Obljube, obljube..

11. jan 2009 20:38

Tudi mi smo imeli alkoholika doma. Potem ko je pristal na intenzivni negi in ko so ga zdravniki v Italiji ze odpisali - v bistvu je imel tako abstinencno krizo, da je bil cisto nepokreten. V Italiji so nam zdravniki svetovali, naj poiscemo ustrezen dom, kjer bi lahko do smrti vegetiral, pa mu je bilo komaj 55 let. Vsi smo bili cisto obupani. Cisto po nakljucju smo stopili v stik s bolnisnico v Idriji. Tu so nam zagotovili, da ga sprejmejo na zdravljenje - seveda samoplacnisko, ker smo tuji drzavljani. Po tej zagotovitvi, ga je brat nalozil v svoj avto (nepokretnega, polzavestnega, s plenicami, ker ni zmogel opravljati niti najenostavnejsih fizioloskih potreb) in ga odpeljal v Idrijo. Tu je bil kot samoplacnik vsega skupaj 6 mesecev. Vsi, cela razsirjena druzina, smo sodelovali pri zdravljenju. Vsak cetrtek s(m)o se vozili v Idrijo na razgovore, vsako nedeljo pa na obisk. Pa da bi videli, kaksen je sedaj. Zdrav, pokoncen, aktiven na razlicnih podrocjih, goji oljke in trte, dela v vrtu. Za vedno bomo hvalezni zdravnikom in vsemu osebju bolnisnice v Idriji, ki so nam pomagali na tej (trnjevi) poti. Seveda brez njegovega sodelovanja ni slo: v Idriji se je zelo potrudil, pa se sedaj hodi vsak ponedeljk na srecanja zdravljenih alkoholikov. V nasi hisi ni vec alkohola na mizi, on pa je dalec na okoli poznan vinogradnik, ki prejema nagrade za svoja vina po celi Italiji - svojega vina pa od ozdravitve dalje ne da v usta. ribica

11. jan 2009 20:40

Vsem ki imate težave z alkoholom in alkoholikom v družini TOPLO TOPLO priporočam Program ANONIMNIH ALKOHOLIKOV za alkoholika in pa program AL-ANON za svojce in prijatelje alkoholikov. Po Sloveniji deluje ogromno skupin, tudi za odrasle otroke alkoholikov. Saj ti ga je že ena gor priporočila. Gre za samopomoč v krogu ljudi, ki so dajali ali dajejo čez isti pekel. Deluje anonimno. In deluje in pomaga in to zelo! Vem iz osebne izkušnje, če katero zanima naj piše na ZS. poka

11. jan 2009 20:48

To, da alkoholik ne trpi, je milo povedano, dokaj nenavadna ugotovitev. Za nasega prijatelja vem, da je hudo trpel,na vse nacine si je prizadeval da bi se resil zasvojenosti, veliko casa in denarja je zapravil pri raznih psihologih , tudi psihiatru. Ampak stroka se ni nasla nacina,kako pomagati,ker ce bi ga, bi ne bilo vec alkoholikov,recidivov. So le bolj ali manj uspesni poskusi zdravljenja,analize,tudi zdravila kot so Antabuse, vendar...dokler se alkoholik zavestno ne odloci, da bo kaj naredil zase, ni zdravila! Slisala sem pretreslijive zgodbe alkoholikov in njihovih svojcev, vem,koliko trpljenja ,nemoci,upanja, razocaranj,padcev, je za njimi.Ampak dokler so pili, niso bili sposobni (ne da niso hoteli, niso zmogli) storiti nicesar.Lahko bi rekla da so bili obsojeni na pitje. Tezko, skoraj nemogoce se slisi, ampak je res,zgodbe poznam iz prve roke in verjamem, da je temu tako.Govorim seveda o alkoholikih, ne o pretiranih pivcih,ki obcasno pregloboko pogledajo v kozarec. Tezko bi rekla, kdo je krvnik in kdo zrtev, mislim da so zrtve oboji- alkoholik in druzina. Upam, da bomo scasoma presegli miselne vzorce o pijancih in najmanj kar lahko naredimo je, da stvari,ki so nam nerazumljive, ne obsojamo,ce ze pomagati ne moremo. Kjer je volja, je tudi pot in veliko volje voscim vsem,ki se spopadajo s to boleznijo. Ker alkoholizem ni razvada, je bolezen. kozamurnik

11. jan 2009 20:54

fresh,saj to sem povedala,da se mora odločiti vsak sam.Vsak vlip namigovaja,prošnje,so že odveč.Je pa res,da brez strokovne pomoči ne gre.Ozirom,so izjeme,ki jim uspe,ob pomoči koga,ki je imel lastne izkušnje ali pa samo velik "posluh",za suport.Ne govorim na pamet. sara_k

11. jan 2009 21:39

ja samo malooo ljudi ima voljo da bi nehalo piti in si uredilo življenje. do tega pa velikokrat sploh ne pride ker si ne priznajo. če ta oseba prizna da je alkoholk je to velikkk korak. samo če on ne prizna bo on skoz govoril da ni, in se posmehoval osebi v obraz ko mu reče da naj gre na zdravljenje. žabica21

11. jan 2009 23:21

Joj, Anitram1, tako žalostno je to, kar se ti dogaja..... Verjamem, da si verjetno najbolj želiš zavleči se nekam pod kovter in upati, da bo spet vse lepo in prav, ko se zbudiš. Punce so ti napisale dosti pametnih in spodbudnih besed, jaz bi dodala le to: bori se, Anitram, bodi pogumna, bori se zase in za svoje otroke, ker ste tega vredni, ne vrzi puške v koruzo. Poskusi ga prepričati, da vam je v življenju namenjeno še vse kaj drugega, kot samo trpljenje......morda vam bo uspelo priti do odločitve za zdravljenje. Anitram, če pa ne bo šlo nikakor tako naprej.....kakorkoli se boš že odločila, daj, privošči si življenje, ki ga je vreden vsak, življenje brez strahu, brez občutkov krivde, živi zase in za otroke! Saj vem, lahko je pisati, nismo v tvoji koži, tebi bo verjetno še zmeraj težko.....vendar vedi, vse, ki ti odgovarjamo, smo na tvoji strani, želimo ti vse najboljše, predvsem pa poguma, da se skupaj s partnerjem prebijeta skozi to moro. mamaF - Mojca Sporočilo je spremenil(a) mamaF dne 11. jan 2009 23:21:54

12. jan 2009 6:27

Odločiti se mora vsak sam. Ja , to je lepo povedano, pa kaj , ko ne gre, ko ni volje. trezen še o tem govori, potem pa ne več. Ga mine, posebej v svoji druščini.

Takih primerov poznam kar nekaj, tudi naš prijatelj in pa ena prijateljica. Kaj ena, kar dve . Vsi so sedaj ozdravljeni, že 5-7 let ne pijejo. Ko sem jih povprašala, kaj jih je "streznilo" so mi vsi trije dejali, da šok terapija. Kakšna? Šok v službi, da bodo ostali na cesti, pa otroci v šolah, da bodo brez denarja. Dejansko jih je sreznilo vodstvo podjetja. Posebej eno prijateljico. ko so ji zagrozilo po ne vem kolikih grožnjah tudi izpeljali. Pa je šla nazaj in jih moledovala, naj jo sprejmejo. seveda je za pogum nekaj "malega" popila. Ker je seveda niso hoteli vzeti, je prosila, naj jo peljejo na zdravljenje, služba pa naj jo počaka. Ampak, niso je peljali. Se je kar sama, po poti dolgi 40km je še nekaj spila in prišla v bolnišnico pijana. Seveda so jo vzeli, do iztreznitve. potem pa domov in po 3 dneh naj se vrne trezna, če želi zdravljenje. Spet se je napila kot .....in res, na tretji dan sama odšla v bolnišnico. Sedaj je v klubu OA - ozdravljenih alkoholikov. Že osmo leto ne pije in doma je zavel čisto drug veter. Seveda pa so ji domači in trije otroci vedno stali ob strani. Posebej pa ljubeči mož.

 Ona pravi, da jo je na zdravljenje pripeljal šok, kako bo s tremi šoloobveznimi otroci. In pravi še, da je vsem njenim sotrpinom, ki danes več ne pijejo, pomagal šok. Vsakemu svoj, vendar nek ŠOK.

Kyara

12. jan 2009 9:36

Da grem nazaj na osnovno vprašanje, ki je šlo takole:

anitram1 je napisal/a:

kako pomagati nekomu, ki ti pred očmi propada - alkohol, kronično pomankanje denarja, kljub njegovi dobri plači, večnih obljub, da bo drugače. Toda te obljube načenjajo tudi zdravje okolice, saj človeku ni vseeno, kaj se dogaja v njegovi neposredni bližini. Ločitev? anitram1

Draga kolegica, ne vem sicer točno, komu v resnici odgovarjam, ampak na kratko, po resnici in brez zanikovalnega olepšavanja: 1. Nihče nikomur ne "pomaga". Živeti v iluziji, da se nekomu "pomaga", v praksi pomeni naslednje: odrekanje, popuščanje, molk (medtem, ko one druge strani čisto nič ne ustavi, da ne bi bila verbalno groba, nesramna in kaj še vse), iskanje ne vem kakšnega višjega smisla v tem, da se žrtvuje/trpi za/zaradi nekoga,. ki si "sam ne zna pomagati".....to je tako zelo zelo zelo kontraproduktivno, da se ne da povedati. Človek si manj škode naredi, če si vsak dan s ta pravim kladivom tolče po kolenih (ker konča zgolj z ortopedsko okvaro in šepanje ni nič proti trajno poškodovani duši). Skratka, tisti, ki v tem vprašanju misli, da lahko "pomaga", mora dojeti, da ne pomaga in da je nesmiselno "pomagati", ker takega ravnanja preprosto ni. 2. V fazi "pomaganja" se naredi ogromno škode. Škode sebi in bognedaj, da so zraven še otroci, ker potem se ta škoda pomnoženo odraža na duši otrok. Ker v tej fazi "pomaganja" se v bistvu multiplicirajo negativni čustveni vzorci. To je tisti balast, ki smo ga pridelali v otroštvu in potem v preostnaku življenja poskšamo ta balast odpraviti ali pa vsaj zminimizirati (se da oboje). Tam, kjer je pa pristoten alkohol, se pa ti negativni čustveni vzorci povečujejo, namesto, da bi se zmanjšalo. Nekdo, ki je nekoč v otroštvu iz enega brezvezenega incidenta povezal misel v stilu: saj od tebe pa kaj boljšega itak ni za pričakovati.....ima povečano verjetnost, da bo v odraslem življenju našel napačnega partnerja in pri njem vztrajal, ker itak zanj/zanjo, kaj boljšega ni na svetu, oziroma koga boljšega itak ne zasluži. In ta vzorec se bo, žal, prenesel tudi na otroke. 3. Zato naj taka žrtev alkoholika predvsem dela na sebi. Naj popravi sebe. Če že ima tako hudo potrebo, da bi komu "pomagala", potem, naj vendar pomaga najbolj pomembni osebi v svojem življenju, to je pa ona sama. Naj se osvobodi svojih negativnih vzorcev, naj se tako osvobojena pogovri z otrokom (otrokoma, otroci), če obstajajo in naj se nekako odločijo, da bodo imeli od zdaj naprej bolj kvalitetno življenje. 4. Alkoholika iz te zgodbe je treba pa za nekaj časa fizično umakniti. Hudiča, pa saj obstajajo ključavničarji, ki zamenjajo ključavnico, mar ne? Lepo se zamenja ključavnica in njegove stvari se dajo v kufer in se kufer dostavi na lokacijo njegovih sorodnikvo in naj se alkoholik ne prikaže in naj se ne javi, dokler ne bo šel na zdravljenje. Alkoholik se namreč fura na prosjačenje, njemu paše, da se ga prosi, da naj ne pije in ne uničuje družine, alkoholik RABI nekoga, ki se plazi pred njim, zato ker mu to daje občutek, da je car. In iz te iluzije se pride ven samo tako, da se alkoholik RES zave, da izgublja. In če ga fizično odrežeš od njegove familije, potem dobi materialni občutek, kakšna je dejanska stvarnost. Brez tega pa ni nič. Je drastično? Jasno, da je. Ampak ne se slepiti, da je kakšen drug izhod: Ker prosjaćenje bo vodilo v večjo navidezno moč alkoholika, bo postal nasilen in potem je naslednja lokacija varna hiša. In če že kdo mora od hiše, potem naj gre za nekaj časa tisti, ki je v osnovi odgovoren za tako stanje. 5. Vsak je prvenstveno odgovoren zase. Vsak mora najprej pri sebi najti neko lepoto in veselje in naj to razvije. Ni nobenega dobrega razloga, ki bi opravičeval, da v iskanju notranje lepote nekoga drugega, ki je skrita za alkoholom in brezobzirnostjo, zanemariš svojo. Vendelina jr.

12. jan 2009 11:23

Največji problem je odločiti se za ukrepe, kot jih predlagaš, Vendelina jr. To terja moč in odločnost in to je tisti prvi korak pri spreminjanju sebe. Ki potem lahko vodi tudi k spreminjanju koga drugega, a samo v primeru, da je ta drugi pripravljen na to.

 

Se pa strinjam, da alkičem pomaga samo šok terapija, vse drugo je podaljševanje agonije.

Smo pa še vedno družba, izjemno strpna do alkoholizma.

 

Smo sodelovali pri zdravljenju kolegov v službi, doživljajli, kako so nam jih iz drugih podjetij pijane pošiljali nazaj v firmo. Pomagala je le grožnja: zdravljenje ali izguba službe. Trije so šli na zdravljenje. Eden je že 12 let abstinent, dva sta se zapila nazaj.  Vrtinec.

 

Mamamia

mamamia

12. jan 2009 11:58

Darling, ko sem sama prvič slišala od ene gospe, ki je imela maso življenjskih izkušenj, da se alkoholike fizično postavi pred vrata......sem bila totalno šokirana. Ampak jaz sem bila takrat dvajset let mlajša in si v resnici nisem zmogla predstavljati, da ljudje živijo drugače, kot v naši, by the book in do stopnje kiča urejeni osnovni družbeni celici. Tudi je ta pametna gospa rekla, da ima vsak pravico do slabega dneva in da ima vsak pravico in dolžnost do joka, ampak da pa nima nihče pravice do jamranja in da je jamranje, s katerim se opušča nujno in potrebno ukrepanje, nedopustno. In da je bolje, da se komu kaj pove naravnost po sistemu džon u čelo. Da bo marsikdo to resnico takoj na začetku zelo slabo sprejel, ampak da je ne bo mogel izbrisati iz zavesti in da ga bo to čez nekaj časa pripeljalo k pravemu reševanju. Tell it like it is, je bilo njeno vodilo. No, potem sem pa v naslednjih letih morala izreči en disciplinski ukrep po službeni dolžnosti (razlog je bil alkoholizem) in sem relativno od blizu videla, kako ljudje iščejo odgovore v alkoholu in kako jih tam ne najdejo in kako jih vedno bolj iščejo na napačnem koncu. In tudi videla, da so se za zdravljenje odločili po tem, ko jim je življenje dalo eno veliko klofuto. Recimo, da so jim postavili kufre pred vrata in ne javi se, dokler se ne spremeniš.....In to je več ali manj uspešno motiviralo ljudi, da so se spet našli. In sem tako spoznala, da je imela tista pametna gospa (glej prvi stavek) salamensko prav. Bi pa rada opozorila še na nekaj: alkoholik deluje v paru - mora imeti s sabo en šibkejši člen, eno žrtev. Alkoholik v kombinaciji s samozavestno osebo nima kaj iskati - kvečjemu pobegne in gre med klošarje. Medtem ko alkoholiki v kombianciji z nekom, ki prevzame vlogo žrtve (to so pa ponavadi partnerke in otroci) lahko funkcionira leta in leta, dokler mu Carmen&Co (se referiram na Šifrejejeve Moje miške) ne odpovejo družbe. Ker žena, ki se najde v vlogi žrtve, ta bo vse potrpela. Vse bo zamaskirala, zmišljevala se bo izgovore, zakaj je tip tak (veste, je pod stresom!), prekrivala bo modrice, zanemarjala bo sebe in potem se stvar razvije v dve smeri, ali se ženska spremeni v razvalino ali pa tudi sama postane alkoholičarka. Ob takih temah se neredkokrat spomnim besed pokojnega dr. Ruglja. Kolikor je bil človek kontraverzen in na trenukte zelo grob v svojih izjavah.....je tista, o pezdetih in o tem, kdo jih vzagaj in kako se pezdeti pojavljao v vsaki generaciji znova....če iz te izjave odštejem ves seksizem, v bistvu tako bridko resnična, da človek obmolkne. Če grem nazaj na par:alkoholik - žrtev - okej, spol ni važen, je pa v tej kulturi prevladujoče, da je alkoholik moški, žrtev pa ženska. Alkoholika vzpostvavlja njegova žrtev. Vzpostavlja v smislu, da mu nosi k ustom, odnaša od riti, maskira njegove izbruhe, modrice pa pokrije s pudrom.....in dokler bo to počela, se seveda alkoholik ne bo niti za trohcio spremenil. Zakaj le? Saj mu žrtev ves čas s svojim delovanjem sporoča, da tisto, kar počne, je v osnovi prav. Če dobro premislim, bi kdorkoli od nas nehal rohneti in sitnariti, če bi mu točno tako obnašanja zagtavljalo mir, red in čistočo pri hiši (pa še vsi bi hodili po prstih, da nas ne bi motili)? A se kdo javi? No, saj sem si mislila. In peklenski krog alkoholizma se prekine tisti trenutek, ko se žrtev neha obnašati kot žrtev. Alkoholik se sicer resda še precej časa ukvarja s svojim rehabom (ali pa si najde novo žrtev). žžžrtev pa se neha obnašati kot žrtev takrat, ko spozna (bom s kapitalnimi, ker mi explorier ne omogoča boldiranja) DA KOT POSLEDICO, DA NE BI IZGUBILA ENE BLIŽNJE OSEBE, IZGUBLJA SEBE. In če to spozna še pravi čas, dokler je v njej še toliko razsodnosti, da ugotovi, da sebe ima pa vseeno rajši, potem se zmore boriti zase. Če pa pride to spoznanje prepozno, potem se pa par družno zapija. Vendelina jr.