Uf, uf, pustimo trenirke. Grem mim vaškeg ribnika: pa nič. Ja, sem bil čist paf, in od vsega obupa grem mim drugorazredne štacune ( za reveže, lidl ), mal pogledam okoli, če je kdo znan ( pa ni bilo ankjer anbenga ) in vstopim. Tam pa meso na znižanju. Srce mi začne mal hitreje utripat, grem naprej, ( češ, kaj pa to mene zanima ), pogledam, nobenega znanega, hitro zagrabim eno pakungo unga mesa, pravac blagajna, srce utripa me bo razneslo ( a si mislite, da me kdo znan vidi ), k sreči nobenega znanega, pol se spomnem, bumbar, pa moji znanci so pa ja oh, in sploh in ne zahajajo v take štacune. No, voilla ( tako v naši vasi rečejo: kosilo na mizi ):
Za zravn, voda s geografskim poreklom ( a vi sploh veste, kolk je teran dober, ma kaj dober, zdravilen, matr, saj res, bom poskusil zdravnico prepričat, da mi ga da na recept ).
.
), baje da majo tam tud sveže postrvi po novem 
le zaradi ežojevih slastnih umetniških slik
in zraven pripadajočega teksta.
..polepša mi dan in nariše smeh na obraz
, dodam naj le še lego krompirja pred izkopom: jug države in zdaj vem, da jem koncentriran "južnjaški" pumfri 
horor scenarij med kosili, tega moje mišje srčece ne bo zdržalo....
, ežoj (samo, da me 
ne vidi)
