Naravoslovje ali družboslovje

1. apr 2008 16:43

Rimljanka, oprosti, nisem imela prav nobenega namena nikogar žalit. Ne, ne moram reči, da dobro poznam naše šole. Imam svoje izkušnje - s šolami, ki sem jih sama obiskovala, ostalo pa sem v parih letih, ko sem vodila razne likovne delavnice s srednješolci izvedela skozi pogovor z njimi. Večinoma so bili ti mladi razočarani nad dejstvom, da so v svojih šolah (pretežno gimnazijah) profesorji pretežno storilnostno naravnani (saj so tudi programi na tak način zasnovani) in dostikrat "forsirajo" samo svoj predmet, ostali interesi dijakov pa jih ne zanimajo. Govorili so mi, da so zaradi obilice faktografskega znanja, ki ga morajo osvojiti in je seveda vse enako pomembno, zbegani ob dejstvu, da si je treba ob zaključku gimnazije za študij izbrati področje, ki naj bi nekoč postalo njihov poklic. Večina je namreč zatrjevala, da je del tretjega četrti letnik zgolj "piflanje" za maturo in profesorji so se z njimi bolj kot o prihodnosti - študiju in poklicni poti- pogovarjali le o tem, kako uspešno maturirati. Zato, so mi rekli nekateri, pogrešajo tisti "idealni" tip profesorja, ki ga ne zanima samo to, kako dijak znanje pretvori v oceno ampak tudi kaj bo s svojim znanjem in sposobnostni v življenju lahko počel. Skratka, nekateri od ljudi, s katerimi v šoli preživijo toliko in toliko ur vsak dan, želijo še kak nasvet , ne pa samo golega predavanja o točno določenem predmetu. Tile moji "učenci", ki so prihajali risat, ker so želeli študij nadaljevati arhitekturi ali oblikovanju in so se pripravljali na sprejemne izpite, so bili nad večino svojih profesorjev pač razočarani. In ker so učitelji tam zaradi otrok, menim, da temu ne bi smelo biti tako. Strinjam se s tabo, da morajo imeti interes seveda otroci sami, absolutno, čudežev ne more delati noben učitelj/ profesor, po drugi strani pa preživijo v šoli toliko časa, da ne moremo reči, da dejstvo, kako preživijo ta čas ne vpliva na njih. Ker pa imam srečo, da sem sama imela nekaj učiteljev, ki bi jim lahko rekla "idealni" in so bili v času mojega odraščanja moj ideal - ideal zadovoljnega človeka, ki z veseljem opravlja svoje delo in to bogastvo prenaša tudi na druge (nas, učence) sem se pač zapičila v ta "ideal". In imam priložnost spoznavati učitelje še naprej, v osnovni šoli imam dva otroka. Upam, da bosta tudi ona dva v prihodnje srečala čim več ljudi, ki bodo vsaj blizu tem "idealom". Ps. To "ideali gor ideali dol" pisanje je bil pač moj komentar na izjavo avtorice te teme - o profesorjih, ki poveličujejo samo svoja področja. mamaF - Mojca Sporočilo je spremenil(a) mamaF dne 01. apr 2008 16:44:07 Sporočilo je spremenil(a) mamaF dne 01. apr 2008 17:22:21

1. apr 2008 18:09

Če stopiš mački na rep, zacvili ...

Drejček

1. apr 2008 19:56

drejcek je napisal/a:

Vprašaj samo sebe, kaj bi rada počela v življenju, in temu sledi. Načeloma velja, da so naravoslovno-tehnični študiji težji od družboslovnih, ampak v prvi vrsti je to odvisno od posameznika/ce.     ....................................................................................................................... ....................................................................................................................... Drejček

Popolnoma se strinjam z drejčkom in to naj ti bo vodilo na prvem mestu, poklic moraš imeti rad, ne slepi se, da si lahko uspešna v poklicu, ki je " in ", v katerem se dobi služba, tebe pa ne veseli. Točno tako, kot je zapisala marelica ( premisli, kaj bi najraje delala......... ).

Jaz sem po izobrazbi naravoslovec ( posebej pozdravljena anja27 ) in se mi zdi, da ne bi mogel živeti v svetu, ki ga ne razumem, ne razumem kako funkcionira narava, vesolje..........dopuščam možnost, da nekateri lahko. KOt sem nekje bolj za hec omenil ( mamamia ), mislim skoraj resno: nobenega ne bi spustil v kuhinjo brez predhodne preverbe znanja iz osnov fizike, kemije, biologije, anatomije ( vsaj živali ) pa še kaj bi se našlo. Kot je omenila enkrat Veri ( pa res kaj je z Veri, že nekaj časa je nisem zasledil  ) zelo prav pride plinska enadžba pri ( se mi zdi ) peki peciva, da o poznavanju mehanizmih prevajanja toplote, ali recimo kemija pecilnega praška, vzhajanje testa....................niti ne govorimo.

Kakorkoli, odločitev je tvoja, in tebi bo usoda izstavila račun ( v obliki dobre službe, zadovoljstva na delu ............ , ali pa v obliki nezadovoljstva z delom............ ) zato pamet v roke, čeprav biom rekel: naj odloča srce ).

ežoj

1. apr 2008 22:39

No, ežoj, jaz ne bi zastavila tako drastično. Če bi prepovedali vstop v kuhinjo vsakemu, ki ne ve, kaj je Maillard-Amadorijeva reakcija, bi človeštvo grizljalo koreninice, pa se mi zdi, da bi bilo škoda. Vsekakor bolj zaupam pekom, ki ne razmišljajo pretirano o plinski enačbi, ampak se raje držijo receptov. Sicer pa mislim, da je uspeh to, da si zadovoljen s svojim življenjem. Največji uspeh je, da to, v čemer uživaš, pretvoriš v svoj poklic. Vsi študiji so toliko resni in zahtevni, kolikor jih resno vzameš, tako da je čisto deplasirano razpravljati, ali je bolj zahtevno strojništvo ali sociologija. Če te veseli, ni prav nič težko - ali pa neskončno težko, če te ne. Sploh pa ne vem, zakaj bi vsi morali na faks. Diploma in habilitacija ti zdrave pameti pač ne moreta dati - ta te pa v življenju najdalje pripelje. lep pozdrav Sonja

1. apr 2008 22:57

Ah, dokler zdravstvena ministrica razlaga, da nastaja pri peki cevapcicev dioksin (glej jutrisnje Delo), se ni treba nikomur bati za kuhinjsko kariero, ce ne zna napisat pV=nRT... (grrrrrr... ob cem takem se aquai detoksikatorji zbledijo...). lp, proxima

1. apr 2008 23:10

Oja, jaz se pa strinjam z ežojem. Znanje kemije, biologije, fizike tudi v kuhinji (in nasploh v življenju) zelo prav pride. Seveda ne nujno Maillardova reakcija, ampak tiste osnove, ki bi se jih bilo treba dobro naučiti v osnovni/srednji šoli; o osnovni kemijski sestavi živil, o bakterijski fermentaciji, o patogenih klicah, o sterilizaciji, o emulgatorjih, tudi o prevajanju toplote, o plinski enačbi, o poteku prebave itd.

Recepti so en del umetnosti, drug del pa pride s sproščenostjo pri eksperimentiranju, ki je posledica razumevanja procesov, ki se dogajajo pri kuhanju. Navsezadnje so moderni trendi v kulinariki usmerjeni prav v "molekularno kuhinjo".

Še zdaj mi je žal, da sem na Discoveryju zamudila oddajo/serijo oddaj o kemiji v kuhinji, kjer so se ukvarjali npr. s preučevanjem učinka kuhanja mesa na različnih temperaturah itd. Upam, da jo bodo še kdaj ponavljali - če ima slučajno kdo posneto (ali sneto z interneta), se pa toplo priporočam.

Res pa je tudi, da niso pomembne niti diplome, niti poklic oz. naziv, ki ga pridobiš,  ampak le zadovoljstvo z delom, ki ga opravljaš. To pa ni vedno odvisno samo od zaključene izobrazbe.

Nasja

 

Sporočilo je spremenil(a) Nasja dne 01. apr 2008 23:13:00

1. apr 2008 23:29

Veš, proxima, ampak dioksini res lahko nastajajo tudi pri peki čevapčičev? ne vem, kaj pravi ministrica, tudi ne pravim, da so jih čevapčiči polni - ampak tako pač je. Pri vsakem nepopolnem zgorevanju biomase se lahko tvorijo. Če so bili že prej v mesu, no, potem pa sploh dober tek. Samo brez panike, da ne bo kdo zdaj udaril po čevapčičih - meni so super. Lep pozdrav, Sonja

2. apr 2008 6:19

Pa še to: Branko Đurić je izjavil ( ne vem sicer će je zrastlo na njegovem zeljniku ): nekome gor ( mišljeno je bilo Bog ) se moram zahvalii temu, da se lahko preživljam s delom, ki bi ga bil pripravljen opravljati tudi zastonj. To pove vse.

ežoj

2. apr 2008 9:34

Ko vse tole berem, ali pa samo opazujem ljudi okoli sebe, bo vsak rekel, da je njegov faks najtežji ali pa vsaj ne bo dovolil, da se njegov faks daje v nič.... seveda so pomembni oboji (naravoslovni in družboslovni) in z roko v roki (kot pač pri vsaki strvari) gre razvoj naprej. Ampak...že sam vpis pove, da mladi raje segajo po družboslovnih, pomeni, da jih je preveč, roko na srce, kdo bo zaposlil toliko ekonomistov itd...manjka pa naravoslovcev. Vsi vseskozi omenjajo, da je treba mlade usmerjati v naravoslovne poklice a kaj vidimo. Ko smo izbirali poletne tabore za Zoisove štipendiste za moje sinove, so ti v glavnem le družboslovni, če gledam krožke v OŠ, so spet v glavnem družboslovni( no to velja le za našo OŠ). OK, bil je en tehničen krožek, a so pletli prtičke in iz želodov delali žirafe...moj sin je ves besen prišel domov, da on že ne bo iz želodov delal živalic...pa je bil že nekje v 4-5. razredu...on bi delal fizikalne poskuse, raziskoval motorje...ampak to ponavadi tovarišicam ne leži, pa ne mislim posploševat. Glede težavnosti, seveda je oboje težko, tu ni dileme, a jaz po svoji izkušnjam, ko sem končala obe fakulteti (in ne instant strokovni), mi je bil študij na gradbeni fakulteti veliko težji kot na ekonomski, pa sem imela strašno rada matematiko! Toliko kot sem se preučila matematike, najprej razumeti tiste matematične dokaze, se jih naučiti , uporabiti..delati vaje, se nisem nobenega ekonomskega predmeta, pa tudi tam nisem vse v prvo naredila, je bilo treba sest za knjige in brati, brati....vbijati v glavo podatke, a če si bral, si se naučil. Po moje je bistveno, kam te vleče če pa ne veš, pa izberi naravoslovje, to je moj predlog!

2. apr 2008 10:20

Oboje je pomembno. Prednosti ne bi dajala ne enemu, ne drugemu. Vem sicer, da bi se danes usmerila v naravoslovje, če bi lahko še enkrat izbirala, ampak me ob tem neznansko zanima tudi družboslovje, tako da ga niti slučajno ne bi pustila vnemar. Res pa je, da ni vsak človek dober za vse. Vsak mora zase premislit in preštudirat, kaj je tisto pravo, kar ga veseli, in takrat ne smeš poslušat prav nikogar. Tudi nas na Kulinariki ne. :) Kozmeja