14. feb 2008 20:13
Svoje dosedanje življenje sem večinoma preživela v mestu, za katerega so leta trdili, da je najbolj čisto mesto v Sloveniji. Živela sem v bloku z desetimi strankami, stanovalci pa so prišli do ključa od stanovanja z velikim številom prostovoljnega dela. Tako sem že pri treh tednih spančkala na delovišču, mama pa je pripravljala zemljo za sejanje trave. Komunalna služba je odvažala smeti, okrog blokov pa so kosili lastniki, travo pa so nato odpeljali na "ekonomijo", zato, bognasobvarji, v njej ni smelo biti nobenih smeti. Zato najbrž ni čudno, da sem bila najprej prepričana, da ima ekonomija zvezo s kravami, ki so potrebovale tisto travo, po kateri je bilo prepovedano hoditi. V tistih časih so imele zelenice otočke cvetja in tablice z napisi : " Hoja po travi - spodobi se kravi!" Valjda se nisem počutila niti kot tele, ko je bilo treba steči med bele cvetke detelje.
Posledice take gradnje in vzdrževanja so bili takojšnji ukrepi odraslih stanovalcev, ki so " mandatne kazni" izrekali kar na licu mesta. Nekaj fock, vlečenja za ušesa, če je od koga odpadel kak papirček, zato nam manj pogumnim, sploh ni prišlo na misel, da bi razmetavali smeti.
V tistih časih smo zbirali papirčke od bombonov, zlatega ( od lešnikov, kave), si lahko zamenjal za deset navadnih. V ta namen smo cele dneve preiskovali koše za smeti in imam v spominu, da je bil papirček od bombonov, ki si ga našel na tleh, pravo veselje. V primerjavi z brskanjem po košu za smeti, v katerih so bili jabolčni ogrizki, polni mravelj rdečk.
Že zelo zgodaj smo tudi otrroci sodelovali pri urejanju okolice hiše, ki je bila tudi tekmovalnega značaja. Z vstopm v šolo, ki je bila stara nekaj mesecev, sem stopila v okolje, ki ga je urejal hišnik, ki smo se ga bali kot hudič križa. Še danes se mi zdi, da je živel samo za tiste pol ure, ko je visel na ograji in z ostrim očesom opazoval, če bo šel kdo šel po stopnicah brez copat. Pa kaj ga je pravzaprav brigalo, če hodim v štramplih, če sem pozabila copate. Ko smo zasedali šolsko dvorišče in igrišče, je bil vedno v bližini. Za nami ni nikoli pospravljal, saj smo v strahu pred njegovo piščalko pobrali vse, do zadnjega papirčka.
Hodili smo tudi na izlete, kjer so učiteljice venomer ponavljale, da živimo v najbolj čistem mestu in da moramo vsi skrbeti za snago.
Ko se je stalil sneg, ki je nekoč dolgo ležal in se je pokazalo sonce, smo vsi šolarji odšli po mestu, z vrečami, in nabirali smeti. Vem, da je bilo smeti vsako leto več, sploh potem, ko so se pojavile rdeče-modre Namske vrečke. V srednji šoli smo lazili po mestu in brezskrbno stopali po mehkih travnikih in skrivaj opazovali predvsem tiste fante iz višijih letnikov, če tista tisočica pobov iz druge srednje šole že ni zagotavljala zadostne kadrovske baze. Pravzaprav še danes ne vem, zakaj so nas gnali na različne lokacije, da smo se bolj malo srečevali.
Še zelo mlade, tam v petem razredu, so nas poslali na delovišča, kjer smo običajno planirali kako zemljo, ki so jo zasejali s travo, tam, v prvem letniku smo kopali napeljavo za smučarsko vlečnico, štirinajst dni sem spala v šotorih sredi mesta, ker smo cele dni urejali okolico.
Moja generacija je šla že zdavnaj v klas. Prišli so novi meščani, ki te čudne navezanosti na smeti staroselcev sploh ne razumejo. Poleg pasjih iztrebkov in španskih polžev, ki se hranijo z njimi, je povečanje števila ljudi in embalaže itudi iz našega mesta naredilo smetišče.
Ampak moja vzgoja je imela svoj učinek. Če vpričo mene otrok odvrže smeti na tla, ali če to stori nadut meščan, ki mu tradicija mesta ni sveta, potem se v meni prebudijo spomini na vse žulje, pobrane smeti in takrat postanem zajedljiva gospa. Če imam dober dan, demonstrativno in ob primernem komentarju poberem pravkar odvrženo embalažo, jo dvignem visoko v zrak in jo demonstrativno odnesem v smetnjak. Včasih mi kdo od frocov pokaže jezik, kdo od storilcev goflja, večini pa je precej nerodno.
Problem pa je, da se čedalje težje pripogibam, na visokih petah je pri moji fizični kondiciji včasih skoraj nemogoče. Takrat pa samo šimfam...
Jim bom že dala svinjati naše čisto mesto. Toliko o "cvetočih" travnikih.
F r i n a