Spomnim se še kot otrok, da so bili v stari hiši, ki je bila narejena iz kamna in ilovice, v steni za štedilnikom in okrog peči, ščurki, ki so včasih res lezli iz vsake špranje in takrat je mama "poštupala" z nekim belim praškom ( mama je rekla, da je to pantakan, mogoče pantikan, ne vem) po kotih, po stenah in je bil potem nekaj časa mir, čez čas se je to ponovilo. In ko je ata začel staro hišo podirat, seveda na roke, z krampom, takrat je bil ta boljši stroj bicikel, je vedno na štedilniku imel nekaj loncev kropa in ko je odvalil skalo stran iz zidu, je takoj polil z kropom del zidu in skalo, da je na ta način uničil ščurke. Ker kar je bilo ilovice je zasipal eno jamo, skale je pa opral z vodo in jih uporabil pri novem zidu, ki ga je betoniral na drugem koncu. Me prav zanima, kdo bi danes še počel kaj takega, toda takrat, malo po šezdesetem, ni bilo denarja, ne materiala, še ceste ni bilo do hiše. Noro. Vseeno imam lepe spomine na ta čas. Zeblo nas ni, lačni nismo bili, pa radi smo se imeli. Le tisti ščurki, to pa vse poseka. No, od takrat jih nisem več videl, izgleda, da smo se jim zazdeli preveč nora familja, pa so šli drugam.
janko1
rimljanka 
