Sicilski potopis

Naslov bi najrajši kar ukradla Branku Gradišniku . Ampak to se 1. ne spodobi; 2. je nepriporočljivo - razen v primeru, če se hočete z omenjenim gospodom zaplesti v dolge, lepe in zanimive debate po elektronski pošti, kot se je enkrat zgodilo meni, ko sem ga čisto dobronamerno opozorila na malenkostno napakico v prevodu ene od knjig Martina Gardnerja.

Iz razlogov, omenjenih na koncu potopisa, je tokrat izgovor o iskanju fotoaparatovega kabla brezpredmeten.

Prva stvar: Sicilija ni ravno blizu. Zlasti za ljudi, ki imajo OCDjevsko navado s seboj vleč vraga in pol, od kupa knjig, blokflavte in kitare do manjšega teleskopa in orjaške škatle tehnikalij, v katero spadajo vsi mogoči gadgeti - GPS loggerji, čitalniki kartic, prenosni diski, fotoaparatčiki od F1 do Fn, skupaj s pripadajočo neobvladljivo zmešnjavo takih in drugačnih polnilcev (navadnih, hitrih, avtomobilskih, etc), rezervnih baterij, kablov in transformatorjev; v zadnjem hipu naju je srečala pamet in sva doma pustila vsaj LCD projektor in pol-terabytni disk downloadanih filmov in kompletov nadaljevank, "za primer tri tedne trajajočega hurikana s poplavami, zaradi katerih ne bi mogla zapustiti hiše"). Na koncu se redno izkaže, da dveh tretjin teh zadevščin niti ne potegneva iz škatel, ostala tretjina pa rešuje čast in denar, če že ne zdravja in življenja - na primer, le navigatorski napravi Magellan Combo se imava zahvaliti, da sva zadnji dan v večerno predinfarktnem palermitanskem prometu že v prvi iteraciji nasla trajektni terminal; da o pomembni vlogi, ki jo je dan pred odhodom odigral v zadnjem hipu kupljeni mobilni telefonček, niti ne govorim.

To pomeni, da kombinacija letalo/rent-a-car odpade kot knof od gat - tudi če bi nekako požrla stroške in neudobje tovorjenja tolikšne in take prtljage na avion, bi naju najbrž na letališču kot potencialna terorista preusmerili na kako, recimo, alternativno počitniško destinacijo. Na primer Guantanamo. Lansko leto sva od Kopra do Ville San Giovani potovala z avtom, vendar se nama je tistih 1400 km precej vleklo, zato sva šla že nazaj grede kar v Palermu na trajekt, ki pelje do Genove.

Trajektno linijo Palermo-Genova monopolizira kompanija Grandi Navi Veloci. Vožnja z njihovimi trajekti je prijetna, udobna in relativno poceni. Če seveda preživiš vkrcavanje in še zlasti izkrcavanje - iz varnostnih razlogov, kot oni temu pravijo, sme na trajekt v vozilu samo šofer, ostali potniki morajo izstopiti iz avtomobila (ne glede na spol, starost, invalidske vozičke ali bergle, otovorjenost z otroki, psi ali mačkami) in se med neobvladljivim vrvežem in nepregledno zmedo kontejnerskih vlačilcev, ki švigajo gor in dol po vkrcevalni klančini, nekako dokopati do potniškega vhoda. (Kot ste najbrž že opazili, me včasih prime neobvladljiva potreba po dramatiziranju. Tako so mi hodile po glavi aluzije na najgrenkejše vojne filme - "Ženske in otroci levo, moški desno, odložite oblačila in vstopite v kabine za tuširanje, tisti z zlatimi zobmi se postavite v posebno vrsto 4C, ne sprašujte, za vse je poskrbljeno, tako zahteva varnost.") Potem, ko si enkrat na trajektu, je v bistvu vse v redu - moraš samo skrbno paziti, da ne zaideš v glavni hall v času nastopa pevca Danila, ki mu po mojem na jajca ne obešajo zlatih ceglov, ampak kar take iz osiromašenega urana (besedna zveza whining dick - variacija whining chicks, generično ime, s katerim so bratje anglosasi zaradi zavijajočega cviljenja krstili pevke r"n"b, na primer Beyonce, Anastacio in podobno svojat - je na ta način dobila čisto nov pomen).

Najverjetnejši vzrok, zakaj se nama je Sicilija ob lanskem dopustu tako priljubila, se skriva v tem, da ta prelepa italijanska dežela na trenutke daje vtis, da se je čas ustavil nekje v nedoločljivi preteklosti. Sprehod v času sieste po opustelih ulicah skoraj kateregakoli manjšega mesteca ima pri meni isti učinek kot magdalenice pri Proustu, namreč zbudi mi žive, skoraj tridimenzionalne spomine na počitnice v otroštvu - Piran, Pula, Split, Koper. Popolno izkušnjo tripa v zgodovinsko kolektivno podzavest uspešno preprečuje dvoje pojavov: gora avtomobilske pločevine, ki se ima navado valit v mestece in iz njega ob začetku in koncu sieste; druga stvar, ki opozarja na kruto sedanjost, so povsod prisotni panevropski logotipi trgovskih verig od Eurospina do Lidla.

Bivala sva v majhnem mestecu Campobello di Mazara oziroma v njegovi obalni izpostavi, Tre Fontane - neenakomeren niz hišic ob cesti, ki pelje ob dolgi peščeni obali (ta se seveda imenuje Lungomare, kako pa drugače). V začetku septembra, ko sva prispela, so bile Tre Fontane še kar obljudene, postopno pa so se njihovi začasni prebivalci izselili, tako da sva imela zadnji teden skoraj popolno osamo - še prodajalec zelenjave v značilnem triciklu , ki je vsako jutro po zvočniku prepeval svojo uglasbeno ponudbo ("Pomodori, carrote, cipolle, uvi, pesche, melanzane...") se je obrnil že sto metrov nekaj metrov pred najinim dvoriščem. (Da bi bila midva njegovi redni stranki, ma to se prov ries ne bi za naju dalo rieč, ampak tipično se je pojavljal ravno v času, ko sva se imela navado lotevat raznih neodložljivih opravkov, od prvega odhoda v morje na jutranje lulanje do generičnih ali drugačnih zajtrkov).

Pravzaprav bivanje ni bilo ravno načrtovano kot bivanje, bolj kot postojanka pri raziskovanju ostalih delov otoka. Načrte za potepanje nama je spočetka temeljito prekrižalo hudo vnetje sluhovodov pri meni (nič presenetljivega, ker imam pogosto navado zbolet, čim oddam listek za dopust v tajništvo, čeprav se običajno zadovoljim s kakim prehladom ali angino); nekoliko - čeprav ne povsem - sva jih nadoknadila v drugi polovici dopusta. Kaj hočemo, bo treba iti spet naslednje leto. Ali celo razmišljati o alternativnih rešitvah - ker je nepremičninska recesija začela stegovat kremplje tudi po Siciliji, so cene obalnih villet začele temeljito padat, nekaj km stran od obale pa so na prodaj prave hiše z velikim vrtovi po manj kot 100 000€. Z nepremičninskim agentom sva se že skoraj dogovorila za ogled ene od njih, oglaševane kot Ramisella - villa a due piani + 4000 msq giardino; prezzo 65 000€ (giardino je bil v tem primeru nasad pomarančevcev in limonovcev - so se vam kaj pocedile sline? Meni se še vedno cedijo.). Isti agent je povedal, da je pred dvema mesecema prodal podobno hiško paru iz Stockholma, odkoder leti direktno v Mazara del Vallo eden od nizkocenovnikov, tako da tipčka ob petkih zakleneta svoje stanovanje, sedeta na letalo in si privoščita vikend na soncu.

Na tem mestu bomo za hip prepustili besedo kriminalistu campobeleške karabinjerske postaje, marechalu Ignaciu Grecu:

La villetta e situata ad angolo tra la via Lungomare Est angolo con la 157 Est, e ad unico piano terra ed e il penultimo appartamento in direcione dell" Acqua Splash, e recintato con in muro a secco alto mt. 1,50 circa.---

(---TBC = To Be Continued = se nadaljuje ---)

proxima

17. okt 2008 20:25

Upam, da kmalu, ker sem prav grozljivo nestrpna, da veš!!!

LP

P.s. Italijanščina in jaz - trije, če ne štirje pojmi - če je v zadnjem odstavku kaj brezpogojno pomembnega, bi prosila za prevod!

cervus

17. okt 2008 20:42

Proxima, komaj čakam. That"s all. Barbra

17. okt 2008 21:06

A ,bo kriminalka proxima,komaj čakam ,jih obožujem. lp goga

17. okt 2008 21:08

Dajte pa kak oni on-line prevajalec vklopit, verjetno bi bilo zabavno. Drugače je pa navedena lokacija in opis vilette.l

 

Proxima, hvala

Loni Makaroni

17. okt 2008 21:42

Kako pa kaj cosanostra proxima, ste kaj trčili skupaj ? LP hedonist

17. okt 2008 22:24

Se tako dolgo nisi oglasila, da sem že mislila, da so ti tudi računalnik ukradli...ko imaš zadnje čase vse sorte v tej smeri . No, komaj čakam na kontinue!

Ognjič

18. okt 2008 21:21

Ja, čakamo na nadaljevanje, menda nas ne  boš kar pustila da se slinimo pred škarpo ob misli na Naceta G.?

nola

18. okt 2008 22:13

Lastnica "najine" villette sul mare, gospa Maria Luisa, je zelo prijetna in še bolj zgovorna gospa. Po nemarni asociaciji iz puntarske pesmi Iztoka Mlakarja sva jo že lani prekrstila v grofico in ta naziv ji izredno lepo pristaja, še zlasti, kadar se oglasi na kratek obisk v spremstvu svojih pomočnikov, Tunizijca Rida, ki je tudi precej zgovoren (in ima priljubljeno temo, namreč prepričevanje v krščansko spreobrnjenje, no less!), in domačinke Rose (o kateri ne veva prav nič, ker je molčeča kot grob - razen "permesso" in "salute" nisva od nje nikoli slišala niti besede). Grofica ima samo eno napakico, ki ji je skoraj ne moremo šteti v zlo, namreč čas obravnava nekoliko hindujsko. Ko sva se lani vseljevala v hiško, naju je naročila ob 14h, zamudila eno uro in nama srečno povedala, da je treba še malo pospraviti in da se lahko vrneva ob 18h. Ob 22h sva še vedno sedela na terasi, nekoliko nažgana od prve doze syraha, s katerega učinki takrat še nisva bila v celoti seznanjena (glej spodaj), čisto prestradana, ker sta pomočnika natančno glancala kuhinjo kljub najinim protestom, da to lahko opraviva sama naslednji dan, grofica pa je hodila okrog in vzdihovala "oooo, ci tante cose da fare", "toliko je še za postoriti..." Tistega večera je nastal recept za pasto iuris primae noctis, ki se mi ga ne da objavljati med recepti, ker je preveč enostaven - na olivnem olju na hitro popečemo koščke salsiccie (tanka, okusna pečenica iz svinjskega mesa), rezine melancan, paprik, čebule, nekaj strtega česna, popramo (soliti ni treba, ker so navadno že pečenice dovolj slane) in vse skupaj zmešamo s kuhano pašto. Bliskovito in učinkovito, kot bi rekel moj nekdanji, na žalost že pokojni šef. Provinca Trapani, v katero spada najino malo mestece, je približna ilustracija tega, kako si jaz predstavljam raj na zemlji. Prst je rodovitna in krasno obdelana - vinogradi, oljčni nasadi, sadovnjaki, njive z najrazličnejšimi vrtninami in poljščinami, urejeni namakalni sistemi so v posmeh vsem stereotipom o lenih južnjakih. Šala o kmetu, ki mora, čim vsadi koruzno zrno, odskočiti en meter vstran, da ga klijoča rastlina ne bi nabodla, bi utegnila tukaj imeti celo nekaj podlage. V pokrajini pridelajo letno več vina kot v Čilu ali na Madžarskem. In to kakšnega vina, dio mio...:))) kot sem nekoč že zapisala, ima tukajšnji syrah okus kot nektar in učinek pangalaktičnega grloreza - kot bi ti nekdo raztreščil možgane z veliko zlato opeko, ovito v rezino limone, prosto po Douglasu Adamsu. Med najinim dopustom je potekala trgatev, tako da se je dalo v lokalnem vinotoču (spazio vini) kupovati svež, nebeško sladek mošt naravnost izpod stiskalnice. V provinci Trapani očitno bogato obrodi še en naravni fenomen (ežoj!) - namreč lepotice. Ne vem, če sem kje na svetu videla toliko lepih žensk vseh starosti, barv, velikosti in oblin na kvadratni kilometer - samo z jagodnim izborom tistega, kar se zvečer sprehaja po Campobellu, bi po mojem lahko napolnili vse jesenske modne izdaje Vogue od New Yorka do Milana. Mislim, da iz tega izvira običaj, da po večerji očanci odvlečejo stole na ulico in namesto televizije gledajo sprehajalke ("Yeaaah! What she said," bo po mojem na tole pripomnil moj dragi.). Imam dve hipotezi, kako je prišlo do tega - prva je darvinistična, namreč, da je to posledica naravnega izbora zaradi posledic srečevanja množic ras in narodov; druga je deterministična - namreč vsi sicilski moški brez izjeme flirtajo z vsakim bitjem ženskega spola, ki pride mimo. In če v ženski zbudiš občutek, da je lepotica, to tudi postane. Med izjeme ne moremo šteti niti že omenjenega marechala Greca (ki je sam na pogled vse prej kot napačen, "slin slin*). (------- TBC --------) lp, proxima

19. okt 2008 1:19

We want moooooore! Proxima, to ni čisto fer, zdaj, ko nam obljubljajo sneg na 1000m, pa dež pada itd, ljudi vznemirjat s takilemi opisi. In samo da pomislim, da bom morala na Sicilijo čakati do naslednjega poletja...(*ebiga, otroci+šola=strogo poletna sezona za daljši dopust)...uf....daj, hitro objavi naslednji del, proooosim! mamaF - Mojca

19. okt 2008 2:01

Kar nadaljuj - sama ušesa so me, ah ne - same oči so me. Brala sem čisto počasi, da sem se lahko vživela v vse to kar si tako jedrnato opisala. So me potopisi od nekdaj zanimali, tako sveži so pa še bolj zanimivi. Čakam nadaljevanje.... lp daga