Sin noče spat zvečer

Je ja. Zmatrat ga moraš popoldne na zraku. Pri nas je to odlična predpriprava na spanje. E.

Naša taktika je (imamo 2 fanta -10 in 4,5 let )---tam nekje okrog 19 30 se začnejo priprave na spanje...počasi večerja, tuširanje, oblačenje pižame, prebiranje pravljice....ob 20 30 so luči v otroških sobah ugasnjene, midva z možem pa imava končno malo miru... In tako iz dneva v dan.............. tejka77 Sporočilo je spremenil(a) tejka77 dne 16. apr 2008 22:20:05

snezika, vztrajaj pri svojem, ce mora spat, mora spat in pika! Vztrajaj dokler ne bo prepozno in mu bo prislo v navado. Enak problem je pri moji hcerki. Noce spat, pa ceprav je zelo utrujena. Iwana

Zadnjič sem gledala oddajo o takih "problematičnih otrocih", nekaj za naslovom Mali angelčki ali hudički, je na kanalu a, skratka o otrocih oziroma starših, ki imajo probleme z vzgojo in uveljavljanjem avtoritete. Sicer mi je ta ameriški način malo tako-tako, ampak vseeno.... Mama je imela tri otroke, celo trojčke, če se prav spomnim, nisem gledala od začetka, in je imela z njimi kup težav. Pa še samohranilka je bila. Bili so problematični in to ves čas, tako da ni mogla z njimi nikamor, ker so bili neukrotljivi. Zvečer pa jih je uspavala pred tv in potem, ko so zaspali, jih je odnesla v njihove postelje. Pa so se potem zbujali in hodili spat v njeno posteljo. Skratka, svetovalec ji je svetoval, naj bo dosledna in naj jih vsak večer da spat v njihove postelje ob določeni uri, nato pa jim obljubi, da bo pustila vrata sobe odprta, če bodo v postelji. Če pa ne bodo, jih bo zaprla. In potem je v hitrem posnetku kazalo, kako jih daje v postelje, pa gre in pusti odprta vrata, pa potem mulci vstanejo, pa jih spet da nazaj v postelje in vrata sobe zapre, pa spet vstajanje, potem je držala vrata sobe, da niso mogli ven, pa spet šla noter, jih dala v postelje, pa pustila vrata odprta in tako se je ponavljalo enih dvajsetkrat, potem pa so mulci omagali in zaspali. Potem se je to ponovilo še ponoči, ko so prišli k njej in še naslednji dan in potem nič več. Je pa res, da je bila vztrajna in ni popustila, kar je zelo pomembno. Otrok se ti ne sme smiliti pa potrpežljiva in vztrajna moraš biti. andda

Kot je povedala tejka77.

Najpomembnejši je večerni ritual, vsak dan enak. Natanko določene aktivnosti, ki se pri nas začnejo takoj po zaključku risanke in Lumpiju. To piše tudi v knjigah o vzgoji otrok. Umivanje, pižama, branje pravljice in spanje. Naša zaspi nekje med 20:00 in 20:30. Ritual se lahko izjemoma redko izpusti ob kakih praznovanjih.

Je pa res, da če se popoldne z njo ne ukvarjam dovolj (pridem pozno domov iz službe), tamala tudi zna raztegniti večerni ritual. Predvidevam, da tako nadomešča mojo pozornost v popoldanskih aktivnostih z večernimi. To je moje skromno starševsko mnenje, svoje pa ti bodo itak povedala stroka, od katere bo kdo zagotovo bral ta forum.

Anja

Jaz imam 2 fantka, starejši 4,5 leta, mlajši 1,5 leta. Mlajši gre spat ob 19-19:30, vsak večer klasika za oba-večerja, umivanje, mlajši dobi še flašo mleka ali bele kave in spanje, starejši v pižami še kaj pobarva, nariše, rešujeva Zmajčka, lepiva,....pač karkoli, okrog 20-20:30 rečem da gre spat in mu preberem pravljico in pika. Obvezno si vsak večer vzamem 1 uro časa samo zanj, ko mlajši že zaspi, same veste koliko dela je z 1,5 letnikom in v času ko je mlajši aktiven se težko dovolj posvečam starejšemu, zato čas zase izkoristiva zvečer. 1 ura je samo najin oz. jo deliva tudi z očkom :)

Obvezna je doslednost, otrok mora imeti uspostavljen nek red, ki ga morajo izvajati starši. Ne rečem, izjema so praznovanja, kjer popustim pri spanju :)

In potem z možem skupaj pospraviva in si vzameva čas zase. Mislim da je to prav tisto, kar v današnjem času manjka, malo miru. Midva dostikrat zvečer vrževa karte, igrava pictionari,... ker se tako zabavava in tudi kaj pogovoriva. Če gledava TV sva tiho in po možnosti vsak na svojem kavču zaspiva....

 

 

ANJA

Pri nas se je že pri enem letu in pol začel pojavljati ta problem. Takrat smo imeli stanovanje - vse v eni sobi - kot garsonjera, pa niti sobe nismo mogli zapret in se umakniti drugam, da bi hči ostala sama. Nič ni pomagalo, ne pesmice, ne pravljice, nič. Ura je tekla, otrok pa ni in ni zaspal (naslednji dan pa bi spal do poldneva). Potem sva jo z možem par dni zapored točno ob 20. uri v pižamo in spalno vrečo oblečeno dala v avto in mož jo je odpeljal okoli vasi, pa je takoj zaspala. Spečo smo potem brez problema dala spat. Ampak to seveda ni bila nobena prava rešitev, jasno. To je bil zgolj majhen trik, kako puncin bioritem spraviti nazaj na normalo. Na srečo smo preuredili stanovanje, pridobili ločeno spalnico, rodili še fanta in tako se je red odhajanja v posteljo končno začel vzpostavljati. OB osmih zvečer sta šla oba spat in pika. Seveda je bilo dosti tuljenja s hčerine strani, a ko smo jo malo zbadali, da dojenček bolj razume, kaj hočemo kot ona, se je zelo potrudila, da bi nas zadovoljila. Hči je še zmeraj nočna ptica, vendar pa je od njenega drugega leta (in rojstva bratca) začel veljati red: večerja, kopalnica, pravljica, luč ugasnit in spat. No, zdaj sta že velika, pa vseeno zahtevamo, da sta čez teden do 21.30 v postelji, lahko še malo bereta, potem pa spat. Čez vikend pa tudi večkrat kak film skupaj pogledamo in sta malo dlje pokonci. Snežinka, bodi trdna, bodi vztrajna, jaz se še zdaj jezim sama nase za kakšno stvar, ki je nisem uveljavila, ko sta bila moja še manjša. Starejši ko so, težje jih je prepričati in uveljaviti nek red. mamaF - Mojca

večerja,kopalnica,pravljica in če še ne gre vključim kar pravljico na kaseti,.... imamo pa težavo,ko je kakšen otroški film ,ob osmih in bi ga zelo radi gledali,pa ob prvih reklamah zaspijo,... starejši pa redno zvečer bere..in ker zjutraj ni težav z vstajanjem mu je to dovoljeno anaeva

Moj sin je že sicer najstnik, sem pa imela probleme, ko je bil manjši. Probleme sem imela, dokler nisem dojela, da moj otrok ne potrebuje toliko spanja kot ostali otroci. Pri dveh letih je nehal spati popoldne. Takrat sem reševala tako, da ni nujno, da spi, mora pa počivati v miru. Na postelji je gledal knjige, se igral - vendar sam. Nikoli, res nikoli ni zaspal, tudi v vrtcu ne. Cele dneve smo bili vsi v družini aktivni, veliko na svežem zraku. Na koncu pa sva bila utrujena samo midva z možem. Ni bil siten, ni bil nenaspan, zato sem pač ščasoma ugotovila, da ne potrebuje toliko spanja. Še danes ne spi veliko, čeprav je znano, da pubertetniki radi spijo. Smo pa tudi mi imeli večerni obred pogovarjanja, kaj se je zgodilo preko dneva in pravljice, pa zgodbico "enkrat je bil en fant z imenom ...", kjer sem mu nakazala, kaj je čez dan "ta fant" naredil narobe in vprašala sina, kaj bi naredil on, pohvalila "tega fanta" ipd. To seveda ni bilo pri dveh letih, ampak malo kasneje. Snežinka, to je moja izkušnja. Morda ti kaj pomaga pri razmišljanju. akim

Prav zanimivo kako danasnji otrocicki nocejo spati zvecer. Tudi v svoji okolici veliko poslusam o tem. Zavedam se, da so to popolnoma drugacni casi kot tisti, ko sem jaz vzgajala svoje otroke.Z njimi sem bila vsak dan zunaj,ne glede na vreme in delala potem gospodinjsla opravila pozno v noc,a otroci so mirno spali.Strinjam z medvedko,da je otroku potreben zrak, narava. Vsekakor pa je ze od zacetka pomemben red,ceprav je to vcasih tezko in prevladajo custva. Meni je mama rekla,naj otrok spi v svoji posteljici in ce le ni bolan,naj ga ne jemljem k sebi,ker to potem kmalu zazna kot crkljanje in noce vec zaspati na svojem mestu. In imela je prav,saj sta moji dekleti ponoci lepo spanckali.No, sedaj pa ne vec...hehe,sploh ob vikendih. Majdina