blogi

Leto je naokoli. Bica in dedi sta se odločila, da tudi tokrat s seboj na dopust odpeljeta Damiko in Gospodičnico.

Naš enodnevni obisk Londona se je začel ob 8.30 na mednarodni železniški postaji Lille - Europe, zaradi časovne razlike pa smo se v London pripeljali že čez pol ure, ob 9.00 po lokalnem času ...

Kaj jemo mi in kaj naši severni sosedje? Zelo podobno pa hkrati zelo različno.

Zadnjič mi je rekel Damikin ati (ob eni izmed Damikinih bistroumnosti): "Pa kje imaš ti svojo beležko? To je treba kar takoj zapisat. Čez pet minut bomo že vse pozabili!" In tako pridno zapisujem - v beležko na svojem telefonu. ;-)

Moja prababica je dočakala visoko starost. Celo tako visoko, da je na smrt gledala zelo realno - pač, je del življenja. In ko pride, pač pride. No, v nekem trenutku pa je le ugotovila, da mogoče taka filozofija ni vedno dobra

Včasih je potreben samo kratek trenutek, da se rodi preblisk. In ta preblisk potegne za sabo še kup drugih prebliskov in rodi se supertruper dogodivščina.

Damika je zadnje leto obkrožena z dojenčki. S tistimi ta pravimi in tistimi "imaginarnimi" (beri: s tistimi v trebuščkih svojih mamic).

Že odkar se je rodil Gospodek (no,če smo čisto natančni, od takrat, ko je začel špičit neumnosti) - od tega bo že dolgih 10 let - si vsake toliko rečem, to moram pa nujno zapisati. Nekaj stvari sem zapisala, veliko pa tudi ne.

A veste tisto, ko greš v laboratorij dat kri. Pa se usedeš na stol, nasloniš roko na naslonjalo, potem pa ...

Kaj pa ti praviš? Kako težko je speči pico?

A veste tisto, ko se vam mudi in bi radi čimprej opravili zadevo?

Čokolada. Vsi ljubimo cokolado