Koliko premorete tistih pravih prijateljev predvsem pa prijateljic

@dorotejaa tudi js sem iz Postojne; se dobive na kavo? V teh poznih jesenskih dneh je bolj malo za počet tukaj, sej sama veš ;) lp, sara slovinkita

hm... jaz pa iz okolice Postojne No, nekaj se nas bo pa le nabralo...

Pozdravljeni vsi skupaj Pri meni pa je malo drugače, nas pa je 6 zelo dobrih prijateljic, ki se obvezno dobimo enkrat na teden in se takrat pogovorimo o vsem. Istočasno smo tudi družinski prijatelji in se z možmi dobivamo ob praznovanjih, vendar smo me tiste, ki držimo družbo skupaj. Naše skupno prijateljevanje traja že več kot 15 let lp, Tadeja tadeja 13

Imam kvalitetna druženja s 4 ženskami in 4 moškimi - v smislu druženja ena na ena on relatively regular basis. Da ne bi tule kdo po nepotrebnem duhovičil, gre za sogovornice in sogovornike, s katerimi se dobivam na daljših kavah, kosilih in s katerimi imam kvalitetne pogovore, ki presegajo dnevno paberkovanje. In vem, da lahko kogarkoli od teh ljudi pokličem tudi ob 0.15 zjutraj. Glede ženskih druženj - ja, se dogajajo, se mi pa zdi, da sem obdobje rednega tedenskega ženskega čekiranja vsega, kar se dogaja, da sem to fazo malo prerasla. Se pa dogajajo ženski izleti v smislu, da gremo punce na bjuti vikend v kakšen spa, pa da gremo gledat kakšne girlie movie in seveda jutri gremo družno na koncert Zdravka Čolića. Vendelina jr.

Moje tiste res prave žal že več kot šest let ni več. Bolezen je bila premočna. Bili sva skupaj od male šole. Moj najboljši prijatelj je moj mož, z njim delim vse, dobro in včasih malo manj dobro. Imam pa veliko, veliko dobrih kolegic in kolegov. lp Vesna

Jaz imam kar nekaj prijateljic. 5 iz faksa, s štirimi smo redno v telefonskih stikih. Kadar v vsakdanjem natrpanem delavniku najdemo skupen čas, pa gremo na kakšno kavo ali sok.  Poleg njih pa še eno, ki mi je do sedaj bila že velikokrat v oporo in jo zelo zelo cenim.

Opazila pa sem, da vsako obdobje v življenju prinese ljudi- prijatelje, ki te spremljajo določen čas. 

marelica

Moje mnenje je, da imaš lahko samo enega prijatelja, kolegic in kolegov pa več. Imam prijateljico, ki se poznava že od prvega razreda OŠ, ko sva bili sošolki in naju življenje povezuje še danes. Pomagava ena drugi čez krize, čeprav sva obe poročeni in sta na prvem mestu možička. Ampak prijateljico še vedno rabiš, rabiš njeno ramo, njen nasvet in njen posluh. Samo ona bi mi prišla pomagat ob dveh zjutraj.

Imam pa kar nekaj kolegic, s katerimi se družimo na babjih čvekih, ob kavici in dobri papici. Vse se imamo zelo rade in si pomagamo med sabo, delimo izkušnje, smeh in solze. A tista prava je ena sama. Tudi jaz mislim tako, kot je zapisala Loni, da smo žlahto dobili v paketu in da hvala za tiste, ki si jih lahko izbiramo sami.

pravijo da pravega prijatelja spoznaš v slabem oz ko ti je hudo!!Imam prijateljico ,bile sva sodelavki dobrih 17 let kolegici in prijateljici!Hodim njeni mami na kafe in imam zelo spoštljiv odnos do njenih vseh,zato ker so ljudje ko se v njihovi družbi počutiš fajn.Usoda je hotela senka

da sva ostali brez službe in nevem kaj bo še usoda pripetila ampak verjamem ko bo hudo bo potrkala na moja vrata .... senka

Tudi prijateljstvo je dvosmerna cesta. Kar daješ, tako dobiš. Se včasih morda kdaj zgodi tudi drugače, a v osnovi verjamem v to, kar sem napisala na začetku.

Moje najtesnejše prijateljstvo traja iz prvega letnika gimnazije, zdaj torej teče 33. leto. Iskreno, neobremenjujoče, čeprav tako različna načina življenja, kot sta najina, redko najdeš - ona je samska, brez otrok, zadostna sama sebi, prekipeva od samozavesti, ne mara kuhanja, v življenju ni spekla peciva - ko je poskušala, je pekač z biskvitom vred romal v smeti; jaz pa z možem, otroki in širšo družino, rada kuham in gostim prijatelje...In nikdar ena druge nisva prepričevali v to, kaj je bolj prav.

In pri njej najbolj cenim to, da mi v pravem trenutku pove pravo stavr, četudi si v kakšni situacijah želim slišati vse kaj drugega. Jaz sem ji stala ob strani v trenutkih, ko ji ni bilo več za živeti, ona meni, ko nisem vedela, kako ravnati v sila neprijetni situaciji, ki bi nam vsem lahko spremenila življenja...še danes sem ji hvaležna za besede, ki so tako zelo bolele, a so bile v tistem trenutku edine prave....

Pet ali šest let nazaj sem se spopirjateljila še z eno, s katero sva se poznali že iz gimnazijskih časov, ki je veliko prijateljevala z mojo prvo omenjeno prijateljico, bila reden gost njihove družine itd. Zdaj smo torej tri, iskrene, tesno povezane.  Z eno se vidim vsako jutro na kavi, z drugo bolj poredko. A četudi mineta dva tedna in se ne slišimo, to nič ne vpliva na naš odnos. Vemo, da smo tu, in ena drugi na razpolago, kadarkoli je treba.

 

Druga kategorija so družinski prijatelji, dve družini sta, s katerimi imamo res pristne odnose oziroma stike, dobivamo se ob rojstnih dnevih, že po nekakšni tradiciji, ko smo se tako začeli dobivati ob otroških rojstnih dnevih....Ta prijateljstav trajajo že 20 let in upam, da bo tako ostalo še dolga leta.

 

Tudi z možem imava iskren in prijateljsko zaupen odnos. A mož je mož, prijatelj pa prijatelj. Vsak od naju ima tudi svojo družbo, s katero gre občasno ven sam. Sama imam že več kot 15 let tudi dva iskrena moška prijatelja, med štirimi tesnimi prijatelji mojega moža pa sta tudi dve ženski. Zaradi lastnih izkušenj verjamem tako tudi  v dolgoletna, iskrena in tesna prijateljstva med moškim in žensko.

 

In zdi se mi prav, da dva, ko zaživita skupaj, ohranjata tudi prijateljstva, ki so bila ustavrjena prej in ne sodijo v krog skupnih družinskih prijateljev. Ker moramo si pustiti dihati.

 

Vse ostalo sodi v kategorijo bolj ali manj dobrih znancev (ker kolegi so ljudje, s katerimi smo v službi), s katerimi pa se prav tako lahko dodobra zabavamo, poklepetamo, kaj spijemo in se imamo lepo.

 

Sicer pa sem nekje prebrala, da moraš s prijatelji ravnati kot s slikami: postaviti jih moraš pod najboljšo luč.

 

In ko medve z mojo najnajnaj prijateljico ugotoviva, da dokler imava prijatelje, kot sva medve, ne potrebujeva sovražnikov, veva, da sva na pravi poti...

Mamamia

mamamia