Bolgarija in romunija (3.del)

Jutro me povabi v gibanje. Bratranec in Msestrična sta zvečer obljubljala jutranjo družbo. A to je bilo zvečer … danes še oba smrčita.

Ob zajtrku uživamo svobodo časa, razkošje hrane, kavico in sproščen klepet.

Zapeljemo se do solnega rudnika Turda. Tu se nam zgodi zabavna anekdotica. Grem kupit karte. Prodajalec vpraša, če je že kdo upokojen. Seveda povem po resnici, a se eden iz ozadja oglasi, da smo vsi. Se prodajalec malo zmede. Jaz pa tudi, saj, lažem pa ne. Pa me vpraša, koliko sem stara. Po pravici povem. Še eden ali dva povesta svojo starost. Edini, od katerega zahteva upokojenško izkaznico, je Mož. Na koncu plačamo pet upokojenskih vstopnic in eno za odraslega. Ampak, ta odrasli ni najmlajši med popotniki. Le kateri izmed nas je? Najmlajši pa je malo užaljen.

Res se v rudniku nahaja sol, smo preverili. Hlad rudnika nas je prijetno ohladil. Dolgi hodniki in stopnišče pa so poskrbeli za prepotrebno rekreacijo. Oči so se napajale ob črnobelem marmoriranem vzorcu sten. Prostor, ki nas je očaral, je bila globoka in široka »katedrala« z jezercem na enem delu dna, s koncertno dvorano na drugem, z otroškim igriščem nekje vmes. Odmev se dvanajstkrat ponovi. Prijetno ušesu. Posedeli smo v globini ladje in globoko dihali ter se šli solno terapijo (le ta sicer poteka v posebej odgrajenem predelu rudnika).

Ogled rudnika, kakšni 4 km hoje, pa vsaj 200 ozkih in strmih stopnic, ki smo jih prehodili, nas je zlaknilo. Čas pa je tudi že bil za kosilo. Njami, kakšno kosilo! Krompirjeva juha z ocvirki, pa riž z golaževo omako in solata. Za poobedek še turški med in sladki rženi kruhki ob kavi, seveda.

Pozno popoldne prispemo do mesta Alba Iulia. Ogledamo si veličastno Citadelo, utrjeno mesto na vrhu hriba v obliki večkrake zvezde. To mesto stoji na še starejših naselbinah iz rimskih časov, o čemer govorijo izkopanine. Citadela je turistom prijazna in simpatično igriva s številnimi bronastimi figurami, ki ponazarjajo življenje iz preteklih stoletij. Seveda posedimo na stolih v obliki sodov, poizkusimo romunsko pivo. So rekli fantje, da je bilo dobro. Bratranec pa je dodal, da smo ga bili predvsem potrebni. V kombinaciji z vodo je zares odžejalo, dodajava z Msestrično.

Malo premika izven mesta. Večerja (kar preveč). Pa še kakšni dve uri vožnje do nočnega postanka. Jutri pa bomo že v Transsilvanskem hribovju.

Za kratek čas si malo zapojemo. Ropot avtomobila nekoliko ublaži napačen četrt ali kar polton. Mi pa se sprostimo in se zabavamo.