Po včerajšnji ribji polomiji, se odločim pogledat v metropolo, kako je kaj pri njihovem ribniku. Imajo, ribe, nič smrdeče. Nabavim, pol si mislim, grem dragički na kavo: ona na balkonu, jaz spodaj hupam.......... nič, ali ne sliši, ali se pa dela. Vidim, nič ne bo, pol si mislim, še je kulinaričark v metropoli, grem " ta novi", pol se spomnem, da to ne bo kar tako šlo, bo me ustavila, pa večerja, pa nimam pižame s sabo ( saj je ne rabiš, bo rekla )..........
Ah, Nič, se obrnem: pravac domov. Pripravim tole tihožitje ( dišeče ):
pol si rečem: škoda pokvarit tihožitje, nič ne bom jedel!
)
slive, mene
ive, a 
(to sem jaz) iva (
) 
, za drugog (to je recimo ta:
)
Jutri bo pa pražen krompir, ostanki današnjega segedina in nekaj pečenih rebrc
