nošnjo opornice za brado, u, na to sem pozabila, še celo večnost po odstranitvi žic sem hodila po svetu s posebno čepico, na katero je bila z elastikami pritrjena opornica za spodnjo čeljust, po svetu pomeni doma in okoli hiše.
Ni mi žal, da sem dala vse skozi, bi šla takoj še enkrat, že samo pogled na dve teti in dve sestrični odtehta vse prestano, pika na i pa je ta, da od takrat dalje lahko ugriznem v jabolko. Večina folka se ob tem smeji, ampak meni so jabolka še danes sveta.
In zato jaz 14.2. praznujem svoj drugi rojstni dan.
Ja progenija je ena tistih stvari, ki so meni grenile vse življenje. Spodnja čeljust je bila postrani in za prst razlike naprej tako, da sem imela tudi govorno napako z izgovorjavo sičnikov i šumnikov. Pred o.šolo em hodila h logopedu, potem 4 leta ortodont in snemljivi aparat za spodnjo in zgornjo čeljust. Tri leta pred operacijo ekstracija(izpuliti) spodnje in zgornje šestice na obeh straneh, nato še aparat za zgornje zobe-snemljiv. Potem operacija in dober teden v bolnici (po operaciji sm spala cel dan in pol). bila sem na otroškem oddelku, ker pri odraslih ni bilo prostora. Mi je bilo kar fino. Potem pa tri mesece hrana po slamici...pudingi, šejki...moja najljubša je bila kisla smetana z zmiksano zelenjavo. Bog ne daj zmiksano meso piščančka. Se je vse med žice zatikalo. Na vsake dva do tri tedne je bilo treba na kontrolo, kjer so pregledali in še malo žičke privili, če so se razrahljale. Nisem pa imela nobenih klešč v primeru zadušitve...Mi je bilo najbolj nerodno, ko je pri vsakem pregledu v moja usta gledalo vsaj 6 študentov...ni fajn občutek. Po treh mesecih odstranitev žičk, potem pa kot je rekla Loni še kakšno leto nošenje nekakšne bradne opornice...ki ti je brado lepo fiksirala. Sem bila kot kak marsovec... S zehanjem imam pa tudi jaz probleme.
Sedaj pa spet jovo na novo le da bom sedaj imela fiksni iparat cca 1,5 leti potem pa je spet predvidena operacija.
Na maksilofacialni so pa že takrat bile vrste za čakat čeprav si naročen na uro, sedaj so pa še večje.
Lp, Saša
Mir in dobro!Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.
Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.
Izpostavljeno

Forumi (vroče teme)
| Kaj jutri za kosilo? | Dragička |
| MOJ vrt | rimljanka |
| malo za hec | Nikita2 |
| Kaj danes za zajtrk | johana |
| Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Video recepti

Rumove kocke

Dušene školjke s pivom na sredozemski način

