To je moj drugi blog na Kulinariki. Prvega sem napisala daljnega leta 2013, ko sem bila še srednješolka in sem si krajšala čas s pisanjem le tega.
Kulinariko pogosto spremljam, ker zelo rada kuham in še rajši pečem. Je res,da veliko jedi in njihovih sestavin ne znam na pamet, zato je tale portal kot nalašč zame.
Zakaj sem se odločila danes napisati ta blog? Zato, ker sem ravno danes dobila vprašanje od babice, če današnja mladina in meni podobne sploh znajo kaj skuhati, ker restavracije so vedno polne mladih. In ja, priznam tudi jaz občasno rada zaidem v restavracijo, se tam razvajam in pojem kaj takega kar doma ne bi. (moramo izkoristiti študentske bone dokler jih še imamo). Toda ne predstavljam si, da punce danes pri dvajsetih letih ne znajo in ne pomagajo skuhati niti osnovnih družinskih kosil. To ne pomeni, da bi morale biti podobne kuharskim šefom in vsak dan pripravljati specialitete, katerih imen sploh ne znamo izgovoriti. Mislim pa, da je osnovna stvar ženske, da zna skuhati jedi, kot so goveja juha, golaž, makaroni na tisoč in en način, dunajski zrezki, pečenka, rižota in še in še bi lahko naštevali. Tukaj imajo veliko vlogo starši in seveda tudi stari starši. Vem, da ko bom imela nekega dne sama družino bom svoje otroke vključevala v kuho. Za začetek mogoče le s pranjem krompirja, pogovarjanjem in vključevanjem otrok v izbiro kosila in jih tako poskušala navdušiti nad kuho. Ker povejte ženske, ki ste danes že tašče: bi bile ali ste zadovoljne s svojo snaho, če komaj ve kaj in kje se prižge štedilnik?
Je pa res, da je (hvala bogu) pregovor »ženske so za k štedilniku« že malo iz mode. Tudi moški del družine danes lahko pripravi kosilo in s tem pomaga ženi/punci/hčerki in ja, meni osebno bi bil tak moški danes frajer!
Prva stvar pri kuhanju je, da nas neuspeh ne sme potreti in izgubiti volje do nadaljnjega kuhanja. Verjamem, da se tudi velikim kuharskim šefom marsikdaj kaj zalomi in so bili tudi oni na začetku seznanjeni le z lupljenjem krompirja. Ena stvar, ki meni res ne leži je peka potice. Sicer nisem ravno ljubitelj le te, toda ob praznikih je kar običaj, da mora biti na naših mizah. Dolga leta se je s peko le te ukvarjala moja babica, ki pa bo to leto praznovala že svoj 86. rojstni dan, zato je peka potice prešla v moje roke. Lani sem jo pripravljala prvič in priznam na izgled je bila podobna katastrofi. Za božične praznike sem jo poskusila pripraviti drugič in ja, ni bila podobna babičini toda bila je mnogo boljša kakor prvič. Kaj sem se s tega naučila? Da naj nikoli ne obupam. Verjamem, da bo v tretje ali četrto mnogo boljša. Zato vsem polagam na srce, da nikoli ne obupajte. Še posebno v kuhinji. Niste edini, ki se vam neka jed ne posreči in niste edini, ki se vam kakšna res enostavna jed zdi zelo komplicirana.
Zadnje čase opažam, da veliko časa preživim ob brskanju različnih receptov, kateri bi malo spremenili naša kosila in bi uvedli kakšne novosti, zato bi bila zelo vesela kakšnega mnenja jedi, ki jih kuhate doma in vam prebudijo brbončice. Hvala za branje, v mislih pa se mi že rojeva ideja o mojem naslednjem zapisu, ki bo bolj sladko obarvan.
Save
