Svoje stanovanje

kletka  

član od: 1.5.2007

sporočila: 151

tema odprta - 30. jul 2007 14:35 | ogledi: 3.788 | odgovori: 67

mene pa zanima, kako ste prišli do svojega stanovanja. sama si ga želim bolj kot vse, vendar pa mi pri tem "nagajajo številke".

ste se zakreditirali do 60. leta? zadeli na lotu? ste se (punce) poročile z moškim, ki ima svoje stanovanje - ali obratno?

kletka

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15821

30. jul 2007 14:43

 

Imela sem srečo, da je bilo v hiši moževih staršev dovolj prostora za povsem ločeno stanovanje. Če ne, bi bila enaka varianta pri mojih starših, če pa ne bi hoteli tako živeti, bi lahko ostala v stanovanju mojih staršev ali pa bi nama moževi starši prispevali za lastno stanovanje toliko, kolikor bi bila vrednost stanovanja, ki je bilo na razpolago v njihovi hiši.

Tako da so mi bile prihranjene muke zavoljo prekratke odeje glede na plačilne zmožnosti. Ker pa nekaj načrtujemo za otroke, se mi zdi, da bi se moral azakreditirati za enih 30 let, če bi zdaj reševala svoj stanovanjski problem. Prav zato, ker imajo maldi danes toliko težav, sem sklenila, da bom otrokoma pomagala kolikor bom le lahko, da prideta do lastne strehe nad glavo in si ob tem tudi kaj malega privoščita.

 

Mamamia

mamamia

Pingvin  

član od: 8.4.2003

sporočila: 162

30. jul 2007 14:55

Živ, midva sva se zakreditirala do onemoglosti. To je bila edina varianta. Živimo na svojem in to nam je najpomembnejše. Sproti pa pač obračamo vsak tolar, smo skromni, pa gre. LP, Pija. Pingvin

strelka  

član od: 8.5.2006

sporočila: 659

30. jul 2007 14:58

Kletka, še zdaleč nisi edina, ki si s tem razbija glavo. Mene je za vikend zapustil partner, sva načrtovala skupno stanovanje, zdaj mi ni jasno kdaj in kako bom imela svojeg (pa to v tem hipu seveda ni tisto, kar me najbolj žre). Od doma ne morem pričakovati nobene pomoči, živim pa v LJ, kjer so cene, mah, sploh ne bom izgubljala besed. Danes ni moj dan. strelka

smrketa  

član od: 21.3.2005

sporočila: 261

30. jul 2007 15:05

Ga nimam in ga očitno nikoli ne bom imela. Se ne obremenjujem dosti s tem, čeprav mi je malo grenko, ko se vprašam, kje in kako bom živela na stara leta - bom imela sploh dovolj za najemnino? Ampak zaenkrat je, kakor pač je. Samo da smo zdravi pa da se imamo radi; materialno je tako ali tako postranskega pomena v življenju. smrketa

kletka  

član od: 1.5.2007

sporočila: 151

30. jul 2007 15:07

Strelka, če te lahko malo potolažim: nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. sama sicer resnično zavidam svojim vrstnikom, ki jim starši kupijo stanovanje, morda še avto in celo še plačajo kako položnico. ali pa ti prijateljica pojamra, da bosta morala s partnerjem še vložiti v stanovanje cca 15 tisoč evrov, da tako, kot ga je dobila od staršev, pač še ni čisto tipi-topi. aleluja, kaj bi dala, da bi menjali! kletka

hruškabanana  

član od: 10.4.2007

sporočila: 178

30. jul 2007 15:16

midva sicer imava svoje stanovanjce (no, v bistvu ga ima fant, čeprav ga skoraj nič ni doma:). to je garsonjera in v njej je včasih moj fant živel skupaj s staršema. do svojega dvajsetega leta. potem pa sta se starša odselila in stanovanjce podarila njemu. sicer je zelo majhno, je pa njegovo. in čeprav imava možnost, da bi bila v čisto novi hiši malce ven iz mesta, kamor so se lani preselili moji starši, (v mansardi naju čaka eno zelo lepo, svetlo, novo stanovanje in moja mlajša sestrca(s katero bi z veseljem stanovala, da ne bo pomote, ker se imava fejst radi...:)) raje vztrajava na svojem. (s svojimi starši se npr. veliko bolje razumem, če smo kak kilometer oddaljeni. žal.) tako da to stanovanjce žal ni sad dela nobenega od naju. jaz sem sicer še študentka, fant pa ima dobro službo, pa zaenkrat o večjem stanovanju (50 kvadratov) bolj kot ne le sanjava. (kljub temu, da bi to stanovanje prodala.) si ga pa tudi jaz zelo močno želim. predvsem si želim eno normalno kuhinjo (zdaj je kuhinja pač hodnik s spremenjeno funkcijo:), in pa posteljo, v katero bi se zvečer ulegla, ne da bi mi bilo potrebno razstavljati kavča in vleči rjuh iz omare. pa sej bo... upam pa da čimprej. (če ta teden zadaneva na lotu, naslednji teden vabim kulinarično delegacijo na večerjo v mojo novo kuhinjo...) draga strelka: to je pa zelo bedast dogodek za čez vikend. (in itak tudi za na sploh...:( tebe vabim na prijazne besede in topel vanilijev čaj z mlekom in medom, zaenkrat še v to staro kuhinjo-hodnik. mislim nate. hruškabanana

galyka  

član od: 13.10.2004

sporočila: 992

30. jul 2007 15:21

Tudi midva računava na kredit do onemoglosti. Starši nama ne morejo pomagat, stanovanja v katerih pa moji in njegovi živijo niso dovolj velika za dve družini. Čez kakih 20, 30 let ko bodo onemogli, bo šel pa denar od teh stanovanj za dom. Pač, če se v tej naši preljubi državi ne zgodi čudež in cene ne padejo vsaj za 20% midva sigurno ne bova mogla kupit svojega stanovanja.

strelka  

član od: 8.5.2006

sporočila: 659

30. jul 2007 15:23

Hruškabanana, najlepša hvala za prijaznost, kljub temu, da me sploh ne poznaš. Te dni sem bolj v tekočem stanju, tako da bi bil čaj precej razredčen... strelka

lidka  

član od: 16.12.2002

sporočila: 3690

30. jul 2007 15:33

Naj se sliši še tako grdo in me lahko spet pljuvate:

Moj oče je meni in sestri kupil stanovanje. Vsaki svojega. Da nama je pomagal do svoje lastne strehe... In da ne bova hinavili njemu za hišo na stara leta. Da bo lahko pri 80 v svojem domu svoboden. (je preveč tega videl doma, pa pri sorodnikih). Moja sestra se je vselila lani.

Jaz živim tu že 5 leto in se bom konec tega leta, začetku naslednjega selila v hišo, ki sem jo zgradila z možem. Do finih ometov, oken... sva prišla z najinim kreditom in prihranki. Od tu naprej bo šlo od prodaje stanovanja.

Zato je krivično, da mislite, da smo vsi, ki so nam starši rešili stanovanjski problem, razvajeni. Ker vsaj midva sva prekleto šparala in delala za hišo. (saj veste, hiša je stanovanje x 2). Meni nihče ne plačuje položnic, nihče ne pazi otroka niti 5 min na dan, tko da... Je pa res, da mi je oče dal štartno osnovo za hišo. Brez stanovanja tudi te ne bi bilo.

Tudi jaz za svojega otroka razmišljam, kako mu bom pri bivanjskem problemu enkrat pomagala. Je pa to stvar staršev. Eni imajo, pa nočejo pomagat, drugi nimajo, pa z veseljem oče pomaga zidat... Marsikaj se pa da, če je volja...

lidka

hruškabanana  

član od: 10.4.2007

sporočila: 178

30. jul 2007 15:36

strelka, bom dala pa več meda noter... hruškabanana

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
malo za hecsijasaja
MOJ vrtrdkapica
Kaj danes za zajtrkjohana
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti