Sem že iz vertikale ven, kaj čem, moram še kaj narediti za ljubi kruhek (ali ljube suhe slive, kakor vzemeš).
To s slivami je ena sama pregreha, ki se prodaja v Dobnikovi slaščičarni v pasaži Maximarketa. Znotraj je suha sliva, ravno prav sočna in sladka, v njej je zatlačeno orehovo jedrce, oblito je pa (mislim vsaj) s čisto tanko plastjo bele čokolade in nato malo bolj debelo plastjo črne čokolade (obstaja tudi varianta z mlečno čokolado, pa tudi nekaj podobnega s suhimi figami).
Skratka - spravila sem se to stvar ponovit v domači kuhinji. Vzela sem suhe slive od Mercatorja, noter stlačila orehe, belo čokolado izpustila, ker se rada paca in mi nikoli ni uspelo narediti dovolj tekoče, da bi se res lepo razlivala, temno glazuro pa kar obvladam (temna čokolada in malo sladke smetane, pa je). No, suhe slive se v čokoladi čisto lepo povaljajo, samo potem je čokolada na rešetki tekla dol. Zato sem jih malo bolj na debelo zalila v papirnatih minjončkih, takih za muffine, pa potem, ko se je že začelo strjevati, malo obračala sem in tja, da ne bi slivova rebra kaj preveč ven gledala, skratka cela packarija, ampak v končni verziji je vse le nekako obstalo skupaj, samo grdo je bilo da bog pomagaj. Ampak dobro pa tudi, ni kaj.
Sicer je tista manj prefinjena varianta, da grizljaš skupaj suhe slive, orehova jedrca in prav grenko čokolado (85%) v rinfuzi, za zvečer pred televizorjem prav tako dobra, pa še pomivat ni treba za seboj.
pa lep vikend,
Sonja