Za vse, ki vas daljši teksti ne ustavijo.
Za vse, ki veste, da se svet ne konča za ograjo vašega doma.
Za vse, ki misli, s katerimi se ne strinjate, ne razumete kot ciljan in izključen napad na vas in samo na vas....
Za vse, ki nimate težav s tvojenjem priredij in podredij.
Za vse, ki "ne streljate kurirja, zato ker vam sporočilo ni všeč".
Za vse, ki ne potrebujete črede za to, da bi dobili potrdilo o svoji vrednosti in veljavi.
Vi verjetno - ampak mogoče je pa kdo zaradi časovne razlike prezrl - veste, da je včeraj umrl pisatelj, scenarist in publicist Taras Kermauner.
Sama sem njegove tekste intenzivno brala v gimnaziji (sem bila močno v teatrski fazi in sem se poigravala s študijem režije), potem malo manj, potem gospod dolgo časa ni pisal. Sta me pa njegov zadnji intervju pred nekaj meseci (Marcel Štefančič jr. je naredil izvrsten intervju), pa tudi reakcija gospe Koder na to, kar je bilo tam izrečeno, vzpodbudila k precejšnjemu razmišljanju. Razmišljanju o tem, da človek išče odgovore na bivanjska vprašanja in da tudi po tem, ko že misli, da jih je našel, ugotovi, da to pa morda ni TO - čeprav je že mislil, da JE.
Z nobenim tekstom gospoda Kermaunerja se nisem strinjala od začetka do konca. Nobenega nisem kar požrla od navdušenja. Ampak, intrigantni so bili pa vsi.
Gospod ni želel biti všečen in ni potreboval odobravanja za vsako ceno.
In ljudi, ki niso obremenjeni s tem, da bi bili všečni, ti so me vedno zanimiali in od njih sem se največ naučila.
Skratka, naj bo tale zapis kot neke vrste opomnik za obisk bližnje knjižnice. Zdaj itak vreme spodbuja branje.
Vendelina jr.
